Amel Yacef iz organizacije Evropska mreža proti rasizmu (ENAR), deli svojo izkušnjo izobraževalnega obiska na delovnem mestu pri Društvu Parada ponosa. Govori o lastnem dojemanju solidarnosti v današnji družbi in svojem pogledu na prostore in pobude, ki naj bi že v temeljih vključevale solidarnost, vendar pa, kot ugotavlja, globlje kot je zahajala v aktivistične prostore in organizirala pobude, bolj je bila priča nasprotju tega, kar je razumela kot solidarnost. Zaradi tega je postala bolj cinična v odnosu do te besede, pričela jo je uporabljati vse manj in manj in bila nezaupljiva do tistih, ki so jo uporabljale_i.

"Cinizem in izolacija mi nista blizu, zato sem se morala vprašati, kaj je tisto, kar me zares moti, in kaj se v resnici dogaj. Gotovo so ta vedenja lahko le simptomi nečesa veliko globljega. Prišla sem do zaključka, da si moram razjasniti, kaj mi solidarnost pomeni. Kako deluje? Kako je videti, ko jo implementiramo? Kakšne so ovire in izzivi pri doseganju avtentične in smiselne solidarnosti?" Amel je priložnost za iskanje odgovorov na ta vprašanja dobila v obliki sodelovanja z Društvom Parada ponosa. Ko je dobila njihovo povabilo, naj se udeleži izobraževalnega obiska na delovnem mestu, ni mogla reči ne; v njenih očeh so bile_i popolne_i partnerke_ji, saj jo razume kot organizacijo, ki ima trdne vrednote, ki izvirajo iz podobnih načel kot organizacija, v katero je vključena.

Kot pravi, je prvič sodelovala z organizacijo, ki predstavlja interese skupnosti, s katero se ne identificira, hkrati pa je to skupnost, kateri je vedno želela biti zaveznica ter biti z njo solidarna. "In tukaj smo: jaz, ki izhajam iz feminističnega in antirasističnega gibanja, z željo raziskati antihomofobni in antitransfobni aktivizem, gostja feminističnega LGBTIQ+ gibanja, ki si želi raziskati antirasistični aktivizem."

Ali je Amel našla odgovore na svoja vprašanja, na katera in kakšni so, nadete v njeni zgodbi tukaj.

Vir in foto: Društvo Parada ponosa