Ob prihajajočem svetovnem dnevu religij (16. 1.) smo se pogovarjali z doc. dr. Marijem Jožetom Osredkarjem, predstojnikom katedre za osnovno bogoslužje in dialog na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki je z nami spregovoril o odnosih med različnimi verskimi skupnosti v Sloveniji in odnosu mladih do religije.

Bi nam za začetek lahko zaupali, kaj vas je motiviralo na poti do tega, da ste danes predstojnik Katedre za osnovno bogoslovje in dialog na teološki fakulteti v Ljubljani?

Katedra za osnovno bogoslovje in dialog na Teološki fakulteti obsega tri tematske sklope: nauk o Cerkvi, osnovno bogoslovje in religiologijo. Po zadnjem cerkvenem zboru so vsa tri področja prepletena z dialogom: ekleziologija je neločljivo povezana z idejo ekumenizma, torej edinosti oz. z gibanjem za zbliževanje različnih krščanskih Cerkva, osnovno bogoslovje ugotavlja, da je komunikacija temelj krščanskega nauka, religije pa poučujemo pod vidikom medreligijskega dialoga. Poučevanje ali delo na fakulteti ni bil cilj oz. namen mojega študija. Po končanem magisteriju na ljubljanski teološki fakulteti sem želel nadaljevati študij v Parizu, ker sem občudoval misel, ki jo je razvijal Guy Lafon, takrat še živeči francoski teolog in filozof. On je v središče svojega obravnavanja vere in religije postavil odnos. Ker sem bil in sem še vedno prepričan, da je prav »odnos« ključ do razumevanja življenja in vere, posledično za razumevanje religij, sem svoje doktorsko in kasnejše permanentno raziskovanje posvetil »odnosu«! Ko sem študij končal, me je prof. dr. Drago Ocvirk povabil na fakulteto, kjer mi je ponudil mesto asistenta. Po njegovi upokojitvi so me postavili za predstojnika katedre, kjer predavam osnovno bogoslovje in nekrščanska verstva z religiologijo.

Na področju religiologije raziskujete dialog med katoličani in muslimani. Zdi se, da je trenuten odnos med pripadniki različnih religij vedno bolj napet, posebej v luči migrantske krize. Kakšen pa je odnos med različnimi verskimi skupnostmi v Sloveniji, bi rekli, da smo Slovenci strpni glede drugačnih prepričanj na področju verovanja, oziroma ne verovanja?

Nimam izkušnje »napetega odnosa« med pripadniki različnih skupnosti! Veliko sem imel akademskih poti po islamskih državah, bil sem v Bosni in Hercegovini, v Turčiji, v Iranu… Povsod sem doživel topel sprejem in sem z vsemi lahko normalno komuniciral. Tudi v Sloveniji pogosto obiskujem imame in njihove skupnosti. Res je, obstaja strah pred »različnostjo«. Na primer, ko se muslimanka s feredžo ali burko pojavi na cesti, pritegne poglede; ko pride na pogovor za razpisano delovno mesto se tudi delodajalcu vzbudijo pomisleki. Zaradi različnosti kultur namreč, ne pa zaradi napetosti med pripadniki različnih religij. Isto doživljam jaz, ko se v habitu (frančiškanska redovna obleka) pojavim v javnosti. Ljudje me pozorno ali pa včasih čudno gledajo. Prav pa imate, ko pravite, da mnogi Slovenci in Evropejci niso naklonjeni nezakonitim migracijam. Prepričan pa sem, da je različnost kultur razlog za strah in pomisleke in ne različnost religij. Ne smemo mešati teh dveh pojmov. Jaz se zelo prizadevam za dialog med muslimani in katoličani v Sloveniji. Sistematično sem začel obiskovati imame Islamske skupnosti v Sloveniji in organizirati srečanja med njimi in lokalnimi katoliškimi župniki. Obdobje Korone-19 je sicer mojo akcijo prekinilo, nadaljeval bom, ko se razmere normalizirajo, toda, presenečen sem, kako lepi odnosi so med imamo in župniki oz. med muslimani in katoličani »na terenu«. V Sloveniji so lepi in spoštljivi odnosi tako med voditelji Islamske skupnosti v Sloveniji  in vodstvom Katoliške cerkve, kakor tudi med verniki teh dveh verskih skupnosti. Hvala Bogu, da je tako in samo želimo si, da tako tudi ostane.

V Sloveniji deluje več deset registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti, od leta 1976 pa do danes naj bi jih bilo registriranih 59. So to večinoma veje krščanstva ali je slovenska religijska slika bolj razgibana? Katera izmed verskih skupnosti registriranih v Sloveniji se od prevladujočega katolištva najbolj razlikuje in po katerih načelih?

Če pogledate na seznam registriranih verskih skupnosti pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, boste lahko sami uvideli pestrost verske dejavnosti v naši državi. V januarju 2022 jih je na seznamu 59. Jaz sem sicer do teh registracij kritičen. Zakonodaja namreč ne določa, kaj je verska skupnost, zato se pri nas lahko registrira kot verska skupnost »vsako nogometno društvo« ali skupina ljudi, ki napiše nekaj spodbudnih misli kot svoj verski nauk, za obrede pa lahko navedejo zgolj praznovanje rojstnih dni ali pa čakanje novega leta, pa bodo registrirani kot verska skupnost. Religiologi, ki imajo vpliv na Ministrstvu za kulturo in trenutno vodijo omenjeni register, izhajajo iz sociologije religije na FDV ali FF Univerze v Ljubljani. Oni sledijo ideji, da za versko skupnost ni potrebna vera, torej odnos do Presežnega. Religiologi, ki izhajamo iz teologije, pa pojmujemo vero kot bistvo in začetek vsake religije. Kakor koli že, veliko registriranih »verskih skupnosti« v Sloveniji nima nobene veze z vero, ki jo jaz pojmujem kot odnos do transcendence, skratka odnos do Boga. Čas pa bo pokazal, koliko je v teh registriranih verskih skupnosti resničnih religioznih prvin. Največja razlika med katolištvom in temi »na novo registriranimi verskimi skupnostmi« je prav ta, da v mnogih njihovih spisih ali verskih naukih ni zaslediti vere kot odnosa do Presežnega oz. ni zaslediti iz vere izhajajočih značilnosti religije.

Prevladuje občutek, da se mladi vse manj vključujejo v različne (institucionalizirane) religije. Zakaj menite je temu tako? Ali pa je mogoče slika napačna in so mladi na tem področju še vedno zelo dejavni?

Zavračanje institucije ni le religijski  problem. Danes mladi v imenu osebne svobode zavračajo mnoge institucije; na primer: mladi se več ne poročajo (tudi zakonska zveza je institucija), mladi ne spoštujejo nadrejenih (blatenje in »pljuvanje« po avtoritetah v družbi)… Tudi religija je ustanova, ki jo v duhu časa mladi zavračajo tako, da si sami izbirajo v kaj bodo verovali in v kaj ne in si oblikujejo svojo moralo (kaj je dobro in kaj je slabo). To opažamo v Katoliški cerkvi, to je dejstvo pri protestantih in s tem pojavom se soočajo muslimani v Evropi in predvsem v Sloveniji. Vendar zavračanje religije oz. avtoritete v verski skupnosti še ni znamenje, da mladi zavračajo vero. Morda bo misel jasnejša, če se vrnem na zgoraj omenjeni primer: zavračanje zakonske skupnosti (poroka) še ne pomeni, da mladi zavračajo ljubezen. Tako tudi zavračanje religije ne pomeni zavračanje vere. Toda, ljubezen ali vera se lahko ohranjata oz. nadaljujeta zgolj, če ju institucionaliziramo. Vzemimo še en primer. Za človekovo telesno življenje je nujno potrebna voda, ki jo moramo v nečem shranjevati. Lahko jo hranimo v kamnitih ali lončenih vrčih, v steklenici ali pa v plastiki. Embalaža se je v zgodovini že velikokrat zamenjala. Pravzaprav ni embalaža najpomembnejša, važno je, da ohranimo vodo. Tako se spreminjajo tudi religije, da se ohranja vera. Ko mladi nasprotujejo religiji oz. jo kritizirajo, je to samo znamenje, da želijo spremembe. Njihova kritika ali pa ignoriranje je sporočilo odgovornim, da je potrebno nekaj spremeniti v religiji – zato, da bi se vera ohranila. V bistvu mladi ne odpravljajo institucije, temveč jo spreminjajo. Religije oz. verske ustanove so se in se in se bodo stalno spreminjale in razvijale. V krščanski teologiji obstaja rek: Ecclesia semper reformanda est, kar pomeni, Cerkev se stalno spreminja, razvija, reformira.

Kakšno vlogo ima po vašem mnenju religija v življenju mladega človeka?

Odkar obstaja človeštvo, je bilo tudi verovanje. Danes približno 85% človeštva izpoveduje vero, na različne načine sicer, ampak velika večina ljudi veruje. Tudi v preteklosti ni bilo nič drugače. To nam potrjujejo izkopanine, ki vedno znova pri »pračloveku« naletijo na znamenja verovanja. Prepričan sem, da je vera »ustvarila« človeka in da bo človeški rod obstal dokler bo razvijal sposobnost verovanja. V tem smislu so religiologi človeka poimenovali »homo religiosus«! Jaz vero opredeljujem kot »sposobnost prepoznavanja prisotnosti Odsotnega«. Vera je zato zelo pomembna za človeka, posebej mladega, posledično pa je pomembna tudi religija, ki vero ohranja. To nam dokazuje stalna verska dejavnost v zgodovini človeškega rodu. Lahko se naslonimo na Darwinovo evolucijsko teorijo o razvoju živih bitij. Le ta so se razvijala tako, da so ohranjala sposobnosti, ki so jim omogočale preživetje, izginile pa so tiste vrste, ki so izgubile sposobnosti, ki so služile preživetju. Sposobnost verovanja je bila in je tudi danes pomembna za človekovo preživetje in  za njegov razvoj.

Kaj bi želeli sporočiti mladim bralcem ob prihajajočem svetovnem dnevu religij?

Zdi se, da danes v Sloveniji »ni moderno« verovati oz. da je javno mnenje nasprotno veri in vsemu, kar je z njo povezano. Vendar je vera ena od temeljnih človekovih potreb. V odnosu do sočloveka, predvsem mlad človek, prepoznava tudi odnos do Boga. Še drugače povedano, v odnosu do drugega človeka človek išče nekaj več kot zgolj drugega človeka. Odnos do drugega je človekovo prvo izkustvo transcendence in zato veruje, to je, išče Boga. Kdor to svojo sposobnost prepoznavanja prisotnosti Odsotnega Boga v sebi zataji, ne bo srečen. Zato, mladi, razmišljajte s svojo glavo in »poslušajte srce« in ne javnega mnenja! Pogumno se lotite iskanja Presežnega!

Vir: uredništvo Mlad.si