Dr. Miran Lavrič je doktor sociologije in predstojnik oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Med drugim je poleg dr. Tomaža Deželana tudi vodja in eden od glavnih urednikov raziskave Mladina 2020, ki odkriva položaj mladih danes in omogoča znanstveni pogled na spreminjanje položaja mladih, trende in situacije s katerimi se soočajo. Izdajatelj in plačnik raziskave je Urad RS za mladino.

Z njim smo se pogovarjali o težavah in položaju mladih ter o njihovi prihodnosti.

Kakšen je na pragu 21. stoletja profil mladega človeka v Sloveniji?

Današnja mladina je v Sloveniji bistveno bolj ambiciozna in individualizirana kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. Strah pred neuspehom v šoli in poklicu se je zelo razmahnil. Z njim pa tudi občutenje stresa in osamljenosti. Pomembno se mi zdi tudi to, da so mladi vse bolj okoljsko ozaveščeni in aktivni. Če k temu dodamo očitno dejstvo, da so njihova življenja izrazito prežeta z digitalnimi tehnologijami, je na dlani sklep, da gre za generacijo, ki je usmerjena v t.i. digitalno-zeleni prehod. To sicer še ne pomeni, da so za ta prehod dobro pripravljeni. Na področju obvladovanja informacijsko-komunikacijskih tehnologij in na področju računalniških znanj se kaže še veliko prostora za izboljšave. Tudi okoljska ozaveščenost zaenkrat ostaja predvsem ne deklarativni ravni.

Glede na rezultate raziskave bi bilo moč razumeti, da je demografski problem mladih eden največjih, kajti če ni dovolj prirastka, je to za družbo alarmantno stanje. Kakšna so vaša priporočila glede tega?

To je dejansko resen problem za družbo kot celoto, manj pa za mlade. Glede na to, da vstopamo v obdobje primanjkljaja mladih je namreč jasno, da bodo mladi kot posamezniki bolj zaželeni in cenjeni. Najbolj očiten primer je trg dela, kjer se nam že nekje od leta 2015 upokojujejo večje generacije, kot prihajajo na trg dela. In ta trend se bo v prihodnje še dodatno stopnjeval. Dejansko od leta 2013, če odmislimo zadnje leto in učinke korone, beležimo zelo izrazit upad brezposelnosti mladih. To se med drugim kaže v dejstvu, da so še leta 2005 mladi v strukturi vseh brezposelnih predstavljali 37 %, v letu 2020 pa le še 20 %. Služb za mlade bo torej dovolj, je pa vprašanje, kakšne bodo te službe. Zaenkrat ima Slovenija na primer še vedno problem z zelo visokimi stopnjami prekarnih, predvsem začasnih, zaposlitev med mladimi.

Tudi neodvisno od trga dela je relativno pomanjkanje mladih lahko za mlade prednost, saj se tako na posameznega mladega osredotoči več družbenih resursov – v mislih imam izobraževalno ponudbo, družinske resurse, mladinsko institucionalno strukturo, športno in kulturno infrastrukturo, in podobno.

Na drugi strani pa ima družba kot celota pred seboj dejansko velik izziv. Staranje prebivalstva se bo v naslednjih letih še stopnjevalo, s tem pa tudi potrebe po ustrezni oskrbi in seveda sredstvih zanjo. Če bomo imeli na drugi strani primanjkljaj delovne sile, lahko pričakujemo na tem področju resne težave. Ki pa so seveda z ustrezni institucionalnim okvirom rešljive in zaenkrat mladi izkazujejo sorazmerno visoko stopnjo medgeneracijske solidarnosti. Velja omeniti tudi to, da številne razvite države tovrstne probleme deloma rešujejo s priseljevanjem delovne sile iz tujine. Tudi v Sloveniji se je selitveni prirast s tujino v zadnjih petih letih močno povečal.

Raziskava je neke vrste vodič za odločevalce, kako naj država rešuje različne vrste problematik, ki zadevajo mlade. Ali ste optimistični glede ukrepov za mlade? Je bilo po zadnji raziskavi Mladina 2010 uresničenih kaj od vaših priporočil?

Dejstvo je, da je raziskava Mladina 2010 predstavljala enega temeljnih izhodišč za Nacionalni program za mladino 2013 – 2022. In dejstvo je tudi, da so bili narejeni veliki premiki na bolje na številnih področjih, ki jih je študija pokazala kot problematična. Zmanjšala se je stopnja brezposelnosti mladih, prav tako se je zmanjšala stopnja prekarnosti za zaposlene mlade. Mladi so se nekoliko politično aktivirali, aktivirali pa so se tudi na področjih kot so izobraževanje, umetniško ustvarjanje in zdravje. V letu 2010 je bil eden ključnih problemov tudi sorazmerno pozno odseljevanje mladih od doma. Po desetletju se mladi od doma odseljujejo v povprečju dve leti prej.

Na tej osnovi lahko rečem, da sem optimist tudi glede vpliva tokratne raziskave. Optimističen sem tudi zato, ker je raziskava med odločevalci in v širši javnosti naletela na veliko zanimanje in imam vtis, da jo je politika vzela resno.

Po izsledkih raziskave se je stres med mladimi potrojil, prav tako je več osamljenosti. Kje vi vidite ključne razloge za ta pojav in kako pomagati?

Razlogov je več. Eden ključnih je v tem, da so mladi vedno bolj individualizirani in ambiciozni. Bolj kot kdaj prej se bojijo, da jim ne bo kot posameznikom uspelo, in to je zelo močno povezano z ravnmi zaznanega stresa. Problem so tudi odnosi. Kar zadeva odnose v družini beležimo porast mladih, ki opisujejo odnose s starši kot slabe ali neznosne. In ti mladi občutijo bistveno več stresa in osamljenosti. Podobno se kaže na področju dela. Zaposleni mladi poročajo o bistveno slabših odnosih v svojem delovnem okolju kot pred desetimi leti. In slabi odnosi so tudi v tem primeru pomemben napovednik stresa.

Zelo pomemben dejavnik je tudi čas, ki ga mladi preživijo pred zasloni. Tudi ta se je zelo povečal in pomembno korelira s stresom. Še posebej so v tej zvezi nevarna družbena omrežja. Številne študije kažejo, da so prav ta v veliki meri prispevala k velikemu porastu duševnih stisk med mladimi, ki ga ne beležimo samo v Sloveniji. Na najbolj temeljni ravni gre za to, da se mladi preko teh omrežij primerjajo s svojimi vrstniki, oziroma z virtualnimi prijatelji, pri tem pa je primerjava izrazito nerealna. Znano je namreč, da ljudje na družbenih omrežjih objavljamo skoraj izključno svoje zmagovite trenutke. Uporabnikom omrežij se tako slika podoba samih lepih, uspešnih, pametnih, družabnih in srečnih ljudi. Te podobe so seveda bistveno bolj prepričljive, kot na primer podobe iz televizijskih oglasov, saj gre v primeru družbenih omrežij za ljudi, ki jih vsaj za silo osebno poznamo. Ko se mladi primerjajo s tovrstnimi idealiziranimi podobami se seveda zlahka počutijo kot »zgube«; kot premalo lepi, uspešni, izvirni, in podobno.

Na opisane strukturne dejavnike povečanega stresa je prišla epidemija kot olje na ogenj. Posledično danes lahko upravičeno govorimo tudi o epidemiji stresa med mladimi.

Mladi so v odzivu na raziskavo dejali, da sicer res več športajo in berejo, vendar jim to pri vsakdanjem življenju ne pomaga kaj dosti. Vidijo se kot odvisni od »role models«, ki jim jih diktirajo družbena omrežja. Kako ubežati tem predstavam, ki jih več kot očitno frustrirajo?

Ključno je, da mladi živijo v družbenih okvirih, v katerih se počutijo varno in sprejeto – tudi če niso izrazito uspešni, lepi, in podobno. Tradicionalno je takšen okvir zagotavljala družina. Podatki kažejo, in to z vidika kapitalističnega razvoja ni presenetljivo, da se stabilnost v družinskem okviru slabi. Mladi si danes, bolj kot v preteklosti, tudi sami želijo biti karseda samostojni in neodvisni. Onkraj družine je seveda širša družba. Če se ozremo k skandinavskim državam, opazimo, da je tam predvsem država s svojim institucionalnim okvirom tista, ki mladim zagotovi visoko stopnjo eksistencialne varnosti. Ta model gotovo blagodejno deluje na tesnobo in stres med mladimi, saj je jasno, da kazen za morebiten neuspeh ni zelo visoka. Družba zagotavlja sorazmerno mehko blazino za padce, ki se lahko mladim zgodijo na poti v odraslost. Tukaj seveda ne gre pretiravati v smeri razvajanja mladih. Gre zgolj za omilitev brezkompromisne dirke za uspehom.

Pomembno vlogo ima seveda tudi izobraževanje, ki lahko pomaga mladim sprevideti pasti socialnih omrežij in varljivih vzornikov. Menim, da bomo kot družba sčasoma obvladali negativne vplive socialnih omrežij in drugih vidikov IKT na mlade. Zaenkrat jih očitno ne obvladujemo in mladi zato plačujejo visoko ceno.

Po eni strani tako stroka kot mladi sami že ugotavljajo, da jim digitalni svet prinaša tudi celo vrsto neželenih učinkov, po drugi strani pa je svet vse bolj usmerjen v digitalno komuniciranje. Ali ne gre tu za paradoks, da po eni strani govorimo o novih oblikah odvisnosti, po drugi strani pa jih družbene okoliščine same silijo v nenehno uporabo spleta?

Vsako novo tehnologijo se je treba naučiti pametno uporabljati. In človeštvo ob novih tehnologijah praviloma najprej izkusi njihovo senčno plat; najprej smo izkusili jedrsko bombo, potem pa šele razvili jedrske elektrarne. Z digitalizacijo je podobno. Ne moremo ji ubežati, nujno pa je, da to tehnologijo čim prej udomačimo. Kar pomeni, da spoznamo njene negativne potenciale in se jih naučimo obvladovati. Mislim, da je stroka na tem področju precej aktivna, in da se tudi ozaveščenost širše javnosti krepi. Ključno se mi zdi, da se ti trendi še okrepijo – udomačitev spleta in sploh digitalnih tehnologij je eden ključnih izzivov generacije današnjih mladih.

Je vas osebno presenetil kakšen podatek ob rezultatih raziskave Mladina 2020 kot raziskovalca na področju mladine? Lahko izpostavite pozitivno in negativno?

Priznam, da nisem pričakoval tako drastičnega poslabšanja na področju duševnega zdravja. Deloma to poslabšanje seveda lahko pripišemo epidemičnim razmeram, vendar je po drugi strani več raziskav jasno pokazalo, da so v ozadju tudi drugi dejavniki.

Še bolj me je presenetila vsesplošna aktivacija mladih. Desetletja smo raziskovalci poročali o vedno novem dnu na tem področju. V zadnjem desetletju pa se je zgodil zelo izrazit preobrat. Mladi so bolj aktivni na trgu dela, bolj so podjetni, več se izobražujejo, več se športno in umetniško udejstvujejo.

Kaj bi glede prihodnosti mladih priporočali odločevalcem oz. katera priporočila iz raziskave Mladina 2020 bi predstavili kot prioritetna?

Mislim, da je prva prioriteta duševno zdravje. Na tem področju lahko država in drugi deležniki v mladinskem sektorju naredijo zelo veliko že na ravni kurative. Lahko na primer zagotovijo ustrezno število kliničnih psihologov in drugih kapacitet za pomoč mladim v duševnih stiskah. Lahko se tudi okrepi svetovalno delo v šolah. Lahko se podpre programe za razvijanje odnosnih kompetenc staršev, učiteljev, in tudi mladih. Lahko se dela na promociji in podpori pri uveljavljanju Smernic za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih.

Na ravni preventive je smiselno zmanjševati negotovosti, ki so jim izpostavljeni mladi. V prvi vrsti mislim na prekarnost in na težave mladih na področju stanovanjske problematike. To sta poleg duševnega zdravja tudi sicer ključni področji, ki bi ju morala politika po moji oceni naslavljati v naslednjih letih. V širšem smislu bi bilo koristno delovati v smeri zmanjševanja storilnostnih pritiskov in krepitve splošne socialne varnosti. To so seveda področja, ki krepko presegajo domet same mladinske politike, vseeno pa je smiselno, da se mladi aktivno ukvarjajo tudi s temi širšimi vprašanji.