V okviru Tedna kulturne dediščine vam predstavljamo Uroša Kovača, mladega orglarja, ki je slovensko javnost leta 2017 navdušil s popravilom že skoraj »odsluženih« orgel iz prve polovice 19. stoletja. Uroševa ljubezen do »kraljice glasbil« se je začela na koncu osnovne šole, danes pa njegov hobi prerašča v poklic, ki pomembno prispeva k ohranjanju dobrin iz naše skupne preteklosti in oblikovanju naše identitete.

Kako si kot deček prišel na idejo, da iz latinščine prepišeš in prevedeš knjige rojstev in smrti v družinsko knjigo župnije Lokavec?

Da bom vse to kdaj prepisal, si nebi nikoli mislil. Na idejo, da bi bilo to res smiselno narediti, sem prišel medtem ko sem po teh starih knjigah iskal svoje prednike in jih nikakor nisem mogel najti (čeprav sem vedel, da so v teh knjigah zabeleženi), ker je bilo vse nesistematično zapisano, navsezadnje pa so se v zgodovini kraja pojavljale osebe z istim imenom in priimkom, tako da je bilo nemogoče ugotoviti, kateri izmed mnogih je tvoj prednik.

Kdaj si odkril ljubezen do orgelske glasbe?

Ljubezen do orgelske glasbe sem odkril na koncu 8. razreda osnovne šole, to se pravi, pred sedmimi leti.

Je igranje in poznavanje orgel tvoj hobi ali je predanost »kraljici glasbil« danes že prerasla v poklic?

Dolgo je bil to res moj hobi, ki pa zelo po tiho prerašča v moj poklic, saj že 3 leta sodelujem z Orglarstvom Škrabl iz Rogaške Slatine in se pri njih še dodatno strokovno izobražujem. 

Kaj je bila tvoja največja motivacija za popravilo že skoraj »odsluženih« orgel?

Mislim, da je bila moja največja motivacija takrat zagnanost in preizkus samega sebe, če sem z osvojenim znanjem, kljub svoji mladosti, zmožen obnoviti tako zapleten inštrument. Vsekakor pa sem s tem skušal tudi pokazati, da mladost ni ovira pri doseganju zastavljenih ciljev, če se svojemu delu predaš in vztrajaš kljub raznim preprekam, ki ti mimogrede prekrižajo načrtovano pot.

V tem tednu po vsej Evropi potekajo Dnevi evropske kulturne dediščine. Kakšna je po tvojem mnenju vloga mladih pri ohranjanju kulturne dediščine?

Po mojem mnenju se mladi premalo zavedamo, da kulturna dediščina ni le nek pomemben fragment preteklosti, kateremu moramo posvetiti pozornost, ker nam drugi to narekujejo, temveč si moramo prizadevati in gledati v tej smeri, da bojo lahko tudi naši potomci uživali del našega vsakdana, ki bo zanje gotovo nekaj zanimivega, saj drugače znanja naših prednikov, pridobljena skozi stoletja in tisočletja, gredo žal največkrat z njimi v pozabo.