Zavod BOB v svoje dejavnosti vključuje mlade, ki se udejstvujejo na različnih področjih. V nadaljevanju vam predstavljajo zgodbo udeleženca Davida. Slednji se je v svojem zapisu dotaknil varovanja in skrbi za okolje.

 »Od svojega zgodnjega otroštva imam rad naravo. Neposredno z njo sem odraščal. Že v času svojega otroštva sem opazil, da se podnebje spreminja. Zime se hitreje končajo, sredi pomladi pritisne mraz in povzroča pozebo, februarji so vse pogosteje hladnejši od januarjev, poleti je več vročinskih valov, v zadnjih letih so pogostejši vetrolomi, pa tudi uničujoč žledolom leta 2014. Zato sem zadnjih 10 let še toliko bolj prepričan, da so klimatske spremembe posledica preveč intenzivnega poseganja ljudi v naravo. Kot opažam, se tega določen del ljudi zaveda, žal pa ne vsi. Ko bi morale vlade začeti skrbeti za prihodnje generacije, ki bodo tem spremembam še bolj izpostavljene, vidim, da dajejo prednost osebnemu prometu, betoniranju narave, torej kapitalu pred naravo. Lep dokaz za to je vse večje število športnih terenskih vozil na cesti. Namesto da bi začeli osebni promet zmanjševati in se vse bolj osredotočati na javni prevoz, videvam, da vse več avtomobilskih korporacij dela nasprotno – proizvajajo nepotrebno velika vozila z veliko izpusti CO_2, ki niso namenjena niti celim družinam, temveč se v njih vozi ena do dve osebi. Namesto skrbi za manjše izpuste CO₂ v okolje pri veliko ljudeh opažam tekmovalnost, kdo bo imel večje in močnejše vozilo. Podobno je pri nakupovalnih centrih in plastični embalaži, ki jih ti proizvajajo. Doma smo zaradi plastike, ki zapolni veliko prostora v vrečah za smeti, nemalokrat slabe volje. Tudi glede tako velikega števila nakupovalnih centrov sem mnenja, da bi moralo biti več samooskrbe. Torej manj betoniranja okolja s trgovskimi centri, ki so že praktično v vsakem manjšem kraju. Če grem po nakupe oziroma kam jest, če se le da, ne vzamem plastičnih vrečk. Doma za to uporabljamo papirnate, biorazgradljive in tudi vreče za večkratno uporabo.

Pri Mladih za podnebno pravičnost (MZPP) sodelujem od začetka avgusta 2019. Že marca tistega leta sem videl, da so se po Evropi in svetu začeli odvijati podnebni protesti. Tudi v Ljubljani je bil takrat zelo velik. Od poznega poletja predlani sem tako postal občasen član MZPP. Sodeloval sem pri več izdelavah transparentov, udeležil sem se protestov, kot je bil Pogreb izumrlih vrst, proti črnemu petku, Vizjakovim predlogom rahljanja okoljevarstvenih varovalk. Nazadnje sem se udeležil tudi ponedeljkovega protesta proti spornemu členu novele Zakona o pitnih vodah. Odkar sem spoznal MZPP, sem še bolj aktiven na področju skrbi za naravo. Zavedam se, da mora država imeti čim bolj ambiciozno podnebno strategijo in načrt, kako zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, iti na ogljično nevtralnost, poskrbeti za zelena delovna mesta in seveda za javni prevoz. Na področju politike me skrbi, da stvari gredo v povsem nasprotno smer, kot bi morale. Že v času prejšnje vlade smo stežavo prepričali pristojne ministre k bolj ambiciozni podnebni politiki in boljšemu odnosu do okolja. V času aktualne vlade pa je pristojni minister začel rahljati okoljske varovalke, kar je povsem v nasprotju z okoljsko politiko v EU. Posledično bodo tako državne kot lokalne oblasti na doslej neokrnjenih, vodovarstvenih, rodovitnih … območjih lažje gradile okoljsko sporne objekte. Takšen vladni odnos do narave je v zadnjem letu posledično opogumil oblasti k lažji realizaciji objektov, kot so na primer kamp na sotočju Save Dolinke in Bohinjke, sežigalnica odpadkov v Toplarni Ljubljana, hidroelektrarne na Savi, Tretja razvojna os … Veliko takih stvari je predvidenih tudi v Načrtu za okrevanje in odpornost, kjer je vlada dala več sredstev za ceste kot pa za železnice. Zaskrbljujoče je, da pristojni minister za določene NVO zahteva, naj napišejo poimenski seznam članov, ki bi jih naj bilo po novi zakonodaji 50. Oktobra pa je premier izjavil, da je bila umestitev 38 % Slovenije v Naturo 2000 strel v koleno. Vse te stvari kažejo, da ima vlada zelo slab odnos do okolja. Posledično ima to vpliv na lokalne oblasti in tudi na prebivalce, saj imajo že zdaj mnogi ljudje občutek, da lahko z naravo počenjajo, kakor se jim zljubi. Ker pa vlada rahlja okoljske varovalke, bodo določeni ljudje še toliko bolj opogumljeni pri svojem početju, ki škodi naravi. Pred časom sem zasledil, da se Moravčani bojijo, da bo vlada odpravila prepoved zakopavanja odpadkov. Kar za ene ljudi predstavlja ogorčenje, je za druge olajšanje, saj nekateri že zdaj nelegalno zakopavajo odpadke. Če vlada to odpravi, bo posledično še več takega spornega početja, kar bo imelo slab vpliv na podtalnico in s tem na čisto pitno vodo. Zaskrbljujoče je, da kljub opozorilom stroke (od NVO do zdravstva) in številnih prebivalcev vlada vztraja pri svojem slabem odnosu do narave.

Bistveno je, da se zavedamo, da je okolje pomembno za nas in prihodnje generacije. Na slednje moramo gledati, da jim bomo dali čim bolj ohranjeno naravo. To lahko storimo s politiko, katere prioriteta je ambiciozno prilagajanje podnebnim spremembam, pa tudi vsak sam z ločevanjem odpadkov, izogibanjem plastični embalaži, čim večjo uporabo javnega prevoza … Kot je rekla Greta, je podnebna kriza največja kriza, s katero se je človeštvo kadarkoli soočalo. To pa ni nekaj, kar samo všečkaš na Facebooku, temveč je potrebno ukrepanje na državni, lokalni in osebni ravni: opozarjanje na nepravilnosti, ki jih povzročajo oblasti na področju okolja, pa tudi aktivno delovanje Mladih za podnebno pravičnost in drugih okoljevarstvenih gibanj, organizacij, ki sodelujejo v boju za podnebno pravičnost.«

Vir: Zavod BOB