Anabel je mlada pevka, tekstkopiska, voditeljica na Hitradio Center in goreča ljubiteljica svojih mačk. Svojo glasbeno pot je začela z zmago na festivalu Pop-Rock na RTV Slovenija leta 2017, ko je zmagala s pesmijo Ob kavi, trenutno pa se s pesmijo Tendency poteguje za zmago na letešnjem eurovizijskem predizboru EMA 2022. Z njo smo se pogovarjali o EMI, zgodnji osamosvojitvi, življenju na svojem in o izzivih mladih ustvarjalcev v Sloveniji.

Zakaj si se odločila prijaviti na EMO?

Na EMO sem se prijavila, ker iz preteklih izkušenj vem, da je to zelo dobra odskočna deska za katerokoli pesem, ki jo želiš predstaviti širši javnosti. Ker bom letos izdala svoj prvi album, je bila zato to zadnja priložnost, da pesmi z albuma prijavim na EMO in po občutku sem se odločila, da to storim prav s pesemijo Tendency.

O čem govori pesem Tendency?

Govori o tem, da v življenju ni vedno vse lepo in da so mnoge življenjske lekcije težke, a ko to premagaš, postaneš boljša oseba in boljša različica samega sebe.

Kako se lotiš pisanja pesmi?

Nekatere pesmi vzamejo ogromno časa, saj ob pisanju preveč razmišljam, veliko pa je takšnih, kot je Tendency, ki nastanejo v desetih minutah. Za to pesem sem v glavi že dolgo imela začetni verz “Please don't come to close, I've been trying to cover it up but it shows...” in v desetih minutah je bila pesem končana. Prav spomnim se, kje sem sedela ob pisanju te pesmi. Bil je dan, sedela sem ob oknu v svojem nekdanjem stanovanju v Mariboru in razmišljala o tem, kako mi gre na živce, da moram kot tako empatična oseba čutiti toliko različnih stvari. Na trenutke bi raje bila apatična, neveda, da ne bi vedela nič o življenju in bi mi bilo tako mnogo lažje, ampak zavedam se, da sem zaradi vseh teh čustev boljša oseba. Prav zaradi te jeze in čustev je ta pesem nastala tako hitro, kot da sem to želela povedati že zadnjih deset let.

S kakšnimi izzivi se kot mlada oseba srečuješ pri gradnji glasbene kariere v Sloveniji?

Mislim, da je največji izziv v Sloveniji pridobiti spoštovanje ljudi. Takoj, ko nekomu poveš, da si glasbenik, v odgovor večinoma dobiš vprašanje: “Kaj pa je tvoja 'dejanska' služba?” in to se mi zdi žalostno. Če v Ameriki, Nemčiji, Angliji in drugih državah poveš, da si glasbenik, so vsi navdušeni in avtomatsko predpostavijo, da si uspešen, v Sloveniji pa je glasba, ne glede na zvrst, na žalost premalo cenjena in to nas mlade glasbenike zelo omejuje. V Sloveniji imamo na tako majhnem območju toliko odličnih glasbenikov, a v njih in v kulturo na sploh se premalo vlaga. Želela bi si več glasbenih dogodkov, kot sta EMA in EMA FREŠ, kjer imajo mladi glasbeniki priložnost, da se predstavijo širši javnosti in dokažejo, da mladi ljudje v Sloveniji imajo talent.

Leto 2022 je bilo razglašeno za Evropsko leto mladih. Kakšnih sprememb si želiš na področju glasbe in kulture oziroma kako bi se mlade ustvarjalce lahko še bolj podprlo?

Super bi bilo, če bi se pogosteje organizirali koncerti in dogodki, kjer bi mladi glasbeniki za spremembo dobili pošteno plačilo. Seveda, super je nastopati in vem, da bi se na vseh koncertih imela odlično, ampak ali bo meni to plačalo jutrišnje kosilo? Želela bi si, da bi se prepoznala vrednost mladih glasbenikov in ustvarjalcev na sploh. Na živce mi gre, da se moram kot glasbenica ves čas boriti za pošteno ceno in plačilo, zato mislim, da bi bilo super organizirati nekakšne glasbene natečaje, na katere bi se mladi glasbeniki lahko prijavili, zmagovalci pa bi prejeli plačilo oziroma denarno nagrado za začetek svoje glasbene kariere. To bi blo pravzaprav res kul.
Se mi pa zdi, da smo Slovenci precej smešni, kar se tiče koncertov – če v Slovenijo pride kateri od tujih glasbenikov, se razprodajo cele dvorane, za slovenske glasbenike pa mnogi ne želijo plačati niti simboličnih cen.

Poleg tega, da si glasbenica, že nekaj let delaš kot voditeljica na Radio Center. Je bila to tako kot glasba od nekdaj ena od tvojih velikih ljubezni?

Niti v najbolj norih sanjah si nisem predstavljala, da bom kdaj delala na radiu, saj res sovražim govorjenje. Ko sem bila mlajša, sem celo hodila k specialistu za govorjenje, ker nisem znala pravilno izgovarjati določenih besed. Tudi sicer sem od nekdaj imela težave z javnim nastopanjem in govornimi nastopi v šoli, vedno sem bila živčna in nikoli nisem znala “nakladati” in razpravljati. To se je začelo spreminjati z začetkom moje glasbene kariere, ko sem imela svoje prve intervjuje. Takrat sem začela ugotavljati, da govorjenje sploh ni tako zahtevno in tako so me nekega dne po intervjuju na Radio Center vprašali, če bi želela delati kot radijska voditeljica. Bila sem res presenečena, saj se nisem zavedala, da sem dejansko dovolj dobra, da bi opravljala takšno delo. Ker imam rada izzive, sem delo sprejela. Kot govori tudi pesem Tendency, v življenju je potrebno sprejemati izzive. Prav zato, ker sem bila res slaba v govorjenju, sem zanalašč sprejela to službo, želela sem se namreč naučiti pravilnega govorjenja in delo na radiu je bila popolna priložnost, da to uresničim.

Osamosvojila si se že v poznih najstniških letih, se zaposlila in se preselila na svoje. Kako si doživljala ta proces osamosvajanja pri tako mladih letih?

Zdi se mi, da se vedno več mladih želi čim hitreje osamosvojiti. Moja motivacija je bila predvsem zaposlitev in služenje svojega denarja. Srečo sem imela, ker sem pri 17. letih prvič začela nastopati na manjših plačanih “špilih” in čeprav plačilo ni bilo visoko, je bil to moj prvi denar, ki sem ga zaslužila z glasbo. Poleg tega sem kljub prepoznavnosti kot Anabel opravljala tudi druga dela – delala sem v mesninah, v gledališču, pravzaprav kjerkoli, kjer sem si lahko zaslužila denar za oblačila, hrano in za avto, s katerim sem vozila na nastope.

Najboljši oziroma najbolj poučni del zgodnje osamosvojitve je bilo predvsem spoznanje, koliko odgovornosti to prinaša – naenkrat si moraš sam prati oblačila, sam kupovati hrano in razmišljati o tem, kaj imaš v hladilniku. Res sem vesela, da mi je življenje na svojem omogočilo razvijanje na vseh področjih življenja.

Na svojem Instagramu pogosto objavljaš svoji dve mački. Pravzaprav sta na nek način postali tvoj prepoznavni simbol. Od kje takšna goreča ljubezen do mačk?

 Ja! Svoji mački imam celo tetovirani! .... Ampak v resnici nikoli nisem marala mačk. Pravzaprav sem jih celo življenje sovražila, z njimi nisem bila “na isti valovni dolžini”, saj sem od nekdaj bolj oboževala pse. Vse se je obrnilo, ko sem se preselila na svoje. Takrat sem si rekla, da fanta še nekaj časa ne bom imela, tudi cimrov si nisem želela in to je pomenilo, da bom večino časa sama. Takrat sem se odločila, da posvojim mačko in čeprav sem načrtovala le eno, sem na koncu iz zavetišča odšla kar z dvema – posvojila sem namreč mačja dvojčka! Takrat sem se zaljubila v mačke. Zanimivo je, kako sem se jaz na nek način prilagodila njima, onadva pa sta svojo rutino popolnoma prilagodila mojemu življenjskemu slogu. Posebna sta predvsem zato, ker sem z njima vzpostavila obojestransko spoštovanje – na okenskih policah lahko imam rože, na mizi lahko pustim hrano ali kozarce vode, zvečer, ko grem spati, ne mjavkata in tudi jaz dajem njima to, kar pričakujeta – dobro hrano, čisto stanovanje in mirno okolje. Z mačkami sem se res naučila stopiti stopničko nižje in sprejemati kompromise.

*Pesem Tendency lahko poslušaš na povezavi.

Vir: uredništvo