»Ne moreš sredi najhujše epidemije pričakovati, da boš imel isti standard, enako plačo, enake pogoje za delo kot v mirnem času. Jasno je, da je kljub ukrepom za marsikoga življenje danes slabše.«

                                                                                       Peter Merše, mladi novinar in skavt

V uredništvu portala mlad.si smo tokrat na pogovor povabili mladega novinarja in skavta Petra Meršeta.  

Peter kako preživljate trenutne čase zaradi drugega vala epidemije COVID-19?

 Lahko bi rekel, da sem »obtičal« doma, saj se zaradi omejevanja širjenja epidemije v živo ne družim z nikomer razen z domačimi, še posebej zdaj, ko sem v glavnem omejen na gibanje znotraj občine. Ker je velik del mojega dela tak, da ga lahko delam od doma, se to področje ni spremenilo toliko. Pogrešam pa turistična vodenja (delam tudi kot turistični vodnik), predvsem pa druženja, stike s prijatelji, dogodke, srečanja, potovanja, sv. maše v živo. Čeprav cenim tudi moderna komunikacijska orodja in sem vesel, da jih imamo na voljo, druženja v živo vseeno ne morejo nadomestiti povsem. Trudim se, da ne izgubim preveč časa. Karantena glede tega predstavlja veliko skušnjavo. Vsak dan se trudim vzeti čas za gibanje, da se s kom slišim, za delo in sprostitev. Potem pa je dneva hitro konec. Priznam, da mi je že kar malo mučno spremljati dogajanje, ko je sorazmerno malo pozitivnih novic, še posebej s področja epidemije. Sam delam, kar lahko, da bi bilo epidemije čim prej konec.

Kako gledate na trenutne razmere v svetu in na ukrepe v zvezi z epidemijo COVID-19?

 Zdi se mi, kot da se je svet nekako ustavil, spremenil. Že prej se je svet soočal s težavo, da se ljudje nismo več sposobni pogovarjati v živo, brez naprav kot vmesnikov. Že prej je bilo veliko individualizma, odvisnosti od elektronskih naprav, osamljenosti. Bojim se, da bo epidemija to še poslabšala. Mnogim bo težko. Nekatere panoge bodo močno prizadete in zaenkrat lahko le ugibamo, kaj bo prinesel čas. Ukrepi so naporni, otežujejo življenje, za marsikoga in marsikaj predstavljajo oviro. Želim si, da ne bi bili potrebni. Ampak ko se pa vprašamo, kaj je alternativa, pa nam hitro postane jasno, da se v danih razmerah pač nujno potrebni. Čeprav mi gredo ukrepi »na živce«, bi bila alternativa množica mrtvih, kolaps sistema in še veliko hujša družbena škoda, kot jo doživljamo zdaj. Naporno se je šolati na daljavo. Ni enakega učinka, kot v učilnici, a vsaj to imamo. Težko je, ko ne smeš nikamor in si vezan na območje nekaj kvadratnih kilometrov. Rad bi turistom razkazoval naše kraje, radi bi potoval, rad bi se družil, ogledal kakšno predstavo, koncert, tabor. A to so želje, ki ne morejo biti pomembnejše od množice življenj, ki bi jih izgubili in sesutja sistema, ki bi nastalo kot posledica trenutnega izpolnjevanja mojih želja. Zato je pomembno, da se potrudimo in poskrbimo, da bo epidemije čim prej konec. Kolikor spremljam dogajanje, lahko rečem, da se vlada trudi v okviru svojih zmožnosti. Z ukrepi so zagotovili tudi preživetje večini najbolj prizadetih posameznikov in podjetij. Zdi se mi, da je država prišla tako podjetnikom kot drugim ljudem močno naproti. Morda celo toliko, da se sprašujem, kako bomo v prihodnosti vse to odplačali in kaj to pomeni za naše gospodarstvo in družbo v prihodnje. Jasno je, da se večina od nas mora čemu odpovedati. Ne moreš sredi najhujše epidemije pričakovati, da boš imel isti standard, enako plačo, enake pogoje za delo kot v mirnem času. Jasno je, da je kljub ukrepom za marsikoga življenje danes slabše. Ampak ni naloga države, da sredi krize ustvari občutek, kot da se ni nič zgodilo. Ja, je hudo in bo še nekaj časa. Je pa zaradi ukrepov bistveno manj, ko bi bilo sicer.

Ukvarjate se z novinarstvom, kaj počnete?

Pišem za portal Domovina. Že od malega me je zanimalo veliko stvari, tudi dogajanje v družbi okoli mene. Čeprav me je novinarstvo vedno zanimalo, sem se na koncu odločil za drugo smer študija, a po mnogo ovinkih vseeno pristal tukaj. Za hobi sem občasno pisal blog, potem pa me je uredništvo Domovine povabilo, če bi se jim pridružil in tako zdaj pišem za Domovino. Pomembno mi je, da mi uredništvo daje svobodo, da lahko pišem to, kar menim, da je prav in to, kar po najboljših močeh odkrivam kot resnico. Ni pa to edino, kar počnem. Sodelujem še pri pripravi portala za aktivno državljanstvo Razgledan.si in turističnim vodenjem (ko je kaj turizma), pa še kaj bi se našlo. Z 1. decembrom prevzemam tudi mesto podpredsednika za razvoj mladinskiih politik na lokalnem nivoju pri Mladinskem svetu Slovenije.

Kako gledate na novinarsko poročanje v Sloveniji?

Zelo pomembno je, katero novinarsko poročanje imate v mislih. Slovenija je še vedno toliko svobodna država, da imamo veliko medijev različnih nazorov in z različnimi načini poročanja.

Ampak ne glede na to je naša medijska krajina izjemno neuravnotežena in enostransko opredeljena. Večina televizij, dnevnih časopisov in večjih medijskih hiš poroča pretežno enostransko. Bistveno več časa namenjajo eni strani kot drugi, eno stran prikazujejo v pozitivni luči, drugo v negativni. Kako se to kaže? Ko se zgodita dva podobna dogodka, a akterja pripadata različnim opcijam, je eden v medijih komaj omenjen, o drugem pa lahko poslušamo več dni ali tednov. En protest predstavljen kot legitimen upor, drugi kot kratenje pravic. Protest 10 ljudi dobi 3 minute v oddaji, protest 400 ljudi pa ne pride v oddajo, ker je na napačni strani. Poslanci ene strani dobijo 1 minuto, poslanci druge pa 4 minute. V oddajah mnenje podajajo le »strokovnjaki«, ki so opredeljeni za eno stran. Kar bi pričakoval od slovenskih medijev, še posebej od javne RTV Slovenija, ki naj bi bila medij nas vseh je, da bi bili vsi svetovni-nazori deležni enake obravnave. Da bi bile vse politične opcije deležne enakovredne obravnave. Da bi mediji ljudi izobraževali in informirali, ne pa hujskali, kot to počnejo danes. In še nekaj. Želel bi si več pozitivnega pogleda na svet. Pri Domovini se trudimo, da skušamo vedno najti kakšno pozitivno plat, iskrico veselja, obrniti na hec. Ne uspe nam vedno, ampak si želimo, da bi prinašali pozitivno sporočilo. Želim si, da bi tudi drugi malo manj jamrali in iskali pozitivno plat življenja.

Več let ste že skavt. Nam lahko predstavite kdo ste skavti, zakaj ste se jim pridružili in kaj vam to pomeni?

Skavti smo ljudje, ki živimo skavtsko obljubo, povezani pa smo v Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Pridruži se nam lahko kdorkoli, ki želi živeti po skavtski obljubi, ki pravi »Pri svoji časti obljubljam, da si bom z Božjo pomočjo prizadeval služiti Bogu in domovini, pomagati svojemu bližnjemu in izpolnjevati skavtske zakone.« Znak obljube je rutica, ki jo nosimo okoli vratu. Skavti delujemo po lokalnih enotah, ki jih imenujemo stegi. Delujemo v starostnih skupinah. Najmlajša so bobri (1. in 2. razred), sam sem se skavtom pridružil pri volčičih (3.-5. razred), nato pride četa izvidnikov in vodnic (6. razred – 1. letnik srednje šole) in popotniki, do 21. leta starosti se nato združujejo v klanu. Ko končaš s klanom, lahko postaneš voditelj. Tukaj ni starostne omejitve. Voditelji potem vodijo te mlajše skupine, so jim kot neke vrste starejši bratje, ki jim mlajši skavti lahko zaupajo in se nanje zanesejo. Sam sem skavtski voditelj že sedmo leto, skavt pa že 18-to.

Pridružil sem se jim iz zanimanja. Takrat kot otroka, so me zanimale aktivnosti v naravi. Nekaj je bilo tudi vzpodbude staršev, ampak sem se takoj našel v tem. Večina naših aktivnosti je namreč del skavtske vzgoje. Skavtska vzgoja je proces, ki s skavtsko metodo na vseh področjih vsebine vzgajanja omogoča celostni razvoj posameznika v pristnega, samostojnega, odgovornega in zdravega človeka, kristjana in državljana. Ker se to sliši precej »gunštno« bom skušal poenostaviti. Kar počnemo je, da damo mladim prostor, da se učijo z delom, navajajo odgovornsoti, pridobivajo pomembne izkušnje za življenje in ustvarjajo odnose. To se dogaja predvsem na taborih, srečanjih in drugih aktivnostih. Največ kar mi je skavtstvo dalo, poleg mnogih prijateljev, je iznajdljivost, vodstvene izkušnje, prevzemanje odgovornosti, komunikacija, organizacijske veščine, splošno znanje, ki ga drugje praktično ne moreš pridobiti in nepozabne izkušnje. Skavti te potegnejo iz cone udobja, iz katere sam verjetno zlepa ne bi šel.

Kako trenutne razmere vplivajo na vaše skavtske aktivnosti?

Epidemija je naše aktivnosti zelo oklestila. Srečevanja v živo in tabori so ključni za naše delovanje in vsega tega trenutno nimamo na razpolago. Trudimo se po najboljših močeh improvizirati stvari na daljavo. Ker »Zoom« srečanja težko nadomestijo dejanska srečanja, mladi pa že zaradi šole za ekrani presedijo več časa, kot bi bilo dobro, se trudimo, da poleg, pogosto pa tudi namesto srečanj prek video-konferenc iščemo še druge načine aktivnosti. Postavimo si kakšno orientacijo po domačem okolju, kakšno igro, ki se jo lahko igramo na daljavo. Pripravimo gradiva, kako se kakšna stvar izvede in pošljemo, potem pa otroci te veščine osvajajo sami. Osvajanje veščin je velik del naše vzgoje. Iščemo rešitve, kako čim več narediti kljub epidemiji, se pa ne slepimo, da je naše delo v teh razmerah bistveno težje in dosti manj učinkovito. Veliko nam je pomenilo, da se je poleti situacija toliko umirila, da smo lahko izvedli poletne tabore v večini stegov. Tako otrokom kot voditeljem nam je ta »delček normalnosti« v tem nenavadnem letu 2020.

Mislite, da so mladi v Sloveniji dovolj angažirani in aktivni?

Mislim, da precej premalo, je pa težko govoriti na splošno. Mladi se delimo načeloma v dve skupini. Tiste, ki smo zelo aktivni na veliko področjih in tiste, ki skoraj niso in zato je na splošno govoriti o mladih kot neaktivnih ali aktivnih precejšnje posploševanje. Glede na to, da smo zdaj v trenutku, ko imamo veliko energije, mislim, da bi lahko bili aktivni bolj, kot smo. Veliko k temu pripomore vzgoja, tako domača kot šolska. Mislim, da obe zavirata našo aktivnost. Večina Slovencev je od doma vzgojena tako, da naj se ne izpostavlja preveč, ker saj veste, žebelj, ki izstopa dobi »po glavi«. Šola namesto, da bi dala mladim orodje, pogosto iz njih ustvarja slepe aktiviste. V šoli ne spoznamo temeljev, ki jim potrebuješ za to, da sploh si lahko družbeno aktiven. Temelj za to je poznavanje ustroja družbe, zgodovine, še posebej moderne, državljanska vzgoja in razumevanje temeljnih ideologij in pojmov. Šola bi po mojem mnenju morala dati osnovo, ki pa je pogosto ne da.  Daje pa nek ideološki balast, ki ga mladi brez osnove niti ne morejo razumeti, niti smiselno ovrednotiti. Veliko na področju aktivacije mladih naredijo mladinske organizacije. To je tudi še mogoče bolj izkoristiti. In pa splošna vzgoja, tako doma, kot v šoli, kot v medijih. Ko bodo vsi skupaj delali za to, da se vsem, ne samo mladim da znanje in motivacijo za konstruktivno delovanje v družbi, bo stanje na tem področju drugačno. Žal pa je realnost taka, da se zdi da medijem in šoli opolnomočenost mladih državljanov niti ni v interesu, starši, ki pa jim želijo, da bi se v danih razmerah čim bolje znašli vzgajajo v to smer, da se človek čim bolje znajde, ne daj je čim bolj aktiven, ker aktivnost pogosto ni nagrajena, je celo kaznovana. Sprememba družbene klime je dolgotrajen proces, če se ne zgodi z revolucijo. V tem primeru pa je boleč in krvav proces, česar upam, da ne bomo več ponovili. Za spremembo družbene klime po mirni poti bomo mnogi deležniki morali kar nekaj časa trdo delati, preden bomo videli sadove. Bojim se, da smo šele na začetku, še pred res trdim delom.

Kako gledate na prihodnost, kakšni so vaši načrti?

 Želim si, da bi si ustvaril družino, imel delo, ki me veseli in bil sprememba, ki jo želim videti v družbi.

Vir: Uredništvo mlad.si