Revija Pan!ka je strokovna revija Društva študentov psihologije Slovenije, ki izhaja že od leta 1996. Njeni članki so v spletni obliki prosto dostopni vsem zainteresiranim bralkam in bralcem.

V uredništvu mladi.si smo se o ustvarjanju revije pogovarjali z odgovornima urednikoma revije Pan!ka, mladima študentoma psihologije, Emo Bohanec in Žigom Mekiš Recek.

Pa še zanimivost - ime Panika je akronim (Psychological and Non-psychological Issues Keeping Ahead) kot tudi zelo znan psihološki fenomen.

Kaj vaju je pritegnilo k študiju psihologije?

Ema: Nek vzgib je zagotovo to, da pomagaš ljudem. Mislim, da veliko ljudi pride zaradi tega študirat psihologijo. Posebej, ker ti omogoča, da postaneš strokovnjak in se lahko z ljudmi ukvarjaš na tak način, da res lahko najbolj pomagaš. To je bila moja misel takrat.

Žiga: Jaz sem se že zgodaj seznanil z raziskovanjem. Take stvari smo delali že v osnovni šoli, pa potem v gimnaziji in se mi je vedno zdelo zanimivo, zato sem se že takrat nekako usmeril, da bom šel to študirat. Predvsem, da bi pridobil orodja, s katerimi bi lahko obravnaval objekt preučevanja, torej človeka – seveda je psihologija potem ta znanost, s katero začneš to delat.

Ema: Na gimnaziji smo imeli različne eksperimente, gledali smo ta film Das Eksperiment in me je zelo pritegnilo kako človek deluje, kako se v različnih situacijah vede … čeprav takrat tega še nisem znala ubesedit. Sicer je pa zelo težko priti na psihologijo, so zelo visoke omejitve.

Bi lahko našim bralcem najprej na kratko predstavila revijo Pan!ka?

Ema: Smo strokovna revija – urednika in vsi recenzenti in recenzentke smo študentje psihologije. Pišemo strokovne prispevke in članke, tudi intervjuje. Sicer je namenjena predvsem strokovnjakom, seveda je zanimiva tudi za laike, predvsem pa gre za to, da tudi mi kaj odnesemo, ko preberemo te članke, ki so objavljeni v reviji.

Žiga: Na našem študiju je veliko branja, in kot je rekla Ema, ko prebereš veliko število člankov, je dobro, da iz tega tudi kaj narediš. Pan!ka je poskus nekega medija, kjer mi dejansko to, kar naredimo, lahko tudi objavljamo. Pri reviji upoštevamo procese recenzije in lekture, predvsem recenzije, ker izvajamo dvojne slepe recenzije, kot se to dela v drugih znanstvenih revijah – to so običajni znanstveni postopki. In tukaj gre za to dvojno sodelovanje – na eni strani recenzentov, ki se učijo recenzirat in ovrednotit z nekega znanstvenega, strokovnega stališča, prispevke drugih strokovnjakov, strokovnjakinj in kolegic, na drugi strani pa dobijo tudi feedback. Tako d gre za dvojno sodelovanje . Gre za učno situacijo, hkrati pa se poskušamo približati resnemu, strokovnemu sodelovanju. Naš študij je tako zastavljen, da se najprej seznaniš z nekimi znanstvenimi standardi pisanja, raziskovanja itd. in ti tekom študija sodelovanje pri reviji pride zelo prav.

Poleg same izdaje revije organizirate tudi različne natečaje in delavnice, komu so namenjeni?

Ema: Seveda odvisno kako jih zastavimo, ampak naš literarni natečaj je bil na primer namenjen študentom na sploh, ne samo psihologije. Letos so sodelovali tudi gimnazijci, pa tudi starejši. Delavnice so pa namenjene predvsem našim članom znotraj revije Panika, gre namreč za delavnice recenziranja in lektoriranja, da se izboljšajo in da je kvaliteta dela vedno višja, da se izobražujejo. – lahko pa sicer tudi kdo drugi pride.

Žiga: Tu nam veliko pomagajo tudi profesorji z našega oddelka, pa tudi iz oddelka za slovenistiko.

Koliko časa sta že glavna urednika revije in kaj sta se v tem času urednikovanja naučila, kateri vidiki so najtežji, kaj bosta od tega odnesla?

Ema: Midva sva zdaj 1 leto urednika. Načeloma se uredniki menjujejo na eno leto.

Žiga: Gre bolj za društveno zadevo, potem tudi še naprej sodelujemo. Imamo več pod uredništev tako da recimo prejšnja urednica zdaj ureja enega od teh.

Žiga: V začetku sva prestrukturirala način obravnave člankov, poskusila sva organizacijo na novo vzpostavit – seveda na podlagi dela naših prejšnjih urednikov, še malo bolj sva diferencirala delo.

Ema: Najtežja stvar je, da res poskušamo dati poudarek na kvaliteto in vsebino člankov, kot pa na kvantiteto. In se je izkazalo, da je to precej težko, ker imava zraven seveda še študij in še veliko druge stvari in je potem težko, da midva vse prebereva in da preberejo tudi v področnih uredništvih in zraven še razmislimo, kako bi članek izboljšali. Veliko časa gre za to.

Žiga: Zanimivo je, kako se ta potreba po znanstveni produkciji prenaša v študijski prostor in v razmišljanja študentk. Ker v današnjem znanstvenem svetu je pomembno, da imaš čim več znanstvenih člankov, čim več citatov, kar pa potem ne bazira nujno na kakovosti samega dela. Tudi na primer dodeljevanje Zoisovih štipendij bazira na tem, da moraš imet kot študent objavljen en strokovni članek in se potem to percipira kot izjemni dosežek. In mi smo strokovna revija in objavljamo strokovne članke, ampak kot rečeno, to zahteva od nas še veliko več dela, zato ker hočeš, da bo ta članek, ki pride ven, res dober. Se zgodi tudi, da kaj ni tako kot si ti predstavljaš in to potem vzame veliko časa, mi pa nismo strokovnjaki in se tudi še vedno učimo pri vsem tem.

Kje vidita največji potencial revije Panika za mlade?

Ema: Meni se zdi to odlična priložnost za študente psihologije oz. podobnih študijev, sicer tudi na splošno za gimnazijce, mlade, da vadijo in pridobivajo izkušnje na področju pisanja in recenziranja člankov. Jaz sem to revijo brala že v četrtem letniku, pogosto so ti momenti, ki ti osvetlijo novo plat in ti je potem lažje, nekako drugače gledaš na stvari, na sebe … lahko te tudi povleče v psihologijo. Se mi zdi, da je veliko potenciala v tem.

Žiga: Mi nismo taka revija, ki bi te zavrnila glede na to kaj pišeš – če bo v redu napisano, te bomo objavili, kar pravzaprav ni tako zelo pogosto. In če hočeš danes objavit kak članek moraš včasih bit tudi všečen vsebinsko, mi pa ponujamo nek prostor, kjer se lahko odprejo različne strokovne razprave. V tem jaz vidim prednost naše revije. In pa seveda tudi to, da lahko koga spodbudi, da začne razmišljati drugače na podlagi prebranih člankov.

Kakšne cilje imata za revijo Pan!ka v prihodnje?

Ema: Ravno smo uresničili enega izmed bolj ambicioznih ciljev, in sicer smo izdali strokovno monografijo – Kaj je psihologija? Epistemologija in refleksija. To je bil letošnji skoraj celoletni projekt, zelo smo veseli, da smo to izvedli. V bistvu smo želeli nekako premislit in epistemologijo – kako psihologija spoznava in kako se vključujejo različne veje psihologije – npr. klinična psihologija …

Žiga: Monografije je pomembna tudi s tega vidika, da gre za nadaljevanje kritične psihološke misli v Sloveniji. Kritična psihologija je »smer« psihologije, ki se je v Sloveniji v osemdesetih in sedemdesetih malo razcvetela, potem pa se je zopet zgubilo zanimanje zanjo. Ta monografija je ena od redkih novih publikacij, ki se zopet sistematično ukvarja s kritično psihologijo. Gre za odprtje nekih vidikov psihologije, ki se niso tako pogosto obravnavali in ki so na formalni ravni na študiju psihologije malo potisnjeni ob stran.

Vedno več psiholoških vsebin se pojavlja tudi na TikToku in Instagramu. Sta kdaj naletala na profile s tako vsebino, ki bi podajala napačne informacije, oziroma da se vsebine širijo predvsem z namenom, da bi bili profili čim bolj gledani, s čim več všečki?

Ema: Definitivno sva na to naletela. Pa ne samo, da je lahko podano napačen način, lahko je tudi napačen pristop že v ozadju. Na primer dihalne vaje, ki so zelo pogoste in zelo popularne, in so sicer zelo relevantne, ampak potem, ko pride to do človeka, ki je v specifični življenjski situaciji, ki je ne poznamo, zelo težko posplošimo nasvete. Meni se zdi to lahko tudi zelo nevarno. Lahko pride tudi do tega, da se neke specifične življenjske situacije označi za osebno krivdo. Človeka se lahko prek tega res čisto individualizira (zanemari družbeno situacijo v kateri se nahaja), kar se mi res zdi nevarno.

Žiga: To je bil tudi cilj naše monografije – prevprašati neke vidike psiho edukacije. Kot je Ema rekla, to ni napačna informacija, mogoče je lahko čisto relevantna, ampak prevelika usmerjenost psihologije zgolj na neko notranje stanje brez upoštevanja konteksta je lahko nevarno. Izjemno veliko je psihologizacije. Pride lahko tudi do zvajanja nekih strukturnih problemov na psiho posameznika, kjer lahko psihologija deluje tudi kot znanstvena legitimacija ideologije, ampak to ne sme biti naloga psihologije. Naloga psihologije je proučiti kako družbeni pritiski, kako družbeno ekonomski sistemi strukturirajo psiho posameznika in na podlagi tega tudi posameznika pahnejo v različne psihološke efekte tega zatiranja. Ta »self help« pristop včasih pomaga zmanjšati samo to psihološko neskladje, pri čemer pa se ne tika dejanskih razlogov in vzrokov za te probleme. Tako da tu je en tak velik potencial psihologije in potencial nas psihologov, to je mogoče delno vprašanje tudi zakaj smo se prijavili na študij psihologije. Nas zanima kako se strukturira psiha, nas zanima, kakšni so individualni psihološki momenti, ampak ravno kako jih ti potem uporabno obravnavaš je pa potem neka druga dimenzija razumevanja, in ja, tu naletimo na nevarne stvari. Tako da ja, napačne zadeve se seveda pojavljajo. Ni pa vse napačno, lahko je čisto legitimno povedano.

Ema: Mogoče tudi dobro namerno, ampak lahko vseeno samo še poglablja neke stiske.

Žiga: Sicer veliko profilov daje zelo točne informacije, ampak tukaj se spet skriva past psihologizacije, kako nekaj reducirat na hiter psihološki nasvet, »fast food psychology«. Nekomu sicer ti nasveti lahko malo pomagajo, sicer nekomu, ki nima toliko težav, da si na primer, lahko bolje strukturira svoj dan itd. Nekomu pa, ki je npr. v materialnih težavah, pa mu dihalne vaje ne bodo preveč pomagale.

Kako kot mlada psihologa zaznavata »problem« duševnega zdravja med mladimi v Sloveniji?

Ema: Zagotovo se več o tem govori, več je dela na področju ozaveščanja, da se problem destigmatizira. To se mi zdi super. Če pa govorimo o neki strokovni pomoči, se pravi o različnih centrih za otroke in mladostnike imajo ti zelo dolge čakalne dobe.

Žiga: Zdaj upamo, da bo s temi centri za duševno zdravje, ki se na veliko ustanavljajo po Sloveniji, kaj boljše, ampak kolegi napovedujejo učinke komaj čez 10 let. Zadnje raziskave NIJZ o duševnih težavah kažejo zelo slabo stanje v Sloveniji, posebej med pandemijo covid-19. Dostopnost je res majhna, predvsem je dostopna pomoč tistim, ki si jo lahko plačajo. Poleg tega v Sloveniji ni jasno kdo je psiholog in kdo je psihoterapevt in vsak je lahko psihoterapevt, tudi če ni opravil vsega izobraževanja.

Kaj je vajino sporočilo mladim ob evropskem dnevu mladih?

Mladi se pogosto počutimo mogoče osemljeno, anksiozno, depresivno, po drugi strani pa nas tudi skrbi, kako bomo šli naprej, kje bomo dobili stanovanje ... In midva kot urednika revije Panika bi rada spodbudila vse mlade, da kritično premislijo današnjo situacijo, v kateri smo se znašli, tako kot to poskušamo mi pri naši reviji poskušamo ustvariti nek drug prostor za različna premišljevanja, sicer o psihologiji, ampak hočeva spodbudit, da razmišljamo o tej umeščenosti v ta sistem in na tak način dosegamo tudi določeno stopnjo aktivacije.

Vir: Uredništvo mlad.si