Mladinski dialog je dialog z mladimi in mladinskimi organizacijami, vključno z oblikovalci politik in nosilci odločanja ter, po potrebi, strokovnjaki, raziskovalci in drugimi ustreznimi akterji civilne družbe. Ta dialog je forum za neprekinjena skupna razmišljanja in posvetovanja o prednostnih nalogah ter izvajanju in spremljanju evropskega sodelovanja na področju mladih.

Mladinski sektor je tudi letos marca pred začetkom predsedovanja Slovenije Svetu EU v okviru 9. mladinskega cilja "Prostor in participacija za vse" razpravljal in iskal odgovore na različna vprašanja, ki so povezana z državljanskimi prostori in aktivnim državljanstvom.

O mladinskem dialogu in njegovem pomenu v času predsedovanja Slovenije Svetu EU smo se pogovarjali z dr. Tomažem Pušnikom.

Mladinski dialog (prej strukturirani dialog) vam je poznan, saj ste na to temo delali svojo doktorsko disertacijo. Kaj so bile vaše ključne ugotovitve?

Moja doktorska disertacija se osredotoča širše na vzpostavljanje in delovanje dialoga kot političnega mehanizma v Evropski uniji pri čemer je bil Strukturiran oziroma sedaj Mladinski dialog moja študija primera. Raziskoval sem sedmi cikel Strukturiranega dialoga, v Sloveniji in na ravni EU mladinskih konferenc, v katerem so bili sprejeti Evropski cilji mladih, na način, da sem spremljal izvajanje procesa in opravljal intervjuje z mladimi, facilitatorji, organizatorji in političnimi predstavniki na dogodkih. Ugotovitev je bilo veliko tako da bi izpostavil zgolj en delček. Pomembna ugotovitev je, da se tako med političnimi predstavniki EU institucij in držav članic kot tudi med mladinskimi organizacijami nenehno izpostavlja pomen in potreba po dialogu z mladimi. Hkrati pa se po izvedbi procesov Mladinskega dialoga nenehno izpostavlja številka koliko mladih je sodelovalo, s čimer se vzpostavlja ideja, da so nacionalne in EU mladinske politike oblikovane prek dialoga oziroma skupaj z mladimi. V sedmem ciklu se je tako izpostavljalo, da je več kot 50.000 mladih sodelovalo pri oblikovanju Evropskih mladinskih ciljev. Vendar pa se ne izpostavi, da je večina teh mladih sodelovala na način, da je izpolnila anketo. To vsekakor niso dialogi med mladimi in političnimi odločevalci, ki naj bi skupaj oblikovali predloge politik, kakor je opredeljen in se predstavlja Mladinski dialog. Dialogi, v kolikor so izvedeni, večinoma potekajo med mladimi samimi oziroma še pogosteje med predstavniki mladinskih organizacij. Tako prihaja do situacije, da so mladi, ki sodelujejo v dialogih razočarani, ker ne vidijo rezultatov v obliki implementacije idej, ki so jih oblikovali sami brez političnih predstavnikov. Politični predstavnik pa se pojavijo na uvodu in zaključku dogodkov in na ta način legitimirajo, da so mladinske politike oblikovane skupaj z mladimi na podlagi dialogov, čeprav na teh dialogih sploh ne sodelujejo in ne usklajujejo mnenj in predlogov skupaj z mladimi.

Je v Sloveniji participacija oziroma soudeležba mladih v Sloveniji med dovolj prepoznana oziroma ali mladi zaznavajo, da se lahko vključujejo v družbo in so arhitekti svoje prihodnosti?

Če ostanem še za trenutek pri Mladinskem dialogu, raziskave kažejo, da onkraj mladinskih organizacij zelo malo število mladih pozna, še manjše število pa sodeluje na dogodkih Mladinskega dialoga. Eden ključnih problemov Mladinskega dialoga je, da ne dosega mladih izven mladinskih organizacij, predvsem mladih na obrobju. Zanimivo je, da je to problem že vsaj dvajset let in kot ugotavljam je tako za politične predstavnike kot tudi mladinske organizacije to eden argumentov zakaj je potrebnega še več dialoga. Že sedaj pa številne pobude v okviru Mladinskega dialoga naslavljajo izključene mlade oziroma kot se rado reče, mlade z manj priložnostmi, pri čemer pa naletimo na paradoks saj se o teh mladih razpravlja brez njih. Tako kot se je večkrat izpostavilo, da so mladinske politike oblikovali politiki brez mladih, sedaj mladi oblikujejo predloge brez tistih mladih, ki živijo na robu družbe, npr. mladi s psiho socialnimi stiskami, mladi po institucijah ipd.

Hkrati pa vidimo, da mladi v Sloveniji in širše participacijo prepoznavajo kot pomembno in jo tudi udejanjajo. To se vidi na zadnjem na primeru referenduma za pitno vodo, aktivaciji mladih na protestih in vzpostavljanju novih gibanj, na primer Mladih za podnebno pravičnost in v okviru spletnega aktivizma. Primer slednjega v Sloveniji predstavlja med drugim inštitut Danes je nov dan, na globalni ravni pa je bil zadnji odmeven primer upor mladih na Redditu glede nedemokratičnosti delovanja Wall Street-a glede GameStop-a.

Kako se je aktivna politična participacija razvija skozi čas, katero je tisto obdobje, ki je bilo najbolj v duhu aktivizma maldih in kje smo danes?

Eno od ključnih obdobji za razvoj politične participacije mladih je bilo leto 1968, ko so potekali študentski in delavski protesti in ko se je mlade dejansko začelo prepoznavati kot politično silo, ki jo je potrebno upoštevati. V tistem obdobju se je v Evropski skupnosti tudi začela postopna institucionalizacija participacije mladih saj je bil na usedlinah študentskih protestov vzpostavljen današnji Evropski mladinski forum, ki je predstavniška organizacija mladinskih organizacij. Na ta način se je učinkovito institucionaliziralo in s tem tudi utišalo nezadovoljstvo mladih in glas mladinskih organizacij opredelilo kot glas vseh mladih. Hkrati pa je glas mladih v procesu oblikovanja mladinskih politik do danes ostal neobvezujoč. Drugo pomembno obdobje za razvoj politične participacije pa se je dogajalo na prehodu v novo tisočletje, ko se je začelo izpostavljati pomen politične participacije in aktivnega državljanstva na ravni Evropske unije. Vendar je na žalost politično delovanje ostajalo razumljeno v okvirih ekonomije in trga. Tako je bila tudi politična participacija razumljena kot mehanizem za boljše delovanje trga. Pomen aktivnega državljanstva, ki mu je bila odvzeta konotacija politične participacije se je v tej obliki populariziral tudi v Sloveniji. Tako smo tudi v Sloveniji začeli na veliko govoriti o izobraževanju za aktivno državljanstvo, kar na eni strani pomeni predvsem pridobivanje veščin za sodelovanje na trgu dela, na drugi strani pa je pokroviteljsko, ker predpostavlja, da mladi niso aktivni državljani in da ne znajo sodelovati. Takšno razumevanje pa je primarno individualizirano in ne kolektivno kar je ključna lastnost političnega, hkrati pa smo »vzgajali« mlade, da bodo enkrat v prihodnje politično aktivni, brez da bi jim odprli kanale, da bi lahko bili aktivni.

V čem vidite težavo za nizko participacijo mladih v Sloveniji in kako jo najučinkoviteje spodbuditi?

Med mladimi v Sloveniji in tudi širše obstaja trend, da se v manjši meri udeležujejo volitev in so manj naklonjeni institucionaliziranim oblikam politične participacije kot starejši. To je dejanski problem demokratičnih družb, ki bi morale odkriti načine kako mlade aktivirati in jim ponuditi možnost in priložnost za aktivno delovanje in soodločanje v družbi ter vzpostaviti njihovo zaupanje. To pomeni, da se morajo primarno spremeniti in prilagoditi politične institucije in predstavniki, da bodo vključili in nagovarjali mlade. A upad zaupanja in manjša volilna udeležba nikakor ne pomeni, da mladi ne participirajo ali še več, da si ne želijo participirati. Potrebno je obrniti pogled in nenazadnje tudi raziskovanje politične participacije in mlade povprašati kako razumejo politiko, kaj si želijo in kako že politično participirajo. Šele na ta način lahko začnemo spreminjati politična delovanja in razumevati politično participacijo različnih skupin mladih ter njihove želje glede njihove političnega udejstvovanja.

Slovenija se v času predsedovanja Svetu EU na področju mladine osredotoča predvsem na 8. cikel mladinskega dialoga in na 9. mladinski cilj: prostor in participacija za vse. Kateri so glavni izzivi pri spodbujanju participacije mladih v Sloveniji in v EU?

Ko uporabljamo izraz mladi govorimo o zelo heterogeni družbeni skupini, ki jo je nemogoče poenotiti. V kolikor posplošim potem bi rekel, da je sprva mladim potrebno ponuditi možnost, da so mladi in da imajo stabilnejše ter varnejše možnosti odraščanja in prehoda v fazo odraslosti. To pomeni, da jim je potrebno zagotoviti stabilen socialno ekonomski položaj, da bodo sploh lahko razmišljali o participaciji. V kolikor sem plastičen, mladi, ki si išče streho nad glavo in ki opravlja tri službe, da preživi bo težko razmišljal o povezovanju in aktivnem delovanju v družbi. Hkrati pa kot sem že rekel je potrebno mlade doseči, jim ponuditi prostor da se izrazijo, jim prisluhniti in skupaj z njimi razumevati kaj si želijo in kako so ali si želijo biti politično aktivni. Na ravni političnih institucij bodisi v Sloveniji in v EU pa najti načine kako vzpostaviti zaupanje mladih, bodisi z odločitvami in politikami, ki jih bodo mladi podpirali in jih vzeli za svoje, bodisi z mehanizmi, ki bodo mladim in tudi ostalim državljanom EU omogočili, da sodelujejo v procesih oblikovanja politik.

Zakaj je participacija sploh pomembna? Zakaj je pomembna za mlade in za družbo?

Pri participaciji je potrebno biti pazljiv kako je ta participacija razumljena in kako se jo udejanja. Kot sem omenil prej je danes participacija (mladih) razumljena predvsem kot ekonomska aktivacija (mladih) na trgu. Zato je potrebno, da spregovorimo in udejanjamo politično participacijo, ki je pomembna na sploh in niti ne nujno da za mlade kaj bolj kot za odrasle. Pomembna je, ker predstavlja prvi korak za grajenje skupnosti. Zgolj prek skupnega sodelovanja v raznolikih političnih skupnostih lahko namreč spoznavamo poglede drugih ter zahtevnost usklajevanja različnih idej, idealov in vrednot. Hkrati pa prek participacije seveda tudi delimo svoje strahove in veselja, izmenjujemo argumente oblikujemo svoj pogled na svet, uveljavljamo ta pogled in sprejemamo poglede drugih. Participacije je tako predpogoj za oblikovanje politične skupnosti v kateri bi želeli delovati in živeti. Vendar pa so pozivi o pomenu politične participacije mladih s strani odrasli lahko hitro pokroviteljski, če ne celo hinavski. Živimo namreč v post-politični družbi, kjer so ključne vrednote potrošnja, skrb zase oziroma individualizem in dobiček, hkrati pa se kliče mlade, da naj se v takšni družbi politično aktivirajo.

Kakšno vlogo imajo ustrezni državljanski prostori za spodbujanje participacije mladih? Kakšna infrastruktura v obliki mladinskih prostorov bi jim morala biti na voljo?

Če sem ironičen se velikokrat zdi, da je na voljo preveč infrastrukture in premalo mladih, ki bi to infrastrukturo uporabljali. Mladim je predvsem potrebno dovoliti, da se razvijajo in aktivirajo na svoje načine. Zato je potrebna infrastruktura v smislu prostega časa, ki ga mladi preživijo s svojimi vrstniki oziroma v krogih kjer se soočajo s političnimi vprašanji in kjer sprejemajo odločitve. Pomembnejša se mi zdi infrastruktura za mlade na robu družbe, ki jim je, kot sem omenil prej potrebno zagotoviti primerne razmere, da bodo sploh lahko razmišljali o in delovali v politični skupnosti.

Katere ukrepe bi bilo po vašem mnenju potrebno sprejeti, da bi mladi imeli vpliv na procese odločanja na vseh ravneh?

Osnovni pogoji dostojnega življenja in varnosti, ki sem jih že omenil bi omogočili, da so mladi lahko aktivni, če si to želijo. Hkrati bi to omogočalo, da ne govorimo več o mladih pri 30ih, celo 35ih letih kako ne participirajo, ker so to že zdavnaj odrasli ljudje, ki jih to, da jih prištevamo med mlade uvršča zgolj to, da nimajo varnih služb, rešenega bivanjskega vprašanja in posledično še vedno živijo pri starših oziroma s kolegi v podnajemniških stanovanjih. Danes tako govorimo o skupini v dvajsetih, tridesetih, ki že zdavnaj lahko delajo, se odločajo za družine in imajo na sploh vse dolžnosti odraslih kot o posameznikih, ki se šele morajo naučiti politične participacije kar je absurdno. Glede konkretnih ukrepov za zagotovitev politične participacije mladih tako ni nič drugače kot pri odraslih. Mladinske organizacije, ki se predstavljajo kot predstavnice mladih in ki so vpete v sistem oblikovanja odločitev bi tako morale dosegati širši krog mladih, zastopati njihove interese in ob njihovi podpori zahtevati udejanjanje prepoznanih ukrepov. Prav tako pa bi politični predstavniki in institucije morale sprejemati politike, ki jih bodo mladi prepoznali kot relevantne. Hkrati pa, enako kot pri drugih državljanih sprejeti ukrepe kako se bo glas mladih, ki ga tako radi izpostavljajo, odražal v sprejetih politikah.

Zakaj je potrebno razvijati tudi virtualne državljanske prostore z mlade? Kako ti pripomorejo k spodbujanju participacije?

Kot vemo mladi že delujejo na različnih družbenih omrežjih, uporabljajo različna spletna orodja, jih vzpostavljajo in transformirajo ter na njih delujejo politično. Ne vidim potrebe, da bi države vzpostavljale posebne državljanske prostore za mlade, ker so ta omrežja že njihovi prostori kjer so politično aktivni. Referendum za pitno vodo je eden od primerov kjer je politična aktivacija mladih in pozivi za politično participacijo potekala v velikem delu tudi prek različnih družbenih omrežij in spletnih strani. Kako zagotoviti, da bodo korporacije, ki so vzpostavile družbena omrežja, zagotavljale standarde demokratičnih prostorov, plačevale davke, sankcionirale sovražni govor, onemogočale prodajo podatkov za komercialne in politične namene, pa se ne nanaša (zgolj) na mlade. Vsekakor pa je splet prostor, ki se ga lahko uporabi za to, da se do mladih pride, mladi so pač (tudi) tam.

Vir: uredništvo