Objavljamo razmišljanje članice gibalnega teatra, Eme Ajster, ki deluje v dijaški skupini Teater Pozitiv pod okriljem KUD Pozitiv. Ema razmišlja o nastajanju nove predstave, katere izvedba je zaradi karantene iz danes na jutri obstala v zraku in kaj trenutna situacija pomeni za njeno nadaljnjo, tudi študijsko pot. Vabljeni k branju:

Minil je en mesec karantene. Točno dva tedna od datuma, ko naj bi se zgodila premiera naše letošnje predstave z naslovom Wetiko. Slednja je zaradi razmer ostala nedokončana. Na trenutke imam občutek, kot da so šle gore dela, treningov, potu, idej in že sestavljenih prizorov v nič, čeprav vem, da temu ni tako. Čuden občutek je, ko se pomakneš z dvakrat tedenskih treningov, ki trajajo tri ure ali pa včasih celo več, na totalno ničlo. Ne zdržiš dolgo. Vsaj zase vem da ne, zato sem se k treniranju prisilila sama. Brez kondicije se bo gibalna predstava težko izpeljala. Z ostalimi člani skupine se slišimo preko aplikacije Messenger, kamor v skupni pogovor vsake toliko kdo pošlje kakšno lepo misel. V bližnji prihodnosti planiramo tudi komunikacijo preko videokonferenc.

Po eni strani mi je všeč, da imam možnost, da se lahko ustavim in se poglobim v tematiko letošnje produkcije. Bolj ko se je bližala premiera, več je bilo pritiska in težje sem si vzela čas, da sem se dejansko poglobila v sam pomen predstave. V moji glavi je bila le še vaja, vaja, vaja.

Letos smo se osredotočili na okoljevarstvo in kritiko človekove egocentričnosti, kar je v tem trenutku precej aktualno. S skoraj popolno izolacijo človeške rase od narave je namreč prišlo do številnih presenetljivih izboljšanj, kar se tiče okoljskih razmer. Virus, ki trenutno razhaja, je hkrati protivirus nam samim, oziroma kronični okužbi, ki nas muči že več tisočletij. Ljudje imamo silno željo po pomembnosti in s tem tudi željo, da si vse okoli nas podredimo. Ignoriramo dejstvo, da nismo gospodarji, še manj pa bogovi, ampak smo le del ciklusa, ki ima precej večji obseg od našega dednega kompleksa superiornosti. Smo le drobec v mineštri nečesa, kar je precej večje od nas in tega bi se morali tudi zavedati, saj v nasprotnem primeru to mineštro lahko zastrupimo. Na nas je ali bomo končno opazili škodljivca v našem odsevu ali pa mu bomo naprej slepo sledili. Precej ostro, ampak bolj kot opazujem, bolj razumem s čim se želimo tudi v predstavi spoprijeti.

Vprašanje je, ali nam bo sploh uspelo? Zaradi karantene je predstava obvisela v zraku. Premiera bi morala biti že zdavnaj mimo. Sedaj bi se morali potegovati za nastop na festivalu Vizije v Novi Gorici. Zase vem, da me precej skrbi, če bom sploh lahko sodelovala pri zaključevanju predstave. Tako kot predstava je v zraku obvisela tudi moja matura. Skozi poletje in pa verjetno tudi ob študiju naslednje šolsko leto, bom prisiljena v to, da delam, da si bom lahko plačala nastanitev, zato me skrbi, da sploh ne bom imela časa, da aktivno sodelujem v teatru. Škoda bi bila, da ves trud splava po vodi, ampak vztrajamo in vztrajali bomo. Trenutna situacija bo tako, kot še za mnoge druge aspekte naših življenj, tudi za našo skupino velika preizkušnja in neke vrste prelom. Izkušnja karantene nas bo lahko še bolj povezala in pomagala k še boljši končani predstavi, ali pa bo v nas sprožila popolno blokado. Vse je na nas samih.

Kaj več težko zapišem o tem, kaj nas kot skupino čaka, lahko pa rečem, da imam upanje v to, da se bo na koncu vse izteklo tako, kot se mora, ne glede na to, kakšen ta izid bo. Kultura diha in bo dihala naprej.

Vir: Ema Ajster, KUD POZITIV

Foto: FB KUD Pozitiv