Ko si najstniki prizadevamo (po)skrbeti za svoje duševno zdravje, je prvi korak, da se o tem zmoremo iskreno pogovarjati z vami, našimi starši. Vendar nam je včasih težko spregovoriti o svojih čustvih in potrebah.

Nekaj idej za starše, da vam bomo lažje povedali, kaj nam leži na duši:

Starši bi nam morali pokazati, da jim je mar za naše duševno zdravje. Mladi večinoma skrivamo svoja prava čustva pred svojimi starši, vendar je vseeno pomembno, da preverijo, kako se počutimo. To ne pomeni, da morajo starši vedeti prav vse o našem življenju. Pustiti nam morajo našo zasebnost. Vendar morajo starši vedeti, ali je z nami vse v redu.

Bodite nekdo, ki mu lahko zaupamo. Bodite dobri poslušalci. Bodite nekdo, na katerega se lahko zanesemo in kjer se počutimo varni. Poskušajte razumeti svoje otroke in naš način razmišljanja. Bodite prijazni z nami, da se vam bomo lahko odprli in z vami delili svoje težave.

Opazite nas. Poskušajte nas razumeti, če se spopadamo z duševnimi težavami. Če mislite, da bi šlo lahko za to, nas o tem prijazno in nežno povprašajte. Preverite, če potrebujemo pomoč.

Vprašajte nas, kako smo, in poskrbite, da bomo vedeli, da to tudi resno mislite. Vprašajte na primer: »Kako si danes? Je vse v redu?«

Starši morajo vedeti, da imamo svoja stališča in lastne osebnosti. Starši včasih težav najstnikov ne jemljejo resno, vendar bi se morali potruditi in nas razumeti.

Poslušajte nas do konca, ne da bi nam pri tem skakali v besedo, in se poskušajte vživeti v naše stališče. Poskušajte razumeti, kaj prestajamo. Z zornega kota staršev se marsikaj morda ne zdi boleče, vendar pa so lahko težave, ki se vam zdijo povsem običajne, za nas nenavadne in nove. 

Ne pozabite, da od vas ne pričakujemo vedno nasveta. Včasih želimo le, da nas poslušate, medtem ko se jezimo nad stvarmi, ki nas mučijo. 

Ste se že kdaj počutili tako?

»Zdi se mi, da me bodo obsojali, če govorim o svojem duševnem zdravju.«

Vsi, vključno s starši, se lahko poistovetijo z občutkom, ko se ne želimo odpreti ali z drugimi deliti naših misli, mnenj ali izkušenj. Starši morate biti pozorni na svoje reakcije ob besedah ali dejanjih otrok. Potruditi se morate tudi, da doma ustvarite odprto in varno okolje brez predsodkov.

»Saj me ne bi poslušali, pa tudi potrudili se ne bi, da bi me razumeli. Do mene bi se začeli obnašati drugače.«

Najstniki imamo številne težave: fizične spremembe, obremenjenost v šoli in vse večji pritisk, da bi bili sprejeti v družbo. Vse to lahko zelo vpliva na odraščajoči um in telo. Imamo številna vprašanja in mnogo mnenj. Povedati želimo, kaj nam leži na duši, pa naj gre za nekaj zelo pomembnega ali nekaj povsem običajnega. Pri tem potrebujemo nekoga, ki nas bo poslušal, kot da je vse enako pomembno. Časi so sedaj sicer drugačni, vendar smo bili vsi nekoč najstniki. Starši se morate vprašati: »Kako bi si sam_a želel_a, da me nekdo posluša in razume takrat?«

»Če se odprem, bodo drezali vame ali pretiravali, zakaj delam iz muhe slona.« 

Starši, globoko vdihnite, preden nam naslednjič postavite to vprašanje. S tem boste morda povzročili, da se vam v prihodnje ne bomo več hoteli izpovedati.

»Včasih resnično ne vem, kako naj se izrazim.«

Včasih težava ni v vas, pač pa v nas, najstnikih. Trenutno namreč spoznavamo veliko novega o samih sebi. Ne vemo pa niti, kako naj vam povemo tisto, kar vam želimo sporočiti, in kdaj. Kako lahko učinkovito komuniciramo? Kako me bodo najbolje razumeli? V mislih si kar naprej zastavljamo ta in podobna vprašanja. To je povsem normalno. Starši nam lahko olajšate nalogo tako, da poskrbite za varno in odprto domače okolje, kjer se bomo lahko svobodno izrazili, ko bomo končno dognali, kako, in ko bomo na to pripravljeni.

Vir: UNICEF