Bliža se vpis na srednje šole in fakultete, vprašanje o izbiri poklica ni lahko, mladi se sprašujejo s katerimi poklici bi dostojno živeli. O tem, ali je boljše merilo poklicne izbire trg dela ali lastna volja ter o vrednotah kapitalizma, ki določa odločitve mladih pri poklicnem usmerjanju, razmišljajo mnogi, ki iščejo kompromis med osebno izpolnjenostjo in konkurenčnostjo svojega znanja.

Darij Zadnikar, filozof in profesor na Pedagoški fakulteti, razmišlja o družbi v kontekstu znanja, poklicev in prihodnosti v spreminjajoči se družbi.

Veliko se govori o poklicih prihodnosti. Kaj menite vi? Kateri poklici so poklici prihodnosti?

Težko je napovedati, ker smo na robu novega cikla tehnološke revolucije, ki je podoben tistemu s konca osemdesetih, ko je nastopila sodobna informacijska tehnologija. Kam bo šel ta razvoj še ne vemo, zato tudi izobraževalni sistem ne more nuditi teh znanj, ni pa zgrešeno, če se usmerimo v takšne naravoslovne in tehnične smeri, ki niso preveč osredotočene na poklice, za katere ne vemo, če bodo jutri še obstajali. Storilnostni sektor se bo najbrž še vedno krepil na račun klasične industrije, ki bo vedno bolj avtomatizirana. Znotraj tega bo, zaradi staranja prebivalstva, vedno večja potreba po poklicih, ki se ukvarjajo z oskrbo, pri tem pa ne mislim le na zaposlovanje v institucijah, ampak predvsem na neinstitucionalno podporo prebivalstvu. Katere poklicne izzive nam bo prinesel obrat k »zeleni« tehnologiji tudi še ne vemo. Zagotovo pa ima prihodnost vse, kar je usmerjeno v zdravo, sonaravno pridelano in neindustrijsko predelano prehrano – zdi se mi, da je to področje pogosto prezrto.

V nekem intervjuju ste dejali: “Lahko se sprenevedamo, da potrebujemo več tehničnih ali drugih smeri, toda to je blef. Kam pa bodo šli vsi ti računalničarji? Kje pa so vsa ta podjetja, ki jih bodo zaposlila? Mar moraš sedaj biti diplomant računalništva, da boš prodajal Microsoftove izdelke? Podoben blef je bil pred leti z rudarskimi inženirji in drugimi industrijskimi profili. Kje je zdaj vsa ta industrija? Tudi če imamo nekaj uspešnih podjetij, kot je denimo Akrapovič, se moramo zavedati, da to predstavlja nekaj 100 zaposlenih in je torej malo močnejša obrt. Ta delitev na družboslovne smeri kot parazitske in tehnične kot perspektivne je navadna demagogija.” Zakaj ste omenjeno delitev označili za demagoštvo?

No, citat je nekoliko iztrgan iz konteksta ... Moje opozorilo izhaja iz sodobne realnosti, kjer velikanska podjetja (Google ali pa Amazon, ki ima prek 600.000 zaposlenih!) ne temeljijo na strukturni delitvi iz 19. stoletja, temveč združujejo vse možne sektorje, ki prečkajo naravoslovje, tehniko, družboslovje in humanistiko, hkrati pa spodbujajo tudi neaplikativna in strateška raziskovanja. Zdi se, da je v ospredju naše omrežene družbe vedno bolj nekakšen kulturni software. Da pa bi bili ti poklici sposobni sodelovati med sabo, se je treba znebiti preveč ozke specializacije in študente ustrezno usposobit. Tudi vodstvene funkcije zahtevajo vedno več komunikativnih in motivacijskih sposobnosti in ne starokopitno hierarhično diktiranje. V izobraževanju je treba torej okrepiti to splošno kulturo, ki sega prek tehničnih in naravoslovnih do družboslovnih in humanističnih vsebin. Včasih smo temu rekli osebnostni razvoj, danes, ko vlada prepričanje, da smo ljudje na svetu zgolj zato, da lahko izžemajo vrednost našega dela, pa je ta pristop padel v pozabo. Menim, da je pomembnejši aktiven odnos do dela in okolja nasploh, kot pa pasivno pričakovanje, da ti bo neka diploma zagotovila udobno preživetje. S tega stališča je skoraj vseeno, za kakšen študij se odločimo. Vzgojni vzorci pri nas tega ne podpirajo, saj je vrednota pridnost (ubogljivost in podredljivost) in ne aktivno komunikativno sodelovanje v skupnosti.

Zdi se, da nam je kapitalizem docela določil celotni sistem vrednot, med drugim tudi vrednoto znanja. Ali v zasledovanju “potreb na trgu dela” in usmerjanje zgolj v praktične in dobičkonosne dejavnosti vidite nevarnost za razvoj človekovega duha?

Zaenkrat je tu bitka zgubljena, ljudje so do te mere integrirani v sistem, da si ne upajo zamisliti niti najskromnejše družbene in življenjske alternative. Posledice so katastrofalne: smo sredi enega največjih izumrtij vrst in klimatskih sprememb, obenem pa nam vlada svetovna oligarhija, ki je tako pokvarjena (in neumna), da jih ne zanima niti preživetje njihovih otrok. Njihova ideologija, natančneje verski fanatizem, ki verjame v družbeno harmonizacijo le s pomočjo tržne konkurence in načela dobička, pelje v uničevalno izžemanje ljudi in narave. S svojimi mediji, kulturno industrijo, izobraževanjem itn. so pahnili tudi podrejene sloje v potrošniški idiotizem, kjer so ljudje pripravljeni garati zato, da si lahko kopičijo stvari, ki jih ne potrebujejo. Neskončna rast ob omejenih človeških zmožnostih in naravnih virih ni možna, a vsaka zahteva po od-rasti (degrowth) je hitro utišana ali pa smešena. Rabimo torej znanja, ki zmorejo seči onkraj tega iracionalizma, vključno z znanji, kako se upreti tej iracionalni oligarhiji. Interes za poklic, ki ga usmerja le želja po zaslužku je kratkoviden, po eni strani nima tistega mladostnega žara, ki hoče delati dobro, po drugi strani pa tržna logika te odločitve hitro razvrednoti, ker se preveč mladih usmeri v študije, ki naj bi se dobičkonosno obrestovali. Prav z veseljem tam potem ne delajo.

Ali mislite, da je izrinjenost humanistike in kakovostne umetnosti na družbeni rob namerno zaustavljanje razvoja kritične in poglobljene misli ter s tem pridobivanje potrošnikov, ki bodo sledili vsem novotarijam trga? Ali je razlog bolj kompleksen?

Da, v glavnem gre pri oblastništvu za to, da se ljudem vzame pogum in jih poleni. Duhovno in telesno. Šele potem, kot to ugotavlja Kant, jih je moč podrediti in zlorabljati. Prava humanistika, taka, ki je dekolonizirana, in prava umetnost, taka, ki omogoča zamišljati prek omejitev nas samih, sta grožnji obstoječemu sistemu. Priča smo širitvi populističnega sovraštva do umetnosti in humanistike, ki ga spodbuja in razširja oblastniška potreba po bebavih podložnikih. Mogoče pa je v tem prednost, saj se bodo potem na ti področji usmerjali najdrznejši, kar je pogoj humanega civilizacijskega napredka. Poleg tega je izobrazba edino varovalo pred medijsko podprtim potrošništvom, tu pa ugotavljamo, da je ta vedno bolj razvrednotena v papagajsko obnavljanje podatkov, ki ne zahteva ne osebnih stališč, ne sposobnosti mišljenja.

Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani ste docent za filozofijo edukacije in ker trenutno poteka matura, me zanima vaš pogled glede pogojev vstopa na fakultete preko splošnega načina ocenjevanja znanja. Vidite morda kot bolj smiseln kakšen drug način preverjanja znanja oziroma določitev pogojev za vstop na fakultete?

Na naši fakulteti imamo različne programe, z različnim interesom maturantov in posledično načinov, kako jih spodbuditi za vpis ali napraviti selekcijo. Pri tem merilo ni vedno točkovanje na osnovi srednješolskih ocen. Likovni pedagogi imajo sprejemne izpite, drugod, zlasti pri naravoslovju, se spodbuja seznanjanje s temi smermi, tako rekoč od vrtca naprej, ponekod pa je treba maturante dodatno informirati, za kakšen poklic gre. Soočamo se tudi z neželenimi splošnimi trendi, npr. premajhnim deležem fantov. Po mojem kratkoročnih rešitev ni. Možna bi bila ostrejša selekcija v prvem letniku, pa tudi to  bi danes ne bila najboljša rešitev. Poleg tega je zaskrbljujoče, da je visoko šolstvo postalo začasno odlagališče generacij, za katerih ni služb, ker smo vedno bolj družba brez dela, v smislu, da tolikšna količina dela, kot nekoč, ob vsej avtomatizaciji in deindustrializaciji, ni več potrebna. To, in usmerjanje fakultet v ozko poklicno izobraževanje iz komercialnega interesa, gotovo ne prispevata h kakovosti, o tem pa se ne govori veliko. Ocene, kot izključno merilo pri vpisu so zgrešen pristop, a ne zaradi ocen, temveč zaradi tega, kaj se skriva za njimi. Pri študentih ugotavljam, da je njihova izobrazba slaba, ker si niso veliko zapomnili, vrhu vsega pa to znanje ne znajo smiselno povezovati. Šolski sistem proizvaja pridne in pasivne subjekte. No, na srečo ni noben sistem popoln. Imamo številne dobre pedagoge, ki znajo navdušiti in dobršen del mladine, ki je ni mogoče integrirati. Pomembno vlogo imajo starši in nasploh spodbudno okolje, ki ne pristaja na splošno številčno cenitev oz. komercializacijo življenja.

Katere so trenutno tiste panoge v Sloveniji, ki obetajo največ delovnih mest v naslednjih 10 letih?

V sami Sloveniji bodo šle spremembe počasneje, ker smo periferna država, ki v glavnem servisira industrije Nemčije in drugih najrazvitejših. Tam bodo vplivi »elektrifikacije« avtomobilske industrije in drugi primeri »zelenega« obrata prej razvidni. A prav to, da je Slovenija majhna, je priložnost, ker se je pokazala precejšnja prilagodljivost male in tehnološko razvite industrije tudi v kriznih obdobjih. Obvladamo (in potrebno je obvladati) več jezikov in nekoliko več potovati in temu ustrezno imeti bolj odprt odnos do drugih okolij. Slednje ni naša odlika in ta strah in sovraštvo do tujcev nas bolj ogrožata, kot vsi migranti ali begunci skupaj. Razvoj odprte kulture odpira vrsto poklicnih možnosti, prav tako podpora starejšim generacijam. Kot sem že omenil, se mi zdi krivično podcenjeno preusmerjanje kmetijstva in predelave hrane v kemično neobremenjeno in sonaravno pridelavo predelavo in lokalno ponudbo. Dnevne migracije s podeželja v mestne pisarne so s tega stališča nepotrebne. Pri izbiri študija se je dobro ozreti na to, kako se odločajo mladi v drugih državah, ostajanje zgolj pri lokalnem zornem kotu, ki je tako majhen, ne more dati dobrih rezultatov.

Se vam izbira študija kot je filologija, filozofija in na primer sociologija zdijo smiselni ali bi mlademu, ki se je vpisal v te programe, svetovali kako drugače?

Množični vpis je tu seveda nesmiseln in v te študije se praviloma vpisujejo visoko motivirane posameznice in posamezniki. Je pa res, da pri nas marsikdaj ne razumemo potenciale teh znanj. Moji soštudenti s filozofije so postali publicisti, programerji, pisatelji, umetniki, založniki in uredniki, prevajalci, najde se umetnik-mizar, pedagoginja, ravnatelj in kuratorica ... Če ne poznaš, kaj nudi nek študij, še ne pomeni, da je odveč. Po tej logiki si lahko zgolj pravnik ali ekonomist ipd., pa tudi ti profili niso vedno na najboljšem glasu. Problem je bolj v tem, da ljudje mešajo, kaj je študij in kaj poklicno usposabljanje. Poklicno usposabljanje je bolj ali manj komponenta študija, ki ima širše cilje. Brez te širše perspektive, ki jo sestavlja tudi kritična refleksija kulture in družbene realnosti, smo zvedeni le na fizično in materialno ohranjanje vrste. V tem ni človečnosti, zato ni nenavadno, da ljudje, ki zavračajo humanistiko, umetnost in sodobno odprto kulturo, praviloma zagovarjajo nasilje, človeško družbo pa enačijo z domnevno živalskim bojem za obstanek.

Po katerih smernicah naj se, menite, mladi poklicno oziroma študijsko usmerijo? Po osebnem zanimanju ali trenutnih družbenih okoliščinah?

Trenutne okoliščine so varljive, tako da nam ostanejo osebne preference, ki pa tudi niso vedno zanesljive. Študiji so tudi po končani diplomi oz. magisteriju vedno bolj hibridni in se povezujejo v vse mogoče smeri, ki si jih nekoč nismo mogli predstavljati. Pri tem so odprte možne študijske izmenjave in specializacije v tujini, tako da je ta prostor bolj odprt, kot se zdi, vsekakor pa neprimerno bolj, kot pred petnajstimi leti. Kultura vseživljenjskega študija se tudi uveljavlja kot nuja. Kdor misli, da bo po končanem študiju obsedel na delovnem mestu, se krepko moti. Študirati bo treba še naprej, pri tem pa bi bilo dobro, da šolstvo v nas ne ubije otroško radovednost in ustvarjalnost, drugače nam bo ta zahteva po stalnem izobraževanju v precejšnje breme. Kdor je ohranil to široko zanimanje in razvil bralne navade je precej bolje pripravljen za viharne izzive življenja, kot tisti, ki je zgolj nabiral pozitivna spričevala.

Kaj bi želeli mladim, ki se odločajo o izbiri poklica in življenjske poti, sporočiti?

Mislim, da mladim ni potrebno veliko sporočati na način, da bi moralizirali ali bili pokroviteljski. Na voljo imajo dovolj informacij, tisto, kar včasih manjka je preprosto razumevanje in podpora okolja. Takrat se je treba ozreti na dobre primere in vzore iz lastnega okolja ter se izogniti modnim trendom in medijskemu trženju. Kaj je pristno v življenju in nas osrečuje? Obenem pa ta izbira tudi ni usodna. V življenju se lahko premisliš. Pred časom sem govoril s pravnikom, ki je pustil odvetništvo in zdaj dela v osnovni šoli. Pravi, da ga delo z otroki bolj osrečuje, kot papirologija in pohlep.

Vir in foto: uredništvo mlad.si