“Od mojega kratkoročnega prostovoljskega projekta pri Društvu Parada ponosa sta minila že skoraj dva meseca. Po eni strani imam občutek, kot da je bilo včeraj, po drugi pa se zdi, da je od takrat preteklo že veliko časa. Ko razmišljam o tem obdobju, mi je toplo, a ne le zato, ker je Ljubljana od takrat postala turobna.

 V začetku septembra 2020 sem v Ljubljano prišla_el prvič, čeprav sem odraščal_a na Hrvaškem v mestu zelo blizu slovenske meje. Prišla_el sem z namenom, da kot prostovoljka_ec pri Društvu Parada ponosa pomagam pri organizaciji paradnega meseca. September je bil v bistvu že drugi paradni mesec tisto leto, saj je Društvo Parada ponosa organiziralo nabor dogodkov tudi v juniju, ko je bila načrtovana Parada ponosa, ki pa je bila zaradi pandemije covida-19 prestavljena na september.

Ko pogledam nazaj, se zavem, da sem imel_a srečo, da sem prispel_a takrat. Ljubljana je bila še sončna, topla in najpomembneje: brez hujših omejitev javnega življenja. To je meni kot novinki_cu v mestu ogromno pomenilo, saj mi je mesto ponudilo veliko možnosti za nove izkušnje in raziskovanje, kljub temu da je po izgledu precej podobno tistim, ki jih poznam na Hrvaškem. Skupina prostovoljk_cev letos zaradi pandemije ni bila tako mednarodna kot v preteklih letih, saj sva bili_a jaz in prostovoljka iz Francije edini_a Neslovenki_ca v ekipi. Posledično ni bilo toliko priložnosti za učenje kulturnih in jezikovnih raznolikosti, kot bi jih imele_i sicer. Vseeno pa je to pomenilo, da je bila izkušnja bližje realnosti življenja v Ljubljani, kot bi bila v stiku z mednarodno družbo. Bolj intenzivno sem se lahko potopil_a v lokalno situacijo. V teh nekaj tednih druženja in dela s slovenskimi kvir aktivistkami_i sem se naučil_a ogromno o kvir aktivistični sceni v Ljubljani, o pomembnih dosežkih, pa tudi o tistih, ki jih je treba še doseči. Spoznale_i so me s kvir kavarnami, glasbenicami_ki, drag nastopi, knjižnicami. Pokazale_i so mi, kam se hodi na pijačo in kam na veliko pijač, ter najpomembneje: na koga se obrniti za čenče!

Organizacija paradnega meseca med pandemijo je bila posebna izkušnja. Celoten program je bil zamišljen precej drugače kot ponavadi, z manj dogodki “v živo”, brez zabav in z manj nastopi. Do zadnjega tedna pred parado zaradi vseh dovoljenj in omejitev niti nismo vedele_i, če se bo lahko parada sploh zgodila in če se bo, v kakšni obliki! Bilo je res čudno obdobje tesnobe zaradi virusa in konstantne napetosti med željo, da se vržeš v vse, spoznaš vse, greš povsod in na drugi strani strahom in odgovornostjo do sebe in tistih okoli nas. Nekaj te čudnosti pa se je prelevilo v grajenje unikatnih odnosov z drugimi prostovoljkami_ci, ki se sicer v običajnih razmerah ne bi zgodilo! Nikoli ne bom pozabil_a vzhičenja ob hoji na Paradi s svojimi soprostovoljkami_ci, ko se je navjklub naši deževno obarvani opravi pokazalo sonce, in ponosa, ki smo ga čutile_i ob zavedanju, da nam je ne glede na vse okoliščine uspelo in je bil naš trud poplačan.

Sedaj je konec novembra je in že dolgo mi ni uspelo videti večine prijateljic_ev, ki sem jih spoznal_a v tistem mesecu. Občasno skupaj na Zoomu pijemo koktejle, gledamo drag nastope na spletu in tako shajamo. Čakam na pomlad in upam, da bom takrat lahko ponovno dobil_a občutek skupnosti, ki me je septembra v Ljubljani tako toplo sprejela. In upam, da bom lahko ponovno sodeloval_a vsaj z delom septembrske druščine.”

Vir: Društvo Parada ponosa