Poletje je čas, ko imajo mladi največ časa za branje. Kljub trendu, ki kaže na splošni upad bralnih navad med mladimi, knjiga še vedno ostaja pomemben gradnik kritičnega mišljenja in poglobljenega spoznavanja bivanja in sveta. Pomembno vlogo pri promociji knjig in branju med mladimi ima tudi Ministrstvo za kulturo, zato smo k intervjuju povabili državno sekretarko na ministrstvu,  dr. Ignacijo Fridl Jarc, literarno in gledališko kritičarko, publicistko, esejistko, literarno zgodovinarko in raziskovalko antične filozofije. Z državno sekretarko smo se pogovarjali o bralnih navadah mladih, kulturi branja v Sloveniji in pomenu slovenskega jezika. Vabljeni k branju intervjuja.

Zadnja nacionalna raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji, ki jo izvaja Javna agencija za knjigo RS, je pokazala na splošni upad bralnih navad med mladimi, pri čemer je ta bolj izrazit pri dečkih kot pri deklicah. Kje vidite vzrok za takšen trend in kako bi po vašem mnenju lahko povečali in promovirali kulturo branja med mladimi?

Podatek, ki ga navajate, drži in je zato toliko bolj zaskrbljujoč. Možnih razlag in pogledov pa je več. Če na bralno kulturo gledam skozi strokovna očala, potem moram priznati, da je društev in ustanov, ki naj bi branje pri mladih spodbujale, dovolj. Tu so vrtci in šole z obsežnim literarnim programom, knjižnice s svojimi dogodki, številna društva, med njimi nedvomno Bralna značka … Zato se moramo predvsem vprašati, na kakšen način danes nagovoriti mlade, ki so soočeni z nenehnim in neverjetnim tehnološkim razvojem in dobesedno ujeti za tesne zidove avdiovizualne, digitalne in virtualne resničnosti, znotraj katerih ni več prostora za knjigo. Odgovor je na dlani – treba se bo preprosto prilagoditi prevladi novih medijev za posredovanje kulturnih, tudi literarnih vsebin in z njihovo pomočjo promovirati literarno resničnost kot ključno za oblikovanje mladega človeka v svobodno, odgovorno in kritično osebnost. Šele literatura je namreč tista, ki nas zaradi svoje simbolne govorice uči brati in razumeti besedila in pomene med vrsticami. Samo, če obvladamo to veščino, lahko razločimo laž in resnico, igro in manipulacijo z jezikom od besed, ki znajo in zmorejo pobožati, zdraviti in preoblikovati na bolje, tako posameznika kot družbo.

Prav tega dejstva bi se morali zavedati vsi segmenti družbe in zato bi se morali pri promociji branja in knjige tudi povezati. Povedano drugače, knjig ne moremo promovirati samo z literarnimi večeri, ne morejo jih promovirati zgolj pisatelji sami, saj na takih dogodkih večinoma prepričujejo tiste, za katere je branje že njihov način življenja. Če hočemo, da bo literarni svet z vsem svojim duhovnim bogastvom, ustvarjalno močjo, h kateri nas drami, s svojo širino in odprtostjo do drugih in drugačnih, zaživel v vsakem posamezniku, potem moramo slehernemu knjigo približati na njegov način. Mladim zaljubljencem v šport prek njihovih športnih idolov, ljubiteljem narave s pomočjo knjižnih uric na prostem, oboževalcem mobitelov pa prek spletnih platform, kjer bi avtorji imeli redne nekajminutne nastope o vsebini in nastanku svojih del. V tujini že obstajajo aplikacije, ki povežejo pisatelje in bralce na enem mestu, po sistemu, ki ga je v glasbeni industriji uvedel spletni ponudnik Spotify. Tudi v Sloveniji bi bilo vredno razmisliti o podobni platformi, ki bi povezovala ustvarjalce in bralce v lokalnem okolju.

Vsekakor pa bi bili najbolj dobrodošli bralni krožki za mlade v okviru naše že razvite mreže centrov Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ali mladinskih združenj in društev, v katerih bi mesečno razpravljali o prebrani knjigi, ki bi jo izbrali mladi sami. Strokovnjaki s področja literature, pa tudi ustvarjalci bi se tovrstnih srečanj nedvomno radi udeleževali, saj si stika z mladimi bralci zelo želijo.

Opažamo tudi, da večina mladih tisti trenutek prekine vse stike s knjigo in branjem, ko izstopijo iz šolskega sistema. Zato je še toliko bolj pomembno, da bi bralno kulturo razširili tudi v podjetja in gospodarstvo. Eden takih projektov bi bila, na primer, nagrada za »naj knjižnico podjetja«, s čimer bi spodbudili oblikovanje knjižnic v podjetniškem sektorju, v okviru katerih bi si lahko zaposleni knjige svobodno izposojali.

Ista raziskava prav tako kaže, da se v mlajši generaciji povečuje število tistih, ki berejo v angleščini in sicer kar okoli 85% mladih med 18. in 24. letom. Na kaj nakazuje ta bralni trend in kakšne so po vašem mnenju prednosti in slabosti »bralne dvojezičnosti«?

Večkrat slišimo pripombo, da je danes, ko mladi berejo bistveno manj kot nekoč, najpomembneje samo to, da sploh berejo, četudi v angleščini. Takšna redukcija zgolj še na knjigo in na sam proces branja pa je zelo nevarna. Avstrijski filozof, logik in inženir Ludwig Wittgenstein je izrekel znameniti stavek: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Kaj je hotel povedati? Sleherni človek ima takšno širino misli, kolikor besed premore v svojem jezikovnem naboru. Če k temu pristavim še dejstvo, da človek dela tisto, kar misli, vidimo, kako zelo pomembno je, s kakšno jezikovno popotnico se podaja na svojo življenjsko pot. Večje, kot bo jezikovno bogastvo, ki ga prinaša iz svojega otroštva, bolj globoki in prostrani bodo lahko njegovi miselni svetovi in toliko bolj poglobljena bodo lahko njegova dejanja. Zato je zelo pomembno, da od prvih trenutkov po rojstvu krepimo jezikovne sposobnosti otroka in da ima otrok sidrišče, ki mu pravimo materni jezik, to je tista točka, iz katere lahko oblikuje svoje misli in izrazi, ubesedi, artikulira svoj odnos do drugega človeka. Siromašnejše, kot bo njegovo znanje maternega jezika, toliko bolj skromen in zamejen bo njegov življenjski svet.

Seveda pa lahko Wittgensteina razumemo tudi v duhu, da več jezikov, kot bomo govorili, tem večje število svetov bomo poznali in tem bolj prostrani bodo. Svetovljanstvo je pomembna vrednota človekovega bivanja, ampak pomembno je, na kakšnih temeljih ga gradimo. Temelji, torej znanje slovenščine, morajo pač biti zelo trdni, če hočemo imenitno obvladati tudi vse druge svetovne jezike.

V čem vidite pomembnost slovenskega jezika v književnosti in zakaj (če) menite, da mora v bralni kulturi prevladovati branje v slovenskem jeziku?

To, kako je nek jezik zgrajen, določuje sistem mišljenja in ustroj delovanja neke družbe, zato je zelo pomembno, da do podrobnosti odkrijemo in usvojimo najprej vse značilnosti domačega jezika, v katerem razmišljamo. Prav jezik nas dela posebnega in drugačnega od drugih skupnosti.  Jezik naroda je jezik človekove razširjene družine in njegov prvi stik s soljudmi, prek njega se določuje narodna identiteta in na jeziku se gradi kultura naroda.

Ali ni to, da slovenščina pozna tudi dvojino, imenitno sporočilo vsem nam, da nismo ne samo edini vsemogočni jaz in ne samo brezštevilna množina, ampak da ob nas obstaja tudi drugi, tisti, ki ga nagovarjamo s ti, s katerim skupaj tvoriva enotni midva, ker se usklajujeva, dopolnjujeva, dogovarjava in tako vzpostavljava razmerje, torej sva ravno prek najinega skupnega maternega jezika sposobna znotraj slovensko govoreče skupnosti določevati mero svobode med jaz in ti? Koliko jezikov premore tak neposredni, imenitni klic k dialogu (dvogovoru) z drugim?

Šele ko znamo vzpostaviti razmerje do svoje lastne okolice, se lahko podamo v širni svet. Tudi otroka najprej negujemo v krogu najbližjih, najbolj domačih, da šele počasi širi svoja družbena obzorja. Enako je s prehajanjem jezikovnih mej. Šele ko poznamo vse skrivne kotičke domačega, maternega jezika, se lahko sproščeno in okrepljeni z zadostnim znanjem in izkušnjami podamo v raziskovanje tujih jezikovnih pokrajin. Zato moramo najprej brati predvsem knjige v slovenščini, saj nas ta določuje in pomembno oblikuje.

Naraščajoča digitalizacija sveta je prinesla spremembe tudi na področju branja, knjige v fizični obliki vse bolj nadomeščajo t.i. elektronske knjige. Kakšno je vaše stališče do digitaliziranih knjig in branja ter kako po vašem mnenju branje z elektronske naprave vpliva na mlade?

Rezultati naraščanja elektronskih knjig pred izbruhom pandemije niso bili tako intenzivni, kot se je še zdelo pred leti. Kakšno desetletje nazaj se je namreč še govorilo, da bo elektronska knjiga v celoti izrinila tiskane medije. To se v tako kratkem času, na srečo, ni zgodilo. Nas je pa izbruh virusa Covid-19 dokončno prepričal, da bodo morale knjižnice imeti za tovrstne razmere tudi alternativno, digitalno različico knjižnih vsebin. Sama sem vzgojena še kot častilka knjige v fizični obliki. Knjiga zame ni samo vir znanja, novih resničnosti in jezikovne lepote, ampak je obenem tudi estetski predmet. Ko jo vzamem v roke, se mi zdi enako veličastno, kot da se srečam z dobro prijateljico ali pogovarjam s svojimi bližnjimi. Z bralnikom v rokah tega ne občutim. Ni tako močnega prvega stika, že likovnega navdiha, ko vzamemo roko knjigo in zagledamo njeno naslovnico, oblikovanje. Vsekakor pa je bistvena razlika, ali na dopust tovorim težko vrečo knjig ali pa si naložim besedila na računalnik ali bralnik in jih prebiram na njem.

Me pa na splošno pri uporabi elektronskih naprav (mobitel, bralnik, računalnik) skrbi nekaj drugega. Ko držiš knjigo v rokah, imaš pred seboj celoto. Vidiš njen obseg, lahko s hitrim listanjem dobiš pregled nad njeno zgradbo. Na elektronskem mediju tega tridimenzionalnega občutka ni več. Pred seboj vidiš le posamezno stran ali dve. Ta sprememba je veliko bolj usodna. Filozof Hegel je rekel, da » se od samih dreves ne vidi več gozda.« Takšna osredotočenost le še na detajl, posamezno lahko v temelju spremeni celotno družbo. Če izgubimo izpred oči celoto, to je »gozd«, potem bomo sčasoma videli le še in zgolj sebe, ne bomo več zmožni sintetičnega mišljenja, torej povezovanja dejstev, logičnega sklepanja, oropani bomo ustvarjanja novih svetov, predvsem pa zavesti, da živimo v skupnosti, imenovani slovenski narod.

Na srečanju s predstavniki Mladinskega sveta Slovenije ste dejali, da se vam zdi, da medijsko pismenost lahko dosežemo preko povečanja branja in promocije knjig že v vrtčevskih letih ter nadaljevanje v obdobju odraslosti. Zakaj se vam zdi branje pomembno za medijsko pismenost?

Medijska pismenost pomeni, da znamo sprejemati informacije medijev, da znamo ločevati vrste informacij, od tistih, ki nas o nečem obveščajo, do tistih, ki so namenjene le zabavi, da znamo razumeti njihovo vsebino, predvsem pa da smo oboroženi s tako razločevalno sposobnostjo pri sprejemanju dejstev, da jih znamo deliti na resnična in lažna. Že starogrški filozof Platon in njegov učitelj Sokrat sta opozarjala na nevarnost pred sofisti, ki so s svojo govorniško spretnostjo znali in zmogli v širši javnosti »narediti laž za resnico«. Mladim so ponujali šolanje tovrstne govorniške spretnosti in jim zagotavljali, da bodo s močjo prepričevanja pridobili večji vpliv in uspeh v takratni demokratični atenski družbi. Nasprotno je Sokrat kot temeljno poslanstvo poudarjal skrb za lastno dušo, iskanje Dobrega kot Resnice, torej oblikovanje posameznika kot etičnega človeka. Največja svoboda za stare Grke namreč ni bila v tem, da nam je, kot svobodo pogosto razumejo tudi mladi, dovoljeno prav vse. Kajti če boš ti deloval brezmejno, kje bo lahko ob tebi sobival drugi? Največja svoboda za zgodnje grške modrece je bila v tem, da znamo obvladati same sebe, svoje želje in nagone, si z razumom določiti mejo, ki je ne bomo nikoli prestopili, da bo lahko ob nas enako svobodno prebival tudi drugi človek. In ena takih mej bi morala biti vsekakor ta, da se trudiš iskati resnico in da nikoli in nikdar ne storiš česa takega, s čimer bi škodoval drugemu človeku. Če to prevedem v diskurz medijev, bi to morala biti zaveza, da boš dejstva vedno preveril in jih nikoli potvarjal zgolj zato, da bi – kakor sofisti – poskušal prepričati drugega in pridobiti korist zase in za svoje interese. Sofistika je za zdravo življenje družbe enako nevarna danes kakor v antiki in edino z branjem od najzgodnejših let se lahko izurimo v veščinah, kot so razumevanje besedila, razbiranje pomenov simbolične in metaforične govorice, sprejemanje novih svetov, ki so povsem drugačni od našega živetega vsakdana.

Kje vidite povezave in sinergije med ministrstvom in mladinskim sektorjem pri promociji knjig in branja med mladimi?

Na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije imamo kar nekaj služb in mehanizmov, ki skrbijo tako za slovenski jezik kot za slovensko knjigo. Vse te službe intenzivno sodelujejo z drugimi ministrstvi pri pripravi kulturno-umetniških programov za mlade in poskušajo te vsebine prilagoditi novim potrebam in željam mladih. Je pa nedvomno še precej neizkoriščenih možnosti v okviru že omenjenega Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Javne agencije za knjigo, katerih ustanovitelj je ministrstvo za kulturo. Ampak naj vam že takoj ponudim majhen delovni izziv, a velik korak za slovensko knjigo: lahko bi tudi v vašem spletnem mediju oblikovali podstran Knjiga meseca. Skupaj bi izbrali knjigo, za katero bi pozvali mlade, da jo v prihodnjem mesecu preberejo, potem pa bi imeli mladi bralci možnost, da o njej javno nekaj napišejo.

Za konec nas zanima katere knjige bi priporočili mladim v poletno branje?

To vprašanje je morda najbolj zahtevno, saj nikakor ne bi želela mladim predpisovati, kaj naj berejo. Vsak naj izbere knjigo, ki ga bo pritegnila, a obenem tako, ki ga bo spremenila v boljšega človeka. Soočeni smo z razkrojem vrednot v današnjem svetu, resničnost je zaradi globalne dostopnosti informacij postala grozljivejša od same literature. Vloga umetnosti je, da nam nenehno ponuja »zasilne izhode« iz resničnosti, ki jo trenutno živimo. Zato nam umetnost, ki zgolj beleži trenutno družbeno stanje, ne more ponuditi »krasnih novih svetov«, ampak zgolj usojenost na naš pogosto uborni tu in zdaj. Iz tega vidika zagovarjam branje literarnih del, ki so preživela stoletja ali desetletja, veliko klasike torej, ker so ta dela že mnogokrat dokazala, da so pomagala preteklim rodovom razumeti njihovo resničnost, jo uzreti iz druge perspektive, o njej razmišljati in jo na tak način preoblikovati. Berite torej Balzaca, Dickensa, Dostojevskega, Hesseja ali Thomasa Manna in Kafko. Predvsem pa berite slovensko književnost, od klasikov, kot so Jurčič, Tavčar, Kersnik ali Cankar, do sodobnih avtorjev, ki nam pomagajo razumeti polpreteklo zgodovino, kot so pravkar z avstrijsko državno nagrado nagrajeni Drago Jančar z romanoma To noč sem jo videl in In ljubezen tudi, predlani preminuli Alojz Rebula, pa Boris Pahor, ki s svojo vitalnostjo in literarno besedo pričuje o upiranju fašističnemu terorju in bo pravkar praznoval svoj 107. rojstni dan, Maja Haderlap z izjemnim romanom Angel pozabe ... Berite poezijo, ki nas ne povede le v skrite pokrajine jezika, ampak nas vodi k iskanju Besede, izvorne, čiste, bele, neobremenjene s podtoni laži in zapeljevanja, Besede, ki bi zmogla izraziti to, kar iskreno čutimo.

Vir: uredništvo mlad.si

Foto: Jože Suhadolnik, Delo