V uredništvu mlad.si smo se tokrat pogovarjali z devetindvajsetletno Nino Mezinec, ki je kot prostovoljna gasilka pomagala pri gašenju požara na Krasu. Nina je poklicu magistrica profesorica socialne pedagogike. Trenutno je zaposlena kot kriminalistična inšpektorica na Generalni policijski upravi, v Oddelku za mladoletniško kriminaliteto, kjer se ukvarjajo z nasiljem v družini, (spletnimi) spolnimi zlorabami otrok, preventivnim delovanjem ter vsemi kaznivimi dejanji, pri katerih so žrtve ali storilci mladoletniki.

Koliko let ste že prostovoljna gasilka in zakaj ste se odločili, da se jim pridružite?

Gasilka sem od svojega 20. leta. Pred mano je bil v moji družini gasilec moj starejši brat. Za priključitev h prostovoljnemu gasilskemu društvu sem se odločila, ker je bila to neka nova izkušnja oz. priložnost za delovanje v lokalnem okolju.

Kaj vas pri prostovoljskem delu navdihuje?

Prostovoljno delo sčasoma postane del tebe. Gre za izkušnjo, ko res žrtvuješ svoj čas in talente, v zameno pa ne dobiš materialnih stvari, temveč neko novo izkušnjo, ki ti ne napolni denarnice, temveč srce. Sama na to gledam na način, da mi je bilo podarjeno neko znanje, talent, spretnost. Zakaj ne bi tega delila še z nekom?

Sama sem bila pred osmimi leti del prostovoljske odprave, ki je v Malaviju pomagala pri graditvi hiše za ravnatelja tamkajšnje osnovne šole. Teh iskrenih nasmehov, pogledov, gostoljubnosti ljudi, ki nimajo veliko, a še tisto malo bi delili s teboj, ne pozabiš nikoli.

Kot prostovoljna gasilka ste pomagali pri gašenju največjega požara v zgodovini Slovenije – kako bi opisali to izkušnjo in vaše občutke ob tem?

Tudi sama sem bila del te katastrofalne zgodbe, ki se je pisala več kot pol meseca. Kljub temu da nisem bila neposredno prisotna pri gašenju na liniji, saj sem bila večino časa na sprejemnem mestu za gasilce, ki so iz cele Slovenije prihajali gasit požar na Kras, je bilo delo stresno tudi za tiste, ki smo 'bili v ozadju'. Verjetno smo se gasilci, ki smo v teh krajih doma, s to izkušnjo spopadali malo drugače kot gasilci iz drugih koncev Slovenije. Nenazadnje je gorel naš Kras, ogrožene so bile naše vasi. Zraven sem bila ob evakuaciji prve vasi, ko so morali domačini v parih minutah pobrati vse svoje najvrednejše in najnujnejše stvari in iz točke evakuiranja gledati, kako ogenj grozi, da jim bo uničil tisto, kar jim največ pomeni – njihov dom. Dejansko so bili občutki verjetno podobni tistim iz časa prve svetovne vojne, ko je v teh krajih divjala soška fronta. Slišati je bilo poke granat, vasi so bile prazne. V naglici je sredi njive ostal traktor, pred hišo so ostale napol obešene cunje, na dvoriščih so bile odložene otroške igrače. Na 'ognjeni fronti' so se za domove borili fantje in dekleta. Starši so se bali za svoje otroke, žene za svoje može. Ogenj pa je neumorno grozil, da bo pred sabo pogoltnil vse.

Ob vsem tem hitrem in negotovem dogajanju je bil zraven prisoten še strah, da – če veter obrne smer – je naša vas lahko naslednja.

Nenazadnje požar ni bil čustveno naporen samo za gasilce, reševalce, policiste, vojake, pilote, civilno zaščito ter vse domačine, ki so bili neposredno ogroženi, temveč tudi za starše, žene, može, otroke … vseh nas, ki smo pri tem sodelovali. Vedeli so, da na našem terenu pokajo granate, da ogenj predstavlja veliko nevarnost … Verjamem in vem, da so imeli vsi naši svojci enake misli, kot jih je imela moja mama, ki je vsak dan imela na intervenciji dva svoja otroka – da se le nikomur ne bi nič zgodilo in bi se vsi varno vrnili domov.

Česa ste se iz te izkušnje naučili?

Po tej izkušnji sem praktično mirna – dokazali smo, da smo sposobni ljudje, ki se med seboj ne poznamo, v kriznih trenutkih stopiti skupaj in si pomagati. Nenazadnje smo bili tako različni, a združeni v enem cilju – pomagati.

Tako pri poklicnih kot pri prostovoljnih gasilcih prevladujejo moški. Kaj je največji izziv za vas, kot mlada gasilka, v poklicu, ki je pretežno moški? So odzivi družbe pozitivni?

Verjamem, da je predvsem zaradi fizičnega napora gasilstvo pretežno moški poklic. Vendar pa tudi na terenu obstajajo različne delovne naloge in zadolžitve, ki jih ženske lahko prav tako lahko opravljamo in pri tem razbremenimo moške, ki so sicer nujno potrebni na terenu. Ženske smo tako nepogrešljive npr. na sprejemnem mestu, v logistiki, ipd. Nenazadnje gasilstvo niso samo intervencije in vaje, so tudi različna izobraževanja in druženja ter delo z mladino, ki je praktično naša prihodnost. Tam smo dekleta in ženske zelo dobrodošle pri organizaciji in izvedbi različnih dogodkov.

Kaj bi mladim sporočili v letošnjem evropskem letu mladih?

Glede na to, da sem po poklicu pedagoginja, pa tudi sedaj delam na področju, kjer se pobliže srečujem z različnimi težavami in izzivi, ki mladim prihajajo na pot, bi mladim posredovala naslednje sporočilo: »Ko zvečer utrujen padeš v posteljo in veš, da si v tem dnevu naredil veliko dobrega zase in za druge, je to uspešen dan.« Mladi s(m)o tisti, ki gradimo družbo, hkrati pa družba gradi nas. Mi smo tisti, ki določamo, kako bo družba izgledala čez nekaj let. Vem, da se večina življenja mladih v zadnjem času dogaja na spletu in da se ločnica med realnim in spletnim življenjem postopoma, a zelo hitro briše. Življenje se dogaja tudi izven družbenih omrežij in svetovnega spleta. Lepo je že samo po sebi in ne rabi všečkov in številnih delitev. Največji všeček si moramo dati sami sebi in do tega lahko pridemo takrat, ko sami pri sebi ugotovimo, kaj je tisto, kar nas osrečuje, nam osmišlja življenje in nam veliko pomeni. Tudi če bodo v prihodnosti splet in elektronske naprave obvladovale še več vidikov našega življenja, bomo ljudje ob sebi še vedno potrebovali ljudi, pristne odnose in človeški dotik, objem, podporo. Tega nam svetovni splet ne more dati. Od nas je odvisno, do kje bomo pustili, da spletni odnosi nadvladajo medčloveške in v kakšno smer se bo v prihodnosti naša družba razvijala in kakšno družbo in naravo bomo pustili našim otrokom.

Vir: uredništvo mlad.si