Motnje hranjenja so duševne bolezni, ki imajo brez diagnoze in zdravljenja hude zdravstvene zaplete, v najhujših primerih pa so lahko celo smrtne. Pojavijo se lahko v kateremkoli življenjskem obdobju, a statistični podatki kažejo, da so najpogostejše v poznem najstništvu in zgodnjih dvajsetih letih. Danes predstavljajo pomemben javnozdravstveni problem, saj prizadenejo kar 5–10 % mladih. Vsako leto obeležujemo teden ozaveščanja o motnjah hranjenja (letošnji je minil pred kratkim, 28. 2.–4. 3.), katerega cilj je premagati predsodke in stigmatizacijo na temo dotične problematike. Odkrit pogovor in ozaveščanje o motnjah sta ključna tako za posameznike, ki se sami spopadajo z motnjami, kot za njihove bližnje, saj jim to omogoča boljše razumevanje, s katerim so lahko v oporo in pomoč. Zato nadaljevanje tega prispevka namenjamo opisu najpogostejših motenj hranjenja, njihovemu nastanku in simptomom, po katerih jih lahko prepoznamo, na koncu pa so navedene tudi organizacije, na katere se lahko obrnete, če se kdo od vaših bližnjih ali vi sami spopadate z opisanimi težavami.

Motnje hranjenja uvrščamo med duševne bolezni predvsem zato, ker je glavni povod njihovega nastanka duševna stiska, ki se navzven kaže s telesnimi simptomi in spremenjenim odnosom do hrane. Osebe z motnjo hranjenja večino svoje energije namenijo razmisleku o hrani, planiranju obrokov, veliko se obremenjujejo tudi s svojim izgledom in telesno težo. Med najpogostejše motnje uvrščamo anoreksijo, bulimijo, prisilno prenajedanje, ortoreksijo in bigoreskijo (3).

ANOREKSIJA

Pogostost

Anoreksija (oziroma anorexia nervosa) je najpogostejša motnja hranjenja, ki prizadene predvsem adolescentna dekleta med 14. in 18. letom, lahko pa se pojavi tudi kasneje v življenju. Pojavnost pri fantih je za 13 % manjša kot pri dekletih.

Razvoj motnje

Ključni povod za razvoj anoreksije je v večini primerov izkrivljena samopodoba, preobremenjenost s telesno težo in obliko, zmanjšano samospoštovanje in obupen strah pred debelostjo (1). Glavni simptom motnje je načrtno izgubljanje teže do točke, ko prehranjenost ni več zadovoljiva glede na višino in starost posameznika. Kljub podhranjenosti pa se oseba še vedno počuti predebelo in nadaljuje z vzorci stradanja. Ločimo dva tipa anoreksije; restriktivni tip temelji predvsem na odrekanju hrane in hudemu omejevanju vnosa kalorij, purgitvni tip pa poleg omejenega vnosa kalorij predstavljajo tudi epizode prenajedanja, ki jim sledi prisilno bruhanje ali uporaba diuretikov in odvajal.

Kako jo prepoznati?

Poglavitni znak anoreksije je, kot rečeno, hudo zmanjšana telesna teža, ob kateri pa se oseba še vedno dojema predebelo in ima popolnoma napačno predstavo o svojem telesu. Telesne posledice podhranjenosti se kažejo kot izguba menstruacije pri deklicah, upočasnjen razvoj, nizek srčni utrip, lomljivi lasje, neizmerna, konstantna utrujenost. Duševno se anoreksija kaže z motnjami spanja, koncentracije, spremembami čustvovanja in intenzivno tesnobo.

BULIMIJA

Pogostost

Bulimija je kot motnja hranjenja po pojavnosti takoj za anoreksijo. Pogosteje se pojavlja nekoliko kasneje, in sicer z vrhom med 19. in 20. letom (4). Ni redko, da posamezniki z anoreksijo v zgodnjem najstništvu kasneje razvijejo tudi bulimijo.

Razvoj motnje

Povod za razvoj motnje je v večini primerov huda, restriktivna dieta, ki je posledica preobremenjenosti z izgledom in ustrezanjem lepotnim idealom (statistična raziskava je pokazala, da je pri ženskah na dieti verjetnost za razvoj bulimije kar 8-krat večja kot pri ženskah, ki ne omejujejo svojega prehranjevanja). Obdobja diete pri osebi z bulimijo prekinejo epizode intenzivnega prenajedanja, ki jim sledi faza izločanja zaužitih kalorij, najpogosteje s prisilnim bruhanjem, lahko pa tudi z uporabo diuretikov in odvajal ali z intenzivno telesno vadbo. Z zaužitjem ogromnih količin visokokalorične hrane oseba sprošča notranjo napetost in stres, vendar se kmalu zatem pojavi hud sram, občutek krivde in strah pred debelostjo, zato se odloči za ekstremne metode zniževanja telesne teže.

Kako jo prepoznati?

Za razliko od anoreksije se oseba z bulimijo svojega nezdravega načina prehranjevanja zaveda, se ga sramuje in ga zato tudi aktivno prikriva. Prav tako osebe z bulimijo niso nujno podhranjene in imajo lahko normalno telesno težo, kar še oteži prepoznavanje motnje pri posamezniku. Telesne posledice pogostega bruhanja se kažejo z vnetim grlom, otečenimi žlezami slinavkami, težavami z zobovjem, poškodovanim požiralnikom in steno želodca, oslabljenim srčnim ritmom in občutljivostjo na nizke temperature. S socilanega vidika osebe z bulimijo postanejo zelo zadržane, se izolirajo in se poskušajo izogniti situacijam, v katerih bi se morale prehranjevati v navzočnosti večjega števila ljudi.

KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE

Pogostost

Kompulzivno prenajedanje je motnja, ki je najmanj očitno “ženska motnja”, saj je precej pogosta tudi v moški populaciji (v primerjavi z anoreksijo in bulimijo). Zanjo je značilno, da se pogosto razvije tudi kasneje v življenju, specifično med 45. in 60. letom.

Razvoj motnje

Za razliko od anoreksije in bulimije je kompulzivno prenajedanje motnja, pri kateri oseba popolnoma izgubi kontrolo nad svojim prehranjevalnim ritmom. Značilna so obdobja prenajedanja, ki niso odgovor na fizičen občutek lakote, temveč način sproščanja tesnobe, čustvenih stisk, “polnjenja praznine”. Gre za uživanje velike količine visokokalorične hrane, čemur pa ne sledi mehanizem zniževanja telesne teže kot pri bulimiji, zato so osebe s to motnjo pogosto prekomerno prehranjene.

Kako jo prepoznati?

Najbolj izstopajoč simptom te motnje je nestalen ritem obrokov, ki so pogosto preveliki, oseba pa jih zaužije zelo hitro. Pojavljajo se močna nihanja telesne teže, navadno je prisotna prekomerna prehranjenost, prevelike količine kalorične hrane pa sčasoma začnejo obremenjevati srce in ožilje, sklepe, jetra, možen zaplet je tudi razvoj sladkorne bolezni tipa 2.

Podvrsti kompulzivnega prenajedanja sta tudi večerno in nočno prenajedanje. Za prvo je značilen visok apetit v večernih urah, ko oseba zaužije tudi glavnino svojih dnevnih kalorij. Temu sledi občutek sramu in krivde, ki se odraža tudi kot jutranja anoreksija (oseba zjutraj in dopoldne pogosto ne zaužije ničesar), posledica pa je ponovna močna lakota v večernih urah, kar povzroči nastanek začaranega kroga. Nočno prenajedanje pa je kvalificirano kot motnja spanja, saj se osebe ponoči zbudijo z željo po točno določenem obroku. Nazaj lahko zaspijo šele, ko ta obrok zaužijejo.

ORTOREKSIJA

Pogostost

Ortoreksija je motnja hranjenja, ki se je začela pogosteje pojavljati v zadnjih desetih letih. Za njo zbolevajo zlasti osebe v pozni adolescenci in zgodnji odrasli dobi, zanimivo pa je, da je ena redkih motenj hranjenja, ki je pogostejša pri moških.

Razvoj motnje

Ob porastu pojavnosti debelosti, bolezni srca in ožilja ter sladkorne bolezni tipa 2 znotraj celotne populacije zahodnega sveta se marsikdo zavestno odloča za vzdrževanje zdravega življenjskega sloga. Pri tem ima ključno vlogo dieta, ki navadno sestoji iz biološko neoporečno pridelane hrane, sladkor in visoko kalorična živila pa so zmanjšana na minimum. Ortoreksijo diagnosticiramo pri osebah, katerih patološka obsedenost z zdravo hrano vodi do skrajnih prehranskih omejitev 

Kako jo prepoznati?

Prisotna je huda obremenjenost z obroki in planiranjem le-teh. Osebe kažejo močno potrebo po nadzoru in so lahko razdražljive ter nemirne. Na dolgi rok pride do okvare srčno-žilnega sistema, izpadanja las in težav s prebavo. Obsedenost z izgledom ali želja po vitkosti nista prisotni, samopodoba prav tako ni izkrivljena.

BIGOREKSIJA

Pogostost

Bigoreksija je prav tako motnja zadnjega desetletja, ki gre pogosto z roko v roki z ortoreksijo. Značilno je, da za njo zbolijo pretežno moški v pozni adolescenci in zgodnji odraslosti. 

Razvoj motnje

Glavni povod za razvoj motnje je obsedenost z mišičastim, atletskim telesom, kar vodi v zaskrbljujoče prehranjevalne in športne režime. Osebe pogosto posegajo tudi po anabolnih steroidih v želji po bolj mišičastem telesu.

Kako jo prepoznati?

Osebe z bigoreksijo kažejo močno potrebo po nadzoru, neredko se razvije tudi obsesivno kompulzivna motnja. Dolgoročno je prizadeta spolna funkcija, posamezniki pa se začnejo socialno umikati in izolirati.

KAKO UKREPATI?

Motnje hranjenja lahko predstavljajo zelo resne grožnje tako fizičnemu kot duševnemu zdravju posameznika, zato je iskanje zdravniške pomoči in oskrbe izjemno velikega pomena. Ključno za uspešno zdravljenje je lastna motivacija posameznika in iskrena želja po spremembi prehranjevalnega stila. Osnovni cilj zdravljenja je razrešitev duševnih stisk, ki so do simptomov, kot so stradanje, prenajedanje, bruhanje itd., sploh pripeljale.

Najpogostejša pristopa k zdravljenju motenj hranjenja sta vedenjsko-kognitivna psihoterapija in dinamsko-razvojna psihoterapija. Prvi pristop omogoča lažje obvladovanje trenutnih simptomov motnje, medtem ko drugi temelji na analizi preteklih izkušenj, ki so do razvoja motnje sploh pripeljale. Terapija lahko poteka individualno, skupinsko ali znotraj družinskega kroga, če gre za mladoletno osebo. Pogosta je tudi kombinacija terapije z antidepresivi ali antipsihotiki (3).

Če ste se sami prepoznali v kateri izmed opisanih motenj ali sumite, da opisane težave prestaja kdo od vaših bližnjih, se lahko za iskanje pomoči obrnete na spodaj navedene organizacije:

➡Center za mentalno zdravje, Enota za motnje hranjenja Zaloška 29, 1000 Ljubljana

Telefon: (01) 587 49 00

Telefon oddelka: (01) 587 49 49

➡INTROSPEKTA – svetovalnica za motnje hranjenja

Telefon: 040 202 695

E-mail: info@introspekta.si

➡MUZA – svetovalnica za motnje hranjenja

E-mail: svetovalnica.muza@volja.net

➡Ženska svetovalnica Telefon kriznega centra: 031 233 211

Telefon za psihosocialno pomoč: (01) 251 16 02

 Vir: Projekt V odsevu