Otroštvo in mladostništvo sta ključni obdobji v razvoju posameznika. Takrat se razvijajo družbene in čustvene navade, ki pomembno vplivajo na duševno zdravje v nadaljnjem življenju. Pomembno je, da posameznik razvije primerne obrambne mehanizme, strategije reševanja problemov, vzpostavi primerne medosebne odnose in doseže primerno raven čustvene inteligentnosti. Za uspešno doseganje teh ciljev potrebuje podporno in spodbudno okolje tako doma kot v šoli. Kadar pa je otrok ali mladostnik izpostavljen dejavnikom tveganja, lahko pride do razvoja duševnih motenj, kar zaradi pridružene stigme vodi v začaran krog izolacije in neprijetnih čustev. Ocenjujejo, da ima na globalni ravni eden od sedmih, starih med 10 in 19 let, težave z duševnim zdravjem, ki so povečini neprepoznane in zato nezdravljene (1).

Med najpogostejše duševne motnje spadajo motnje razpoloženja (anksiozne motnje in depresija), motnje hranjenja, vedenjske motnje, samopoškodovanje in samomor (1, 2).

Kadar posameznik ne preraste vsakdanjih strahov in skrbi, ki so značilne za majhne otroke, se lahko razvijejo različne anksiozne motnje, ki se kažejo kot močan strah, kadar v bližini ni staršev (motnja separacijske anksioznosti), pred določenimi situacijami ali stvarmi (fobije), pred družbenimi situacijami in prostori z velikim številom ljudi (socialna anksioznost), pred tem, da se bo v prihodnosti zgodilo nekaj slabega (generalizirana anksiozna motnja) ali doživljanje epizod nenadnega močnega strahu s pridruženimi fizičnimi simptomi, kot je oteženo dihanje, močno razbijanje srca ter omotica (3). Glede na statistiko WHO ima 3,6 %, starih med 10 in 14 let, ter 4,6 %, starih med 15 in 19 let, eno izmed anksioznih motenj (1).

Vsak se v času otroštva kdaj počuti žalostnega ali nemočnega, vendar kadar ti občutki vztrajajo dlje časa, posebej v situacijah, ki bi jih lahko spremenili in kadar jih spremlja izguba interesa in motivacije, govorimo o depresiji. Lahko se kaže kot spremenjeno vedenje, pomanjkanje energije, spremenjeni vzorci spanja ali hranjenja ter samouničujoča dejanja. Depresija je eden izmed vodilnih dejavnikov tveganja za samomor, ki je pogost vzrok smrti v starostni skupini med 10 in 24 let (3). Z depresijo naj bi se glede na statistiko WHO spoprijemalo 1,1 %, starih med 10 in 14 let, ter 2,8 %, starih med 15 in 19 let (1).

Prvi korak pri uspešnem zdravljenju motenj razpoloženja je uspešno prepoznavanje simptomov in pravilna diagnoza. Eden izmed uspešnejših načinov zdravljenja je kognitivno-vedenjska terapija, ki skuša negativne misli preobraziti v bolj pozitivne, kar pozitivno vpliva na spremembe vedenja. Otroku oz. mladostniku pomaga osvojiti načine spoprijemanja z neprijetnimi čustvi preko stopenjskega izpostavljanja strahovom, preko česar spoznajo, da se jim ob tem ne bo zgodilo nič slabega (3).

Za otroke in mladostnike, ki imajo motnje razpoloženja, je zelo pomembno vodenje zdravega načina življenja, ki vključuje prehrano, telesno aktivnost in higieno spanja. Tudi strategije čuječnosti in tehnike sproščanja lahko pripomorejo k boljšemu počutju.

Kljub temu, da so nekateri posamezniki genetsko nagnjeni k razvoju motenj razpoloženja, so v velikem številu preprečljive z ustreznim nadzorom nad sprožilnimi dejavniki. Tveganje za razvoj anksiozne motnje ali depresije poveča medvrstiško nasilje, slabi odnosi s starši, izkušnja fizične ali spolne zlorabe ter druge travmatske izkušnje.

Motnje hranjenja so najpogostejše v starostni skupini od 15 do 19 let, še posebej pri dekletih. Anoreksija nervoza je najpogostejši vzrok obravnav zaradi motenj hranjenja in ima najvišjo stopnjo smrtnosti med vsemi duševnimi motnjami (1, 4). Rast in razvoj sta pomembna dela otroštva, zato motnje hranjenja v tem obdobju lahko pustijo resne fizične posledice. Vzrok za njihov nastanek je neznan, znanih pa je mnogo dejavnikov tveganja. Pogosto so družinsko pogojene, otroci, katerih družinski član ima motnjo hranjenja, imajo namreč 7–12 krat večjo možnost za njen razvoj. Tudi ostale duševne motnje povečajo tveganje. Motnje hranjenja se kažejo na veliko različnih načinov in niso nujno povezane s telesno podobo in težo. Zgodnje prepoznavanje znakov je ključno za uspešno obravnavo. Mednje sodijo zmanjšan vnos ali zavračanje hrane, izguba telesne teže in zastoj v rasti, prebavne motnje ter čustvena labilnost (5).

Otrokom in mladostnikom z motnjami hranjenja je potrebno povrniti dovoljšen vnos hranil za nemoteno rast in razvoj, kot tudi pomagati vzpostaviti dober odnos do hrane. Pri tem jim lahko pomagata psihiater in dietetik, vendar se v času otroštva največji pomen pripisuje podpori družinskih članov (5).

Duševne motnje pri otrocih in mladostnikih morajo biti ustrezno obravnavane. Prednost morajo imeti nefarmakološke oblike zdravljenja, ki vključujejo različne oblike terapije, kadar pa le-te niso zadostne, se terapija lahko dopolnjuje z zdravili (1). Potrebno je vzpostaviti ukrepe za zmanjševanje dejavnikov tveganja razvoja duševnih motenj v zgodnjih duševnih obdobjih, kar vključuje tudi mnoge socio-ekonomske dejavnike. Promocija duševnega zdravja otrok in mladostnikov se mora osredotočiti ne le na družine, temveč tudi na izobraževalne ustanove (6).

Vir: V Odsevu