Ksenja Perko, gonilna sila Javnega Zavoda Mladi zmaji in letošnja prejemnica državnega priznanja v mladinskem sektorju. Po naravi pozitivka, ki vidi priložnosti pred problemi, po duši motivatorka, ki skrbi, da lahko mladi preko lastnih idej uresničijo svoj človeški potenciah. Verjame v spremembe. In verjame, da so ravno mladi najpomembnejši nosilci sprememb v svetu.

Že 20 let si uspešno prizadevate motivirati mlade, da bi postali bolj aktivni, da bi lažje uresničevali svoje ideje in postali podjetni. Kaj pa je vas motiviralo na tej 20 letni poti?

Močna notranja motivacija, ki jo meni ljuba filozofinja Danah Zohar poimenuje, skrb za prihodnje generacije in ogromna vera v mlade kot nosilce sprememb. Kapitalistična kultura je v krizi in nima dolgoročne prihodnosti. Pošasi smo začeli vstopati v trajnostne modele družbe, v katerih se razmišlja o zadovoljitvi vseh človeških potreb, tudi tisti jedrni: potrebi po smislu. Kritična masa posameznikov lahko spremeni ta svet. In jaz verjamem, da so mladi najpomembnejši del te kritične mase. Če se to ne bo zgodilo, bomo verjetno izumrli in Zemlja se bo vrtela naprej.

 Lahko obudite spomin na vaš prvi večji projekt TiPovej?

Seveda. Projekt TiPovej! se je začel kot osrednji projekt Urada RS za mladino v letu 1999, torej na prehodu v novo tisočletje. Z namenom, da spodbudimo mlade k idejam za novo tisočletje. Takrat smo prišli do spoznanja, ki je pomembno vplivalo na moje nadaljne delo. Ugotovili smo namreč,  da mladi imajo ideje, ker vsak človek je po svoji naravi ustvarjalno bitje, kar manjka je znanje za uresničevanje idej. Tako smo v okviru projekta TiPovej! in kasneje zasebnega zavoda TiPovej! začeli razvijati metodologijo za premik od želje k ideji in na koncu uresničitvi ideje. Takrat sem začela živeti svoje poslanstvo. Dober mladinski delavec svoje delo ali službo, po mojem mnenju, dojema kot poslanstvo. Brez tega ni dobrega mladinskega dela. Enako mislim tudi o poklicih učitelja, zdravnika in veterinarja.

Kako bi lahko opredelili mladino pred 20timi leti in danes? So kakšne bistvene generacijske razlike?

Hmmm, jaz predvsem opazim spremembe v družbi, ki je veliko bolj digiitalna in kvantna kot je bila 20 let nazaj. Posledično so tudi mladi drugačni. A načeloma se s tem ne ukvarjam. Mlade sem videla in jih še vedno vidim kot potencial. Mladinske organizacije pa kot podporna okolja, kjer se lahko ta potencial še hitreje odkrije in razvije.

Z virtualnim pristopom k mladinskem delu ste pričeli zelo zgodaj - kakšni so vaši občutki danes, ko je digitalni svet mladih vseprisoten pojav - ga vidite kot težavo ali kot priložnost?

Kot priložnost. Na splošno je moje vodilo, da gledam priložnosti in ne problemov. Digitalizacija rešuje celo nekatere probleme. Prav včeraj mi je kolega povedal, da je na ljubljanskih avtobusih zelo upadel vandalizem, ker vsi, ne samo mladi, ves čas vožnje gledajo v svoje telefone. Pogosto kdo pozabi izstopit na pravi postaji.

Kaj se vam zdi bistveno v pristopu do mladih, da pritegnete njihovo pozornost?

Razumevanje mladinske organizacije kot blagovne znamke, ki jo mladi prepoznavajo kot funky, v množici drugih blagovnih znamk, ki kličejo po njihovi pozornosti. Konkurenca mladinskemu centru je dejansko BTC. V Ljubljani smo začeli graditi skupnost mladinskih delavcev in mladih, ki so aktivni v različnih mladinskih centrih oziroma organizacijah. Mlade vključujemo v soustvarjanje programa in z njimi gradimo prijateljske odnose. Mladi so zelo pripadni in aktivni souporabniki prostora, če se v njem počutijo dobro in ga lahko sokreirajo.

Ali ste zadovoljni s položajem mladinskega delavca/ke danes, ali menite, da gre proces v pravi smeri in bo pripomogel k hitrejšemu razvoju mladinskega dela v Sloveniji?

Veliko je bilo narejenega in zato je treba še  veliko narediti. Jaz vidim, da je treba poklic mladinskega delavca še bolj profesionalizirati in mu posledično dati večjo vrednost v družbi. Naučiti se moramo meriti kakovost mladinskega dela in pokazati pozitiven vpliv, ki ga dosegamo mladinske organizacije v družbi.

V izjavi po podelitvi državnih priznanj ste dejali, da si želite, da bi tudi ta priznanja dobila več veljave. Na kaj ste želeli s tem opozoriti?

Državno priznanje je najvišje priznanje v mladinskem sektorju. Je priložnost, da izpostavimo dobre projekte in programe ter damo priznanje ljudem, ki so prispevali k razvoju sektorja. Tako povečujemo vrednost in prepoznavnost našega dela  v širši družbi. Vse nas vabim, da se razgledamo naokoli in naslednje leto nominiramo kolege, ki nas s svojim delom navdihujejo.

Na kateri projekt/rezultate ste v vaši 20 letni karieri najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosna na ljudi, ki so tudi z mojo podporo uresničili svoje sanje in si iz svoje ideje zgradili poklic, ki jih vsakodnevno osrečuje. 

Kako vidite razvoj mladinskih politik in nasploh organizacij za mlade v prestolnici, kjer delujete?

Vesela sem, da delam v Ljubljani, kjer ima mladinski sektor tudi politično podporo in kjer je posluh za mlade. Imamo strategijo, kateri sledimo. Ustanovili smo Mrežo mladinskih centrov Ljubljana, v kateri je trenutno 12 mc-jev. Mladinske organizacije skupaj vsako leto spomladi pripravimo večdnevno dogajanje za mlade – Kolaž mladosti in jeseni enodnevni dogodek v okviru Evropskega tedna mobilnosti. Imamo Streetstival, ki je odraz čedalje močnejšega uličnega mladinskega dela v mestu. Imamo javne zavode, ki imajo posebne programe za mlade. Imamo Mestni inkubator, podporni institut za mlade z idejami med 18. in 29. letom, kjer izvajamo program ‘Kaj je dobro in je lahko še boljše?’, ki je mentorska in finančna podpora projektom mladih. Imamo informacijsko mrežo za mlade L’mit. Imamo mestno podjetje Ljubljanski potniški promet, ki se je odzval na našo idejo, da bi na avtobusu, ki gre v odpis, naredili mladinski center. Skreirali ga bomo skupaj z mladimi.  Mislim, da smo dojeli, da je potrebno sodelovati in se povezovati, da skupaj lahko spletemo močno mladinsko mrežo, od katere bodo imeli veliko mladi, mesto in celotna družba.

Foto: Arhiv Mladi zmaji