Za tri dni smo odpotovali na Češko, da smo izmenjali kulture.

Podobni smo si. In blizu, bližje kot bi si mislil. Na vseh izmenjavah, na vseh delavnicah, na vseh konferencah, festivalih in frontah se kar nekako vedno znajdemo skupaj. Hitro se povežemo, hitro se razumemo. Slovani, to nam je skupno. Jezik je preveč različen, da bi se pogovarjali ampak dovolj podoben, da se smejemo istim frazam. Zgodovina je preveč daleč, da bi jo poznali ampak dovolj ista, da jo razumemo. Vsi smo kulturno pogojeni, da nam je jezik simbol svobode, da stremimo h neodvisnosti, da se šalimo o smrti, da ne prepoznamo alkoholizma in da ne razumemo »Ne, hvala«. Zanima me, če imajo romanske ali germanske kulture isto reakcijo, ko se srečajo med sabo. Nikoli ne bomo vedeli, saj smo mi šli na Češko.

Ogledali smo si katakombe v Brnu, polne umetniških del, ki ohranjajo spomin na tisoče ljudi, katerih kosti polnijo te sobane. Umrli so stoletja predenj smo mi kupili karto, da bi si ogledali njihove ostanke in dvomim, da so si tako predstavljali posmrtno življenje. Večini ne znamo pripisati imena ali zgodbe, vseeno pa lahko pogledamo njihove obraze in razmišljamo o krhkosti življenja in čutimo povezanost s človeštvom. Tla po katerih smo se sprehodili, so ista po katerih so hodili oni in ista po katerih se bodo sprehajali ljudje, ko bo tudi od nas ostal samo še kup kosti in bežen spomin.

Tisoči, ki se sprehajajo po površju Brna verjetno ne razmišljajo o tem, čeprav jih skoraj na vsakem koraku kaj spominja na neprestan pretok časa. Velike klasicistične galerije, ki se opirajo na svoje moderne, brutalne, socialistične prizidke. Trg sestavljen iz granitnih kock, na katerem sobivata ročno izklesan vodnjak ter sodobna kinetična skulptura. Ena izmed najbolj ateističnih držav v Evropi, kjer pa pogled na mesto zmoti več kot deset cerkvenih stolpov. Včasih center vzhodne inženirske misli, danes mesto, ki se trudi prehiteti spremembe, ki prihajajo.

Bližje avstrijski meji smo si ogledali manjše mesto Mikulov, enega najbolj zanimivo razdeljenih krajev, ki sem jih kadarkoli videla. Od socialistično grajene železniške postaje smo se sprehodili skozi manjše blokovsko naselje ter se dvignili na pobočje, na katerem žari staro mestno jedro. Mešanica srednjeveških uličic ter širših cest obdanih s skrbno restavriranimi pročelji. Tisoč in en lokal toči vino mladih, lokalnih vinarjev, ki so strast do pridelovanja podedovali od svojih dedov in pradedov ter lastnoročno vlečejo Češko vinogradništvo iz desetletij zanemarjanja. Na vrhu mesta kraljuje grad s svojimi skrbno vzdrževanimi vrtovi ter pogledom na drugo stran. Na drugi strani mesta vladajo igralni avtomati, casinoji ter bordeli, Vegas za obupane ljudi. Tri mesta iz treh obdobij na enem hribu. Katero bo prevladalo, bo pokazalo naslednje desetletje.

Kakor pozabljen se ta predel Češke zdi iz naše perspektive, vam zagotavljam, da se motimo. Poln je življenja, poln ambicij za prihodnost ter spominov na svetlo in temno preteklost. Predvsem pa poka po šivih od ljudi, ki ne bežijo drugam ampak so odločeni, da bodo raje drugam pripeljali h sebi.

Zelo kratki, zelo polni trije dnevi, da si izmenjamo kulture. Dobili smo veliko več kot smo dali.

Raziskovanje Češke je potekalo v sklopu MCI avanture, ki so se je udeležili Martin, Zala, Polona, Miha in Sara. Pomagal pa jo je organizirati Lukaš, ki je pri nas v Idriji opravljal Erasmus+ študijsko prakso.

Vir: Mladinski center Idrija, Zapisala: Polona Ferjančič