Filip Muki Dobranić je eden izmed soustanoviteljev Inštituta za druga vprašanja Danes je nov dan, ki je konec leta 2016 javnosti predstavil spletno orodje Parlameter za raziskovanje dogajanja v slovenskem parlamentu. “Eno bolj zanimivih orodij pa so gotovo obvestila. Če te recimo zanima tema mladi, v iskalnik vpišeš mladi in vedno, ko so ti omenjeni v parlamentu, prejmeš obvestilo.” Kdo so ljudje, ki skrbijo in stojijo za Inštitutom Danes je nov dan, ali lahko spletna platforma Parlameter pripomore k povečanju aktivnega državljanstva mladih ter zakaj bi bilo po mnenju Dobranića ljudem potrebno vrniti “javni prostor”, si preberite v intervjuju. 

Kdo ustvarja in stoji za Inštitutom Danes je nov dan in kako ter kdo vse lahko sodeluje pri soustvarjanju portala?

Smo kolektiv, ki bazira na prostovoljni bazi. Nekaj ljudi (od kar smo dobili denar od Googla) dobi plačo, večina dobi še kaj malega plačanega in imajo še druge službe, velika večina pa je prostovoljcev. Začelo se je s slovenskimi vstajami, ko je nekdo po televiziji (ne spomnim se kdo, šlo pa je za nekega »učenega« gospoda) govoril, da te vstaje nimajo vsebine, ampak je to samo »žurka«. Takrat nas je to precej razjezilo in smo naredili platformo, kjer smo ljudi vprašali, kaj si želijo, kaj naj bi naredili… Platforma se je prijela, začeli smo delati kot ekipa in čez leto dni smo rekli, da bi bilo super imeti pravno obliko, če se želimo prijavljati na razpise in  dobiti denar, da lahko živimo. Naredili smo Inštitut. Tehnično je ustanoviteljev na papirju šest, trenutno pa z Inštitutom sodeluje preko 30 ljudi na relativno redni bazi. Drugače pa je na Danesjenovdan.si/dolžni forma, kamor lahko ljudje napišejo kaj znajo, mi jih priključimo zraven in sodelujejo tam, kjer želijo. Veliko je različnih projektov, ogromno je ljudi in ne dela na vsakem projektu 30 ljudi, ampak kvečjemu 5, tisti ki imajo takrat čas in jim je to zanimivo.

Torej se je poslanstvo portala skozi leta spremenilo?

Kot inštitut smo se usmerili v internetne vidike demokracije, oziroma demokratična udejstvovanja, od odprtih podatkov, nadzorništva in tudi čistega zagovorništva in tega, da se ljudi aktivira. Za volilce, ki jih na dan volitev ne bo doma, smo sestavljali procese, kako lahko vseeno opravijo glasovanje. Tudi to vidimo, kot podporno struktura trenutnemu sistemu demokracije, hkrati pa eksperimentiramo z internetom, na primer na enem izmed hackatlonov smo preizkušali glasovanje s pomočjo »blockchain tehnologije«, da bi videli, če se in kako se to da. Načeloma ostajamo pri internetu in demokraciji, vedno pa se poskusimo vračati tudi k predlogom s strani državljanov iz časa vstaje, ki so bili res dobri, vendar nismo mogli ponuditi nobenega mehanizma, s katerim bi lahko te predloge spravili v akcijo. Predloge še vedno imamo, smo se pa nekako preusmerili v standardni aktivizem.

V okviru spletne platforme Danes je nov dan (2012) ste konec leta 2016 vzpostavili digitalno orodje Parlameter, s pomočjo katerega lahko državljani spremljajo delo državnega zbora. Kako lahko pri razumevanju vodenja države to spletno orodje pomaga mladim?

Gre za to, da je Parlameter kot Google Analytics, samo da je namenjen za državni zbor. V njem so zbrani vsi poslanci, vse poslanske skupine, kako glasujejo in o čem govorijo. Ena izmed možnosti je, da na Parlametru preveriš posamezne poslance ali pa zakone, ki so ti pomembni. Eno bolj zanimivih orodij pa so gotovo obvestila. Če te recimo zanima tema mladi, vpišeš v iskalnik mladi in ti vsakič, ko so ti omenjeni v parlamentu pošljemo obvestilo. Obstajajo tudi raziskovalna orodja, kjer lahko opazuješ, kako so se stranke odločale, koliko so si res različne. Objavljena pa je tudi vsa zakonodaja, s kratkimi povzetki zakonov.

Kakšne so trenutne statistike spremljanja digitalnega orodja? Ste zadovoljni s številom uporabnikov? Kolikšen je med uporabniki odstotek mladih?

Ne zbiramo podatkov, ki bi kakorkoli demografsko kategorizirali ljudi. Samo najenostavnejše podatke. Vsak dan na portal pride nekaj pod 1000 ljudi. Dnevno se obisk strani giblje med 600 in 900 obiskovalcev. Že nekaj časa nisem preveril statistike, gotovo pa se je obisk pred volitvami povečal. Kar je za nas ključno je to, kaj s tem počnejo mediji, ne toliko ali ljudje stran vsak dan obiskujejo, čeprav je to super. Ključno je, da ko se o nečem razpravlja oziroma se nekaj zgodi, da se poroča o tem, kar je bilo objavljeno na Parlametru. Parlameter je zanimiv sedaj, tik pred volitvami, potem pa skoraj 4 leta, kot povprečen državljan skoraj nimaš kaj gledati, oziroma si s tem ne moreš kaj dosti pomagati, razen če si res aktivistično usmerjen v eno stvar…

Misliš, da lahko to orodje tudi zmanjša demokratični deficit in tudi pripomore k večji udeležbi mladih na volitve?

Mislim, da ja. Še posebej, če se demokratični deficit razume širše, da je na volitvah vsako leto manj ljudi. Zaradi tega, ker gotovo vpliva na to, kako se ljudje vključujejo v politiko, na kakšen način z njo vstopijo v stik. Vpliva na delo poslancev, ker če v Parlametrov iskalnik vpišeš Parlameter, vidiš, da se poslanci o njem pogovarjajo. Na nek trivialen način gotovo vpliva, ključno pa je, kaj se dogaja okoli Parlametra. To, da smo kot Inštitut danes bolje oboroženi, da opozarjamo na problematične politike, poročamo o tem, kaj se dogaja v državnem zboru na drugačen način. Oblikovali smo tudi karte s poslanci. Mislim, da je to veliko doprineslo in da je pomembno, da ljudje stopijo v stik s poslanci, ker ko v roke dobiš pok 90ih kart poslancev ugotoviš, da večino sploh ne poznaš in da velikokrat niti ne veš, kdo je tvoj predstavnik, kdo je iz tvojega kraja.

Meniš, da bi prilagoditve volitev (npr. znižanje volilne pravice na 16 let, uvedba e-volitev) pripomogle k zvišanju volilne udeležbe?

Mislim, da znižanje volilne pravice ne bi imelo realnega učinka. S tem sicer ne bi bilo nič narobe, ne verjamem pa, da je to rešitev za kakršnokoli težavo. Kar se tiče e-volitev, pa sem vsaj ta trenutek velik tehno pesimist. Zaradi dveh svari. Na eni strani moraš preverjati, da glasujejo samo ljudje, ki imajo volilno pravico, na drugi strani pa ne smeš dovoliti da zapis, kako je nekdo glasoval, ostane nekje zapisan.

Kje vidiš ključno rešitev za večanje aktivnega državljanstva in večje participacije državljanov? Oziroma, zakaj to, kar je trenutno ni dovolj dobro?

Mislim, da je ena izmed najpomembnejših stvari medijski diskurz okoli tega, pa naj se sliši še tako izpeto. Ker kakorkoli se pogovarjamo o politiki zares, več kot en dan, več kot en članek, se pogovarjamo o stvareh, ki so zunaj naše kontrole. Ljudje so sposobni vplivati, vendar bi zato potrebovali neka orodja, s katerimi bi lahko pritisnili na vodilne. Pomembno pri tem lahko prispeva tudi Parlameter, vendar pa je težava v tem, da je veliko podatkov še vedno zaprtih. Prepričan pa sem, da ljudem ni vseeno.

Kakšno je tvoje mnenje glede interneta in družbenih omrežij v družbi?  

Želel bi poudariti, da je ključno, da ko govorimo o internetu, govorimo o internetu. Kar je zaskrbljujoče (po nekaj let starih podatkih iz Bangladeša in tudi drugod) je to, da če vprašaš ljudi ali uporabljajo Facebook, jih 80% odgovori z da, če pa ljudi vprašaš ali uporabljajo internet, jih z da odgovori le 50%. Mislim, da je zelo zaskrbljujoče, da ljudje mislijo, da je Facebook večji od interneta oziroma, da moramo s tega vidika zelo začeti paziti, kaj je javno dobro, ki je internet. Kar se tiče družbenih omrežij in volitev pa lahko rečem, da vidim problem v okoljih, kjer je legitimno širiti sovražni govor. Mislim, da se tukaj da narediti stvari bolje, ampak imam občutek, da se ljudje čutimo brez moči v korigiranju javnega diskurza na internetu… V smislu: “Ja, saj  sovraštvo na internetu je, saj si vedel!” Ne, lahko ga reguliramo. Sovraštvu na internetu bi bilo potrebno bolj jasno reči ne, podobno, kot se v šoli reče nekomu naj preneha zmerjati ljudi.

Do slovenskih vstaj v tej smeri nisem nič počel, bilo mi je vseeno. Mislim, da je to popolnoma legitimna odločitev posameznika, da ne more biti vsakdo absolutno politično aktiven, ker si ljudje tega ne morejo privoščit. Jaz imam trenutno ta luksuz, da si lahko to privoščim do te mere, da dobim od tega za najemnino in da sem imel prej dovolj dobro službo, da sem si lahko privoščil popoldanski čas vložit v to. Ampak je to delo  naporno, morda bomo čez 10 ali 15 let, mogoče čez 2 leti dovolj »poštimali« stvari, mogoče bodo morali vstopiti drugi ljudje, mogoče pa si bom tudi jaz moral vzeti pavzo.

So pa tukaj še drugi prostovoljci, ki so še bolj aktivni kot jaz. Tako, da je tukaj vedno potrebno govoriti o tem in je prav, da zraven pridejo tudi drugi ljudje.

Meniš, da so mladi nezainteresirani za razpravo o javnih, političnih in družbenih temah?

Mislim, da mladi kažejo želje po organiziranju prostora, kar se vidi predvsem na internetu. Mladi prostor na internetu vzamejo za svojega, postavljajo svoja pravila in ga intuitivno razumejo. Po mojem mnenju se nam je v veliki meri zgodilo, da so nam odvzeli svet, da svet ni več naš. Edine skupnosti na primer v Ljubljani so še v Štepcu, Fužinah… Ne vem, če druga okolja še sploh imajo kakšno lokalno identiteto. Večina igrišč v vrtcih je za ograjo; ni več našega igrišča, ni več naših klopc. V tej neki smeri smo zelo razlastili ljudi, lokalne skupnosti. Tako, da mi je všeč ideja, da če hočemo rešiti demokracijo jo moramo demokratizirati, in mislim, da so tukaj mladi prvi ki razumejo, kaj je njihovo in kaj ne. 

Kje vidiš prednosti vključevanja mladih v mladinske organizacije in druge organizacije za mlade?

Mogoče bi poskusil agitirati, da ni vedno nujno, da so te organizacije zasebne in društva. Lahko sicer so, vendar na način, da okupirajo javno površino. Naj se ne zapirajo v podstrešje stavbe, ampak naj gredo eno soboto na igrišče in si naj vzamejo ta prostor in začutijo, da je to tudi njihovo.

V lanskem letu si kot gost predaval na Nacionalni konferenci mladinskega sektorja, kjer si izpostavil, da so mladi izpostavljeni večji gostoti družbenih interakcij, kot prejšnje generacije. Kakšne interakcije si imel v mislih?

Če pogledamo 20 let nazaj in si živel v neki ulici, je bilo petnajst otrok s katerimi si se igral, če si živel v bloku jih je bilo petdeset, danes pa jih je na internetu tisoč. Ti veš, da je na drugi strani oseba in socialna interakcija se zgodi, čeprav z drugimi pravili. Tebe lahko nekdo navduši, prevara, opozori, vse ti je na voljo in teh interakcij je danes med mladimi gotovo objektivno več.

Nove tehnologije niso še nikoli tako močno in hitro vplivale na razvoj družbenih sprememb in spreminjale navade ljudi. Misliš, da se dovolj zavedamo nastanka in posledic inovacij, ki postajajo vse bolj resničnost? Se dovolj resno pogovarjamo o spremembah, ki nas še čakajo?

Mislim, da se je potrebno več pogovarjati o strojni inteligenci. Ker če bo umetna inteligenca inteligentna, ne bo lažno inteligentna. Tega se ne bojim toliko s strani 4. industrijske revolucije, ampak bolj z vidika države. Eno je to, da bomo dobili ogromne količine ljudi, ki bodo vsaj kratkoročno nezaposljivi in bi bilo potrebno resno razmišljati, kako bomo to reševali… Potrebno pa bo vzpostaviti tudi večji nadzor nad algoritmi z vzpostavljanjem zakonodaje, ki bo to omogočala. Zaskrbljujoče je, da tudi države začenjajo uporabljati vse več algoritmov in to je tisto, kar nas mora skrbeti.

Se bo tvoj urnik po naslednjem tednu kaj sprostil? Kaj ti prinaša poletje?

Teden dni po volitvah še ne, ker nas po volitvah čaka analiza twiterja. Potem grem za dva tedna plezati. V nadaljevanju poletja nas čaka prenos Parlametra na Hrvaško, v Bosno in v Veliko Britanijo. Konec leta pa se bomo pogovarjali o novih načrtih. 

Foto: Tilyen Mucik