Prof. dr. Alenka Krašovec je redna profesorica in raziskovalka na Centru za politološke raziskavena na Fakulteti za družbene vede. Sodelovala je pri več bilateralnih znanstveno-raziskovalnih projektih z raziskovalci ne Češkem in na University Catholique de Louvain, je članica raziskovalne mreže 'British Academy Research Network on The Impact of European Union Enlargement on Party Systems and Electoral Alignments in Central Europe'. Raziskovalna področja, s katerimi se ukvarja, se vežejo na preučevanje političnih in upravnih institucij ter procesov. Z njo smo se pogovarjali o volilni udeležbi mladih.

Ko govorimo o politični participaciji včasih pozabljamo, da to ni le udeležba na volitvah, kandidiranje na volitvah, glasovanje na referendumih ali različne aktivnosti znotraj političnih strank oziroma aktivnosti v institucionalni obliki participacije, ampak tudi sodelovanje v t.i. nekonvencionalnih oblikah participacije, najpogosteje se ob tem omenjajo različni protesti, demonstracije. Kot razkrivajo podatki v Sloveniji in tudi v tujini, se mladi praviloma v večji meri udeležujejo oziroma so se pripravljeni udeležiti raznovrstnih mirnih protestnih aktivnosti, vključno s tako imenovanimi potrošniškimi bojkoti, ali pa podpisovanjem peticij in ne sodelujejo toliko pri aktivnem delovanju v različnih aktivnostih strankarskega življenja ali kandidiranju na volitvah.

Volilna udeležba je kljub jasnemu globalnemu trendu upadanja povsod po svetu še vedno vrsta politične participacije, ki jo izvaja največ ljudi. Podatki pa praviloma kažejo, da je ta med mladimi nižja kot v ostalih starostnih skupinah, tudi podatki za Slovenijo to potrjujejo.

V Sloveniji lahko v zadnjih letih po zaslugi Državne volilne komisije dostopamo do statističnih in ne samo anketnih podatkov o volilni udeležbi po starostnih skupinah. Žal ti podatki v času tega pogovora za volitve 2022 še niso znani. Podatki za volitve leta 2018 pa razkrivajo, da je bilo med udeleženci teh volitev 13 % mladih (po definiciji Državne volilne komisije so to volivci stari med 18 in 30 leti), kar predstavlja najnižji delež v odnosu do ostalih starostnih skupin. Če pogledamo samo znotraj skupine mladih, vidimo, da se je 6,5 % mladih udeležilo omenjenih volitev, kar pa spet predstavlja najmanjši del volivcev znotraj svoje starostne skupine. Podobna razmerja v pogledu udeležbe na referendumu med različnimi starostnimi skupinami, čeprav z nižji vrednostmi, lahko vidimo pri obeh referendumih o t.i. drugem tiru. Drugačna slika je pri udeležbi mladih na referendumu o Zakonu o vodah leta 2021. Čeprav je bilo med vsemi volivci, ki so oddali svoj glas, 15% mladih, je bil to še vedno najnižji delež v odnosu do ostalih starostnih skupin. A po drugi strani dodatni podatki razkrivajo, da so se mladi v večji meri udeležili omenjenega referenduma kot je bilo to pri t.i. drugem tiru in kot je bilo tudi na volitvah leta 2018.

Volilno udeležbo, praviloma pa tudi širše gledano politično participacijo, raziskovalci pogosto pojasnjujejo z različnimi šolami oziroma teorijami, ki zaobjemajo različne dejavnike. V grobem te dejavnike lahko razdelimo v a) osebnostne in družbene ter b) kontekstualne in sistemske.  Je pa potrebno poudariti, da se dejavniki med seboj zelo pogosto prepletajo in celo medsebojno ojačujejo. V prvi skupini dejavnikov so tako pogoste ugotovitve o povezavi med volilno udeležbo in posedovanjem različnih virov posameznika (izobrazbo, dohodki in tudi poklicem), z njimi pa se zaradi pomembne navezave na posedovanje teh virov, praviloma poveže tudi dejavnik starosti posameznika. Čeprav so se v družbah v zadnjih desetletjih zgodile mnoge spremembe, pa številne primerjalne in kompleksno zasnovane empirične študije še vedno potrjujejo, da je večje posedovanje različnih virov tisto, ki vpliva na večjo volilno udeležbo. Ljudje pa v mladosti posedujejo manj teh virov kot kasneje v življenju, zato ni zelo presenetljivo, da se mladi praviloma v manjši meri udeležujejo volitev kot ostale starostne skupine. Odnos do politike, obseg političnega znanja, zaupanje v (politične) institucije, zanimanje za politiko je prav tako pomemben sklop dejavnikov, ki pojasnjujejo volilno udeležbo posameznikov. Številne empirične raziskave kažejo, da imajo mladi zaradi različnih razlogov pogosto nižje zanimanje za politiko, saj naj bi jih v mladosti pogosto bolj pritegnile in zanimale druge teme, pa tudi politiki s svojim delovanjem in temami naj ne bi bili zelo uspešni pri pritegnitvi zanimanja mladih za politiko, mladi imajo bolj negativen odnos do politike, prav tako tudi nižje zaupanje v (politične) institucije, pogosto tudi kot del bolj uporniških obdobij v razvoju posameznika, kot to velja za ostale starostne skupine. Vključenost posameznikov v različne skupine oziroma organizacije je pri pojasnjevanju volilne udeležbe mnogokrat izpostavljena zaradi graditve t.i. socialnega kapitala. Tega mnoge raziskave izpostavljajo pomemben dejavnik, ki pa naj bi ga mladi zopet posedovali v manjši meri kot ostale starostne skupine, pa čeprav so procesi individualizacije družb vplivali na celotno prebivalstvo, ne samo na mlade. Za vse starostne skupine je v povezavi z volilno udeležbo pomemben t.i. mobilizacijski dejavnik, ki ga lahko razumemo v obliki spremljanja dogajanja v političnem in širše družbenem življenju in zanimanja za tovrstne tematike, izpostavljenosti 'dražljajem', ki vplivajo na pripravljenost oditi na volišče… Vsekakor pa je potrebno izpostaviti tudi vprašanje občutka politične moči, tj. ali imajo volivci občutek, da njihova angažiranost lahko kaj spremeni, da lahko vplivajo na politiko (notranji občutek učinkovitosti), ob tem pa ne gre pozabiti tudi na občutek, o tem ali je politikom mar za interese ljudi (zunanji občutek učinkovitosti). Raziskave pogosto razkrivajo, da so ravno mladi tisti, ki imajo najnižje ravni takih občutkov.

V drugi skupini dejavnikov pa lahko kot kontekstualne dejavnike izpostavimo zlasti (dejansko, predvideno ali občuteno) tesnost volilnega tekmovanja med strankami – bolj ko je tekmovanje videno kot tesno, večji je občutek pomembnosti oziroma odločilnosti vsakega glasu in to predstavlja mobilizacijo za volilno udeležbo. Sistemski dejavniki kot so npr. (ne)obveznost volilne udeležbe ter možnosti alternativne oddaje glasu na volitvah (npr. predčasno glasovanje, glasovanje po pošti…) so tudi tisti, ki naj bi vplivali na stopnjo volilne udeležbe. Pogosto pa se izpostavlja tudi uporaba 'novih' tehnologij, zlasti uvedba t.i. internetnega glasovanja, ki naj bi lahko vodila k večji volilni udeležbi, zlasti mladih. Če zanemarimo resne pomisleke o varnosti in tajnosti t.i. internetnega glasovanja, pa velja razmisliti tudi o tem, da so mnogi raziskovalci prepričani, da ti kontekstualni in sistemski dejavniki vplivajo zlasti na tiste, ki se sicer že zanimajo za politiko, do nje nimajo (zelo) negativnega odnosa in so se tako sicer praviloma že pripravljeni udeležiti se volitev v večji meri. To pa so, kot sem omenila že prej, v veliki meri zlasti ostale starostne skupine in v manjši meri mladi.

V tem pogledu bi lahko govorili o kratkoročnih in dolgoročnih pristopih oziroma ukrepih. Države so uvedle ali pa uvajajo različne ukrepe, pri čemer ni nujno, da se določeni ukrepi obdržijo dalj časa – po izvršitvi so namreč lahko ocenjeni kot nezadostni, ne dovolj premišljeni… Pri uvajanju raznovrstnih ukrepov in zgledih iz drugih držav pa je tudi vedno potrebno razmisliti o podobnostih ali razlikah med družbami, ki lahko nenazadnje veljajo za zgled, ter družbami, v katere bi se nek ukrep želel preslikati.

Kot o enem od možnih ukrepov, ki bi lahko hitro zagotovil višjo volilno udeležbo, se včasih razmišlja o obvezni volilni udeležbi in bi bila neudeležba sankcionirana (plačilo kazni). Tu se lahko pogosto postavijo mnoga vprašanja o (ne)smiselnosti ter posledicah tovrstne ureditve. Lahko se razmišlja o povečanju informiranosti o volitvah (intenzivno širjenje informacij o datumu volitev, o lokaciji volišč, kdaj bo glasovnic veljavna…), tudi pomembnosti volitev in vsakega glasu (npr. prepričevanje o tem, da je glasovanje pomembno, zakaj je pomembno…). Te informacije in mobilizacije se lahko nanašajo na celotno volilno telo ali pa se naslavljajo bolj segmentirano, zlasti na tiste družbene skupine, ki bi jih želeli v večji meri mobilizirati, katerih volilna udeležba je najnižja. Tovrstne aktivnosti lahko izvajajo organi, ki so zadolženi za izvedbo volitev, nevladne organizacije, pa tudi politične stranke…, volivce ali določeno družbeno skupino se lahko poziva k volilni udeležbi z oglasi v različnih medijih, z osebnim nagovarjanjem, ali pa preko različnih zabavnih dogodkov, npr. ob koncertu…

Po drugi strani pa je pri zagotavljanju udeležbe na volitvah pomemben tudi dolgoročni pristop oziroma ukrepi, ki bodo vplivali na politično socializacijo mladih v aktivne državljane. Kot opozarjajo nekateri raziskovalci, ljudem zanimanje za politiko ni prirojeno, ampak se le-to razvije skozi leta. Tako je zelo pomembno, ali se oziroma kako se s politiko in s političnim srečujejo mladi znotraj svojih družin, pa tudi v izobraževalnih institucijah. Politična socializacija ne poteka samo preko neposrednega učenja o pomenu skupnostnega delovanja, o splošni volji, o pomenu aktivnega državljana, ampak lahko tudi preko igranja različnih vlog, ki ponazarjajo dogovarjanje med ljudmi, odločanje, kandidiranje, volitve – mogoče se včasih ne zavedamo dovolj, a tudi izbor predsednika ali predstavnika razreda, je način igranja takih vlog. Nenazadnje, podmladki strank in njihove aktivnosti bi morali imeti pomembno (pomembnejšo) vlogo pri politični socializaciji mladih. Politična socializacija mladih v smeri razvoja aktivnega državljanstva je nenazadnje tista, ki pri volivcih lahko doprinese k temu, da udeležbo na volitvah vidijo kot svojo državljansko dolžnost. Empirične raziskave pa potrjujejo, da je ravno ta občutek zelo pomemben dejavnik volilne udeležbe ljudi.

Kot razkrivajo primerjalne študije, je volilna udeležba globalno gledano v zadnjih desetletjih v upadu in to ne samo med mladimi. Kljub temu je moč videti (pričakovano) še vedno visoko volilno udeležbo zlasti v državah, ki imajo uvedeno obveznost volilne udeležbe, za neudeležbo pa so predvidene kazni. Vsekakor je v evropskih državah moč videti pomemben razkorak med starimi in uveljavljenimi demokracijami na eni strani ter novimi in postsocialističnimi demokracijami na drugi strani; in izrazito nižje stopnje volilne udeležbe zasledimo pri slednji skupini držav.  Kljub temu pa velja opozoriti, da obstajajo velike razlike tudi med državami v posamezni omenjeni skupini držav. Obstajajo pa razlike med upadom volilne udeležbe mladih in ostalih starostnih skupin, pri čemer so zlasti mladi tista družbena skupina, ki se je praviloma še bolj odmaknila od udeležbe na volitvah. 

Skupno odločanje o skupnostnih zadevah je nujno, in sicer na podlagi opravljenih kvalitetnih in strpnih razprav, ki na koncu lahko ponavadi prinesejo tudi bolj kvalitetne odločitve. Zavedajte se, da vse odločitve političnih odločevalcev (ne)posredno zadevajo tudi vas in vaše življenje, zato ne pozabite na (zgodovinsko gledano) težko izborjeno pravico do politične participacije ter jo kot aktivni in odgovorni državljani udejanjajte na različne načine.

Vir: uredništvo