Na Sindikatu Mladi plus, sindikatu študentov, dijakov, mladih brezposelnih ter mladih prekarnih delavk in delavcev opozarjajo, da bodo naslednje leto v Pekingu na Kitajskem potekale zimske olimpijske in paraolimipijske igre, zgrajene na plečih izkoriščanega in zgaranega delavstva brez pravic.

Ta spektakularen športni dogodek, ki se ga bo udeležilo na tisoče športnikov in športnic z vsega sveta in ki ga bo prek velikih ter malih zaslonov spremljalo na milijone ljudi, je nekoliko manj glamurozen za tisoče delavcev in delavk v kitajski prestolnici in na drugih prizoriščih, ki v katastrofalnih delovnih razmerah postavljajo vso potrebno olimpijsko infrastrukturo, so prepričani v sindikatu. 

Zaradi katastrofalnih razmer v državi številni pozivi k bojkotu iger

Odkar je bila Ljudska Republika Kitajska (tj. celinska Kitajska) na 128. zasedanju Mednarodnega olimpijskega komiteja v malezijskem Kuala Lumpurju 31. julija 2015 izbrana za gostiteljico zimske olimpijade leta 2022, z vsega sveta leto za letom prihajajo pozivi za odvzem iger ali pa za bojkot, za katerega bi se odločile posamezne države. Preštevilne nevladne organizacije, iniciative civilne družbe in nacionalne vlade so se pri tem sklicevale zlasti na katastrofalno stanje človekovih pravic, brutalno zatiranje etničnih manjšin (Mongolov, Tibetancev, Ujgurov) in drugih marginalnih skupin (npr. LGBTIQ+ skupnost), na nasilje nad političnimi nasprotniki kitajskega režima, cenzuro, odsotnost vladavine prava in druge nepravilnosti, ki se že desetletja dogajajo v tej po številu prebivalcev največji državi na svetu. Obenem pa je bilo veliko pozornosti mednarodne skupnosti namenjene tudi obupnim delovnim razmeram, izkoriščanju delavstva in neupoštevanju delovne zakonodaje v praksi.

Centralne oblasti imajo popoln nadzor nad delavci in delavkami, sindikati so zgolj farsa

Problem neustrezne delavske zakonodaje in neupoštevanja delavskih pravic ima v tej državi sicer že zelo »dolgo brado«. Čeprav ima tamkajšnje delavstvo na papirju zagotovljeno številne pravice, primerljive s tistimi v demokratičnih državah, pa kitajske oblasti na čelu s Kitajsko komunistično partijo vedno znova pogrnejo na izpitu, ko pride do njihovega spoštovanja v praksi. Na tem mestu velja omeniti tudi dejstvo, da je na Kitajskem prepovedano ustanavljanje neodvisnih delavskih sindikatov, edina dovoljena sindikalna organizacija v državi pa je Vsekitajska federacija sindikatov (ang. All-China Federation of Trade Unions – ACFTU), ki jo je komunistična partija ustanovila leta 1925 in vse do danes deluje pod strogim neposrednim nadzorom centralnih partijskih oblasti, pri čemer oblasti imenujejo tudi njeno vodstvo ter usmerjajo njeno delovanje. De facto kitajski delavci in delavke tako sploh nimajo možnosti za kolektivna pogajanja z delodajalci, zato je njihova usoda povsem v rokah uradnih kitajskih oblasti, ki obvladujejo ACFTU. Sicer so tudi tako rekoč vsa kitajska podjetja pod strogim nadzorom centralnih komunističnih oblasti, tako da tudi sami delodajalci nimajo skorajda nobenega manevrskega prostora, če želijo na primer izboljšati delovne pogoje ali svojim zaposlenim zvišati plačilo.

Več preberi tukaj.

Vir: Sindikat Mladi plus