Kaj se dogaja?
Objave uredništva portala mlad.si
Intervju: Društvo za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk
Društvo za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk, je v preteklih šestindvajsetih letih prehodilo dolgo pot, vseskozi pa si prizadeva za enakost spolov v kulturi. V društvu delujejo tako ženske kot moški, saj verjamejo, da si moramo za enakost prizadevati vsi skupaj. Umetnicam nudijo podporo pri snovanju in izvedbi novih umetniških del ali dogodkov, druge delavke v kulturi pa skušajo pod čim boljšimi delovnimi pogoji vključevati v svoje številne dejavnosti. Te poleg Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, ki poteka vsako leto oktobra v Ljubljani, zajemajo še založništvo, knjižnico, digitalni arhiv preteklih dogodkov ter celo vrsto dejavnosti in gradiv za mlade. Slednja so namenjena spoznavanju poklicev v kulturi, seznanjanju s sodobno umetnostjo in osveščanju o perečih družbenih vprašanjih – posebej spolni neenakosti – s pomočjo umetnosti. O Mestu žensk smo se pogovarjali s Teo Hvala.
Društvo deluje že od leta 1996. Kako so se v tem času spremenili pogoji za ženske v kulturi, pa tudi na področju enakosti spolov v naši družbi?
Delo v kulturi ima svoje posebnosti, vendar je – tako kot vsako drugo delo – vpeto v širšo družbo, zato najprej o splošni sliki. Ženske v Sloveniji smo po letu 1991 večino časa namenile skrbi za ohranitev pravic, izbojevanih v socializmu, ne za pridobivanje novih pravic in svoboščin, a kljub temu smo dosegle nekaj pomembnih izboljšav. Denimo, na področju reproduktivnih in seksualnih pravic smo dosegle uveljavljanje in širjenje pravice do očetovskega dopusta, dekriminalizacijo prostitucije, ponovno vzpostavitev spolne vzgoje v šolah ter izboljšanje zakonodaje o preprečevanju nasilja v družini in podpis Istanbulske konvencije. Med pomembne dosežke spada tudi redefinicija posilstva v kazenskem zakoniku, ki po novem temelji na privolitvi vseh vpletenih, kar pomeni, da je storilec odgovoren za kaznivo dejanje ne le, če je žrtev spolnemu odnosu nasprotovala, temveč tudi, če svoje volje ni izrazila oz. je ostala pasivna.
Na področju delavskih pravic in socialne varnosti se razmere slabšajo za večino prebivalstva, znotraj te večine pa še posebej za ženske, o čemer priča več zaskrbljujočih podatkov. Prvič, od leta 1991 se širi plačna vrzel, kar pomeni, da redno zaposlene ženske za isto delo danes prejmejo 7 % nižjo plačo kot moški. Drugič, povečuje se revščina: tveganje revščine grozi že vsaki četrti ženski, starejši od 75 let, in vsakemu desetemu moškemu. Pri tem je nujno dodati, da si feminizem ne prizadeva za enakost v revščini, temveč za enakost v blagostanju – in to za vsakogar ne glede na spol ali druge osebne okoliščine. Tretjič, ženske v Sloveniji še vedno opravimo bistveno več neplačanega skrbstvenega in gospodinjskega dela kot moški, pri čemer večina delovno aktivnih žensk – tudi delavk v kulturi – dela za polni delovni čas. Posledično, tudi zaradi prelaganja skrbi za otroke, obolele, ovirane ali ostarele na ženske, so pokojnine moških za 17,8 % višje od pokojnin žensk.
Med področji, na katerih spolna neenakost ostaja pereča, naj omenim še trdovratno vztrajanje dvojnih meril, ki se med drugim kaže v spolno stereotipnem poklicnem svetovanju v šolah, spolni neuravnoteženosti med poklici ter finančnem in statusnem razvrednotenju poklicev, v katerih prevladujejo ženske (npr. v sociali, zdravstvu, vzgoji, šolstvu), pa čeprav je med epidemijo postalo jasno, da so prav ta področja temeljnega pomena za delovanje in dobrobit celotne družbe.
Kako ocenjujete položaj žensk v kulturi v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami?
Položaj delavk v kulturi v Sloveniji žal še ni bil podrobneje raziskan po vseh področjih ustvarjanja, zato ga je težko oceniti in primerjati z državami, v katerih tovrstne raziskave obstajajo. Na področju filma, obravnavanem v raziskavi Dejstva & številke: enakost spolov (2018), brez dvoma lahko govorimo o spolni neenakosti: kar 89 % filmov v Sloveniji režirajo moški, kar 78 % zgodb napišejo scenaristi in kar 77 % filmov producirajo moški. Zgovoren je tudi podatek, da smo prva igrana celovečerca, ki ju je naredila ženska, dobili šele leta 2002: Slepo pego Hanne Slak in Varuha meje Maje Weiss. Zdi se, da v drugih umetniških zvrsteh ni veliko drugače, vendar žal ne razpolagamo s podatki, ki bi ta vtis potrdili ali ovrgli.
Z gotovostjo pa lahko govorimo o sistemskem problemu, s katerim se srečujete tudi mladi: o prekarizaciji dela, ki je v kulturi prisotna že dolgo. V društvu Mesto žensk smo leta 2020 pripravile Smernice za enakost spolov v kulturi in opozorile na več dejavnikov, ki ohranjajo neenakosti spolov v kulturi: poleg atipičnih oblik dela smo mednje prištele še dejstvo, da iz humanistike in umetnosti v Sloveniji diplomira več žensk kot moških, pa vendar so manj vidne v javnosti in se redkeje pojavljajo na vodilnih položajih, njihov poklicni razvoj pa je v primerjavi z moškimi težji, počasnejši in bolj razdrobljen. Kariere žensk v kulturi namreč pogosteje zaznamujejo obdobja brezposelnosti, starševstva in skrbstvenega dela, zato se ženske pogosteje kot moški znajdejo pod pragom revščine. Najtežje je ženskam in nebinarnim ljudem, ki zaradi drugih osebnih okoliščin, kot so barva kože, starost ali spolna usmerjenost, doživljajo več oblik diskriminacije hkrati, in morajo, če se želijo uveljaviti, premagovati dvojne ali kar trojne ovire.
Če vas zanima, kako je videti delovni dan umetnice z družino, v poslušanje priporočam pesem Maje Dekleva Lapajne in Alenke Marinič Supermama superžena superženska.
V lanskem letu ste na festivalu Mesta žensk izpostavljali tudi prikriti kurikulum v šolah. Kako se ta kaže?
Res je, posvetile smo mu več dogodkov, med katerimi bi izpostavila pretresljivo in pikro mladinsko predstavo Vse je v redu, ki bo konec marca ponovno na sporedu Lutkovnega gledališča Ljubljana. V predstavi se enajst dijakov in dijakinj sprašuje, kaj nam v šoli tako zleze pod kožo, da postane samoumevno, prav samoumevnost pa bi bila lahko najpreprostejša sopomenka za prikriti kurikulum. Gre za krovni izraz za celo vrsto neopaženih in povečini nezaželenih veščin, znanj, sposobnosti, nadarjenosti in vrednot, ki jih osvojimo med šolanjem, četudi bi jih zaman iskali v zapisanem (uradnem) kurikulumu, učnih načrtih in učbenikih. Mednje spadajo nekritično prilagajanje, podrejanje, poslušnost, ubogljivost, odvisnost, pasivnost, odtujenost, vdanost v usodo in sprejemanje družbene neenakosti kot nekaj samoumevnega, a tudi vednost o tem, kako se vsemu naštetemu upreti.
Prikriti kurikulum je občutljiva tema, saj se – čeprav ga proizvaja družba, ne posameznik –, največkrat odraža v nezavednem ravnanju odraslih in posrednih sporočilih, ki jih otroci v vrtcu in mladi v šoli dobijo o sebi in drugih. In ker so učitelji in učiteljice – tako kot mi vsi – odraščali v svetu, polnem ločnic, razdvajanj in sovražnosti, so ta sporočila pogosto prežeta s stereotipi in predsodki, ki se v praksi kažejo kot dajanje prednosti večinski kulturi, jeziku, stališču, spolu … Povedano drugače, kažejo se kot diskriminacija manjšin.
Lahko izpostavite kakšno dobro prakso, namenjeno preseganju predsodkov v procesu izobraževanja?
Tovrstnih praks je veliko in vse po vrsti se začnejo pri vsakdanjih, običajnih rečeh. Če začnem s predšolsko vzgojo: obstajajo vrtci, v katerih se spolno specifični socializaciji vsaj malo ognejo tako, da otrokom nudijo možnost, da se zjutraj ob prihodu preoblečejo v vrtčevska oblačila, ki so namenoma spolno nevtralnih barv, torej niso ne roza ne modra. Obstajajo vzgojiteljice, ki se trudijo, da bi dečke in deklice v vrtcu obravnavale enako, brez dvojnih meril, ki sicer prepogosto zaznamujejo vzgojo. Tako se na primer skušajo vzdržati stereotipnih, spolno zaznamovanih komentarjev, kot sta »To se za punce ne spodobi« ali »Fantki se ne cmerijo«.
Za odpravo predsodkov je nujno odpraviti dvojna merila. Dvojna merila so na delu, ko vzgojiteljica deklici pomaga tako, da nalogo reši namesto nje, fantu pa poda navodila, s pomočjo katerih lahko nalogo reši sam. V osnovni in srednji šoli so dvojna merila na delu, ko se fante spodbuja h kreativnosti in inovativnosti, od punc pa se pričakuje predvsem, da bodo vestne, pridne in urejene. Enako nujno je postavljati meje sebi in drugim.
V predstavi Vse je v redu je omenjen učitelj, ki se je na rasistično žaljivko »Cigan!«, ki jo je en učenec izrekel drugemu, odzval tako, da je namesto snovi celo šolsko uro predaval o pomenih te vrednostno in čustveno zaznamovane besede. Takšne šolske ure ne pozabiš! Učitelj bi seveda lahko reagiral tudi drugače. Žaljivega učenca bi lahko vprašal: »Zakaj si to rekel sošolcu?« ali »Sploh veš, kaj to pomeni?« ali »Kako bi se ti počutil, če bi ti kdo rekel kaj takega?« Morda učitelj sploh ne bi reagiral, morda pa bi že pri prvi uri, na začetku šolskega leta poudaril, da v učilnici ne bo dovolil seksističnih, homofobičnih in rasističnih pripomb, in z razredom sklenil dogovor o primernem jeziku in obnašanju. Dogovora bi se seveda moral držati tudi sam. Kaj pa šolarji in šolarke? Bi ga, če se dogovora ne bi držal, opozorili na to ali bi zgolj skomignili z rameni?
Vaše dejavnosti se osredotočajo tudi na mlade. Katere aktivnosti s tega področja bi še posebej izpostavili?
Posebej bi izpostavila priročnik za mladinske delavke in delavce Razmislek o spolu, družbeni moči in opolnomočenju skozi umetnost. Namenjen je pogovorom po metodi svetovne kavarne, pogovorom ob likovnih umetniških delih, ki so opremljena s kratkim opisom in iztočnicami za razpravo. Z njihovo pomočjo se sodelujoči v pogovorih učijo prepoznavati neenaka razmerja moči med spoloma oz. spoli, hkrati pa tudi, kako se opogumiti in si dati moči za odpravljanje neenakosti.
Ker je pogost izgovor za nevidnost strokovnjakinj v javnem prostoru ta, da jih pač ni, bi priporočila tudi družabno igro s kartami Neustrašne ženske, ki vas bo na igriv način seznanila s svetovnimi dosežki žensk na področjih kulture, politike, znanosti, feminizma, človekovih pravic in umetnosti. Pod angleškim imenom Fierce Women igro najdete tudi med aplikacijami za pametne telefone.
Tistim, ki radi pohajkujete, bi priporočila turistični vodnik Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk, ki smo ga v Mestu žensk izdale lani in obstaja tudi v obliki spletnega zemljevida. Knjiga vabi k obisku petindvajsetih krajev, v katerih so živele in delovale pionirke: tiste, ki so ženskam na Slovenskem utirale pot v poklicno življenje; tiste, ki so se borile za dostojno življenje; in tiste, ki so se prve smele preživljati s plačanim delom.
Letošnje učno gradivo ob mednarodnem dnevu žensk #VsakDan8Marec se osredotoča na spolnost – kaj vas je spodbudilo k izbiri teme?
Učno gradivo #VsakDan8Marec že več let pripravljamo v obliki kviza, namenjeno pa je učiteljem, mladinskim delavkam, staršem in vsem drugim, ki želijo z mladimi razpravljati o najrazličnejših feminističnih temah. Letos smo se odločile za seks, temo, ki vzbuja tako radovednost kot nelagodje, in sicer zato, ker smo želele nasloviti nekaj pomembnih vidikov spolnosti, ki v šoli in medijih največkrat ne pridejo na vrsto. Kviz obravnava predvsem družbene vidike seksualnosti, kot so spolna nedotakljivost, postavljanje meja v intimnih odnosih, prepoznavanje različnih oblik spolnega nadlegovanja in nasilja ter raznolikost spolnih usmerjenosti onkraj heteroseksualnosti. Izpostavlja tudi biološke vidike spolnosti, povezane z ženskim spolnim užitkom, obenem pa spodbuja širšo razpravo o posledicah spolno specifične socializacije, a tudi o dosežkih feminizmov na področju seksualnih pravic. Vse to so teme, ki jih – sodeč po raziskavah – pri pouku spolne vzgoje v osnovni in srednji šoli pogrešajo tako učenci/-ke kot učitelji/-ce, zato upamo, da jim bo kviz pomagal zapolniti vsaj nekaj vrzeli.
Kakšna so vaša opažanja glede spolne vzgoje med mladimi v Sloveniji?
Naša opažanja slonijo na več raziskavah iz preteklih desetih, petnajstih let. Te pravijo, da pri nas tako fantje kot punce največ informacij dobijo od vrstnikov, interneta, filmov, knjig in revij (tudi pornografskih), medtem ko se na starše in učitelje obrnejo čisto na koncu. Pravijo tudi, da mladi v Sloveniji dobro vedo, kako se zaščititi pred spolno prenosljivimi boleznimi in neželeno nosečnostjo, manj dobro pa se znajdejo, ko je govora o zasebnosti, intimnosti, čutnosti, spolni identiteti, spolni usmerjenosti, privolitvi v intimnost, seksualizaciji družbe ter spolnem nadlegovanju, nasilju in zlorabi. Spolna vzgoja v šolah slednje sicer naslavlja, vendar preveč splošno; manjka poudarek na prepoznavanju različnih oblik nadlegovanja, nasilja in zlorab, še prej pa pogovor o tem, kaj je soglasje za intimnost ali spolni odnos.
Spolna vzgoja v Sloveniji je tako po obsegu kot po vsebini preskromna, predvsem pa preveč medikalizirana: kot da spada samo v biologijo in na sistematske preglede. Je tudi heteronormativna (o homoseksualnosti, biseksualnosti in drugih usmerjenostih molči), penetrativna (spolni akt reducira na prodiranje penisa v nožnico) in reproduktivno usmerjena, kar pomeni, da v seksu vidi predvsem »nujno zlo« za nadaljevanje človeške vrste, pozabi pa povedati, da sporazumen seks ljudem prinaša užitek, veselje in zdravje. Na srečo o tem govori cela vrsta knjig, recimo Seksikon Irene Duša Draž in Izarja Lunačka, Blazno resno o seksu Dese Muck in A te lahko nekaj vprašam? Katharine von der Gathen.
Katere 3 filme, ki naslavljajo različne vidike neenakosti žensk in bojev za enakost, bi priporočili mladim v ogled?
Za zgoščen pregled zgodovinskih bojev za pravice žensk v slovenskem prostoru priporočamo dokumentarni film Ženska (2021) Majde Širca. Film sestoji iz dveh delov: v prvem delu avtorica predstavi prizadevanja za ekonomsko neodvisnost žensk, volilno pravico, pravico do izobraževanja, dela in enakega plačila ter za pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in razpolaganja z lastnim telesom. V drugem delu izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu. Priporočamo tudi dokumentarni film o ženskah v tradicionalno »moških« poklicih Tok (2016) v režiji Saše Spačal, Ide Hiršenfelder in Ane Čigon. Pilotka, strokovnjakinja za umetno inteligenco, paleontologinja, skladateljica in druge strokovnjakinje v filmu pojasnijo okoliščine, v katerih so se začele zanimati za te poklice, na katere ovire so pri tem naletele in kako so se z njimi spopadle. Ker naš čas tako močno zaznamujejo vizualni mediji, medijska pismenost pa šepa, priporočamo tudi dokumentarec Urše Menart Kaj pa Mojca? (2014) o vlogi žensk v slovenskem filmu nekoč in danes. Vsi filmi so z brezplačno prijavo dostopni na portalu RTV Slovenija.
