Filma Ne bom več luzerka se je prijela oznaka "generacijskega filma", ki nastavlja zrcalo in portretira pred kratkim odraslo, a izgubljeno milenijsko generacijo. V omenjenem filmu Eva Jesenovec igra Špelo, diplomantko umetnostne zgodovine, ki bo kmalu stara trideset let in se preživlja s priložnostnimi deli ter za razliko od svojih najboljših prijateljic, ki sta se pred leti odselili v tujino, vztraja, da bo v Ljubljani ostala. Ko se brez denarja, dela in družbe znajde na kavču svojih staršev, ugotovi, da bo odrasti težje, kot je pričakovala. Z Evo smo se pogovarjali o njeni igralski izkušnji, v kakšni meri je film avtobiografski in na splošno o situaciji mladih pri nas. Z nami je delila, katere predstave in film si je vredno ogledati.

Uvodoma bi vas prosila, da nam opišete glavne značajske poteze protagonistke filma »Ne bom več luzerka«, ki jih interpretirate skozi film ? 

Špela je načelna punca. Ali pa si to vsaj želi biti. Verjame, da je ukrepanje vedno boljše kot beg. Trdno je odločena, da bo, za razliko od svojih prijateljic in verjetno še veliko drugih vrstnikov, ostala v Sloveniji, saj »če ti tukaj ni fajn, moraš nekaj naredit, da to spremeniš, ne pa da samo spizdiš.« Vendar pa jo njena situacija vedno bolj opozarja, da to verjetno ne bo najlažje. V obdobju življenja, v katerem jo spremljamo, se ji njen sistem načel in vrednot začne podirati, saj ugotovi, da slavni stavek »Ti bodi samo pridna, pa bo vse v redu!«, ki ji je skozi odraščanje odzvanjal s strani starejših, v trenutnem sistemu očitno ne bo zalegel. Špela ni »zatravmirana« mlada punca, ni odvisnica, nima težav v družini, njeno življenje se ne vrti okrog moških, ni pasivna ali samodestruktivna. Ne označujejo jo lastnosti, ki so ponavadi značilne za like, ki »zafurajo« svoje življenje. Ona je pridna in se trudi, vendar je njena situacija kljub temu resna in na trenutke deluje brezizhodno. Vendar se Špela kljub spodrsljajem vseeno ne pusti zmesti. Mislim, da je Špela lik, s katerim se na neki točki lahko poistoveti zelo veliko milenijcev, poleg tega pa jo označuje še prostor, saj je film zelo specifično vezan na Slovenijo in Ljubljano. Nekako ti priraste k srcu, saj je v svoji zgubljenosti prav simpatična, na trenutke morda celo preveč resna, spet drugič pa jo spodnese in blekne nekaj nepremišljenega. Kljub temu ostaja malo nepredvidljiva, saj nikoli ne moreš točno razbrati, kaj se ji dogaja nekje v ozadju. 

Kaj so tiste lastnosti, ki glavno junakinjo označijo za »luzerko«? 

Na koncu vedno ugotovimo, da se za »luzerje« pravzaprav označimo sami. Špela  je tridesetletna punca, ki ji kljub diplomi iz umetnostne zgodovine ni uspelo najti službe, fant je odšel v San Francisco, najboljši prijateljici sta v tujini, ona pa se znajde na kavču svojih staršev in vsem zatrjuje, da je z njo vse v redu. Ampak, kot ji pravi mama: »če bi bila ti, ljubica, v redu, ne bi zdaj spala z mamo na kavču.« Pri svojih tridesetih letih preko sposojene študentske napotnice dela kot natakarica in se srečuje s pomilujočim pogledom svojega profesorja s faksa, ki mu mora postreči (slabo) kavo. Hodi na razgovore za delo, kjer ji ponujajo večinoma neplačano delo in iz obupa sprašuje, če bi bilo možno poleg tega za denar opravljati še kakšno delo, »čiščenje ali kaj podobnega?« Pri teh letih bi človek ja že moral imeti redno zaposlitev, stanovanje in morda že načrtovati družino. Ona pa se kot dvajsetletnica seli z enega kavča na drugega, trdno odločena, da bo ostala v Ljubljani in se sprašuje kaj je storila narobe, medtem ko jo okolje prepričuje, da si je za to kriva sama. Pa to v resnici sploh ne drži, saj jo je v njeno situacijo pravzaprav prisilil sistem, ki od mladih pričakuje ogromno, priložnosti pa jim v resnici ne more ponuditi. 

Ali bi lahko rekli, da ste se vi in vaši kolegi poistovetili s Špelino stisko, ki zadeva poskus osamosvojitve? 

Seveda. Uršin scenarij sicer ni direktno avtobiografski, vendar so vse situacije preoblikovani resnični dogodki, ki jih doživlja naša generacija. Prav zato je delo potekalo zelo organsko, saj film odslikava zelo realno trenutno situacijo, s katero se vsi srečujemo. Mislim, da smo vsi lahko črpali iz sebe in okolja, v katerem živimo, kar filmu daje točnost in svežino. 

Dejstvo je, da je mladim iskalcem službe, ki se danes skušajo uveljaviti in ustaliti na trgu dela, težje kot je bilo v času socializma. V skladu s tem je režiserka Urša Menart v enemu od svojih intervjujev povedala, da je »prepad med našo situacijo in situacijo naših staršev v času, ko so se vzpostavljali kot odrasli, zelo očiten – in zelo navdihujoč za vse, ki pišemo zgodbe.«  Zakaj mislite, da je temu tako? In, kaj so vzroki za obstoječe družbeno stanje? 

Prepad je dejansko zelo očiten, vendar mislim, da se je zgodil tako na hitro (kot se zdaj tako ali tako mora vse), da je postal šok tako za nas kot za generacijo naših staršev. V času njihovega vzpostavljanja kot odraslih, je bila situacija nedvomno lažja. Večina ljudi je imela pri tridesetih letih redno zaposlitev, veliko jih je imelo lastno stanovanje in mnogi med njimi tudi otroke. Za nas je to praktično nemogoče, čas šolanja je podaljšan, zaposlitev je zelo malo, začetne plače (če imaš srečo, da si za delo sploh plačan), so očitno nižje, stroški pa očitno višji. Spremenili so se odnosi, otroke se skrbno načrtuje večinoma po tridesetem letu, poleg tega pa naj bi bil človek hiperproduktiven, poleg dela moraš početi še ogromno drugih stvari, vse je treba opraviti čim prej in čim bolje. Drugače nisi dovolj vreden. Kljub temu pa se zdi, kot da smo mladi pasivni, hkrati se nas pomiluje in obsoja, češ, da imamo polno rit vsega in se nam samo ne da vstati z domačega kavča. Tu pride še do problema podaljšanega otroštva, pri katerem se pogosto zdi, da so zgubljeni tudi naši starši. Medtem ko nam očitajo lenobo in nas primerjajo z našimi vrstniki, ki so šli v tujino in so si »ustvarili življenje«, nas nočejo spustiti iz svojih gnezd. Saj res ni logično, da bi se odselil od staršev, to je še dodaten strošek! Lahko bi polemizirali komu od nas je bilo odraščanje in osamosvajanje težje ter kdo se je moral za to bolj potruditi, vendar mislim, da to v resnici ne bi imelo veliko smisla. Problem seveda leži v spremembi sistema, ekonomski krizi in dejstvu, da je Slovenija nekje vmes. V miselnosti še vedno ostajajo vrednote in vzorci iz socializma, družbo pa že povsem preplavlja kapitalizem, beg možganov, vdor Amerike in nekakšna evropska ureditev, ki deluje samo kot zunanji okvir, znotraj njega pa se veliko stvari podira. 

Torej bi lahko rekli, da se večina vaših vrstnikov srečuje s tovrstno stisko? 

Absolutno. Mislim, da ne obstaja veliko ljudi naše generacije, ki se ne bi srečali s podobnimi problemi ali pa jih vsaj zaznali v svojem okolju. Situacija je utesnjujoča, saj se je prav med našim odraščanjem drastično spremenila. Vzgajali so nas s prepričanjem, da bo vsak, ki bo priden in naredil šolo, dobil tudi možnost zaposlitve in posledično osamosvojitve. Vendar pa smo bili že med študijem soočeni z dejstvom, da temu očitno ne bo tako. Vsak, ki dobi zaposlitev, je veliki srečnik, velika večina pa ostaja v neki vmesni fazi, z voljo in željo po aktivnosti, ki pa, zaradi odsotnosti možnosti za realizacijo, zbezljano puhti v neznano. 

Glede na vašo poklicno vpetost v svet slovenskega filma, kateri film ali predstavo bi lahko našim bralcem priporočili? 

Uh, tega je pa veliko. Poleg Luzerke bi mladim vsekakor priporočila ogled filma "Posledice", ki je prav tako dobil veliko nagrad in je še en odzven mlade generacije. V ljubljanski Drami smo imeli nedavno premiero predstave "Ali: strah ti pojé dušo", ki jo je režiral Sebastijan Horvat, v kateri briljira Nataša Barbara Gračner in mislim, da jo je vredno pogledati. Pred kratkim sem gledala tudi predstavo "Kresnice" mlade režiserke Nine Rajić Kranjac v Mestnem gledališču ljubljanskem, nad katero sem navdušena. Mislim, da smo v zadnjih letih na področju filma in gledališča mladi dobili več možnosti in da se dogaja pravi razcvet, kar se mi zdi res krasno in nujno potrebno. 

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Ali se pripravljate na snemanje novega filma? 

Zaenkrat so moji načrti delo v gledališču. Seveda pa upam, da bom kmalu dobila priložnost snemati še kakšen film. 

Bi želeli še kaj sporočiti bralcem portala mlad.si? 

Kot sem že večkrat rekla: nismo takšni luzerji, kot se nam vsem kdaj pa kdaj zdi!

Vir: uredništvo mlad.si

Foto: Katja Goljat - osebni arhiv Eve Jesenovec