Z Naj prostovoljko leta 2020 Viktorio Krusharovo z Gimnazije Novo mesto, ki je v projektu Telefonsko družabništvo starejšim s tedenskimi telefonskimi klici pomagala lažje premagovati osamljenost, smo se pogovarjali o njenih začetkih, izzivih prostovoljstva in o najlepših trenutkih.

Katera je bila tvoja prva prostovoljska izkušnja? Kdaj si se spoznala s prostovoljstvom?

Pred vpisom na Gimnazijo Novo mesto pravzaprav nisem imela veliko stika s prostovoljstvom. Za svoj začetek prostovoljnega dela štejem 1. letnik, ko sem na gimnaziji in na RIC Novo mesto začela z učno pomočjo. Matematika mi je bila vedno blizu in ker vem, da marsikomu dela težave, zato sem se odločila, da s svojim znanjem pomagam vrstnikom. Tako sem na šoli postala tutorka, pomagala sem sošolki, nekaj mesecev pa sem imela tudi redne učne ure z dijakinjo z druge šole.

Kaj te žene pri tem in zakaj si se odločila za prostovoljno delo?

Za prostovoljno delo sem se odločila, ker se mi je to vedno zdel dober način za dobro izkoriščanje prostega časa, saj s tem pridobiš veliko uporabnih izkušenj. Najbolj me žene to, da se velikokrat znajdem v novi situaciji, kjer iščem nov način, kako nekomu pomagati. Ko vidiš, da si nekomu polepšal dan, se napolniš s super energijo. Dobra dela, ki štejejo, niso nujno velikopotezna.

Kaj te navdihuje pri delu s starejšimi?

Njihove zgodbe. Vedno imajo kakšno zanimivo zgodbo o svoji mladosti, nekateri so tudi veliko potovali in imajo veliko za povedati. Seveda, so svojo mladost preživeli v popolnoma drugačni časi kot mi in je vedno tako zanimivo poslušat pripovedi, se z njimi pogovarjati o razlike in spremembe.

Kateri so izzivi prostovoljstva in kako jih premaguješ?

Zdi se mi, da je največji izziv, s katerim se srečujem, komunikacija. Tako z drugimi prostovoljci, kot z ljudmi, s katerimi delam. Velikokrat pride do kakšnih zapletov, ker se ne znamo pogovoriti oz. nas je strah, da bomo sogovornika užalili.

Kako izgleda običajen dan naj prostovoljke in kako se je prostovoljno delo spremenilo v času epidemije?

S pričetkom šole so moji dnevi zelo odvisni od šolskega urnika. Načeloma se zbudim ob 5:00, se pripravim za šolo in grem na avtobus. Če imam kakšno prosto, uro grem s prijateljico v kavarno. Po šoli enkrat na teden imamo sestanek z Interactom, kjer se pogovorimo o bodočih akcijah ali se nanje pripravljamo. Zaradi epidemije se je obseg prostovoljnega dela v živo zmanjšal, še posebej s starejšimi.

Kaj ti pomeni naziv Naj prostovoljke 2020? Kateri je najlepši spomin ali zgodba, ki se ti je zgodila pri prostovoljstvu?

Če sem iskrena, sem še vedno v šoku. Nisem pričakovala, da bom postala Naj prostovoljka, saj se zavedam, da si ta naziv zaslužijo tudi mnogi drugi. Sem seveda zelo vesela in počaščena. Imam veliko lepih spominov, ki so se mi zgodili pri prostovoljstvom, najljubši pa sega v čas pred epidemijo, ki sem v DSO Novo mesto z gospo, ki sem jo obiskovala, vedno pila kavico. Še vedno se spomnim, da je njena najljubša kava latte macchiato. Je nekaj preprostega, vendar ob tej kavici sva imeli zelo lepe pogovore.

 Imaš morda kakšno misel, ki bi jo želela deliti z drugimi, ki razmišljajo o tem, da postanejo prostovoljci?

S prostovoljstvom dobimo veliko več, kot se nam zdi: Ne pridobimo le nekaj fizičnega, največja pridobitev so namreč izkušnje  in spomini. Dandanes se lahko naučimo veliko drug od drugega, hkrati pa prispevamo k boljšemu jutri.

Vir: uredništvo mlad.si