Ne zgodi se, da bi sredi marca gledali sveže fotografije z vrhov gora, kaj šele s tistega, najvišjega Slovenskega. A prav s temi je svoje sledilce na družabnih omrežjih presenetila Črnovrščanka Aljana Kavčič, velika ljubiteljica adrnalina. Morda ji je bil prav zato najbolj všeč vzpon iz Kredarice na Mali Triglav, ki je v zimskih časih še toliko bolj zahteven, tudi pot naprej po grebenu je zaradi prepadov izjemna. »Občutki na vrhu pa fenomenalni,« pravi Aljana, s katero se je Lovrenc Habe pogovarjal le dan po osvojitvi očaka.

Zakaj 20. marca na Triglav? 

Gore imajo pozimi res svoj čar. Zahtevnost ture je veliko večja kot poleti in posledično je ogromno več adrenalina. Prav ta pa me žene sredi zime v visokogorje.

Kje na poti so bile največje nevarnosti?

Največja nevarnost je bila prav na omenjenem zelo strmem vzponu na mali Triglav, saj je bil ponekod led, nekje pa je bil sneg zelo mehak. Tu je pravilno znanje uporabe zimske opreme zelo pomembno. Na tako veliki strmini mora biti res vsak korak premišljen. Ker imam ustrezno znanje in imam za seboj več zimskih vzponov, me ni bilo strah.

Kdaj si začela hoditi v hribe in gore? Zakaj si se odločila za to?

V gore sem začela aktivno zahajati pred tremi leti. Vedno pravim, da se pravi užitek začne nad 2000 m. Tam se res sprostim in imam čas samo zase. Vedno si vzamem ogromno časa za turo, če je zelo dolga sem na poti od jutra pa skoraj do večera. Predstavljajo mi vedno nove izzive in me ženejo višje in višje.

Imaš raje družbo ali se na ture podajaš sama?

V gore grem vedno sama. Všeč mi je, da imam svoj tempo in da si lahko izberem dolžino in težavnost ture kot jo želim, nebom pa rekla da v družbi ni lepo. Paše tudi to kdaj. Sicer pa ko greš sam, se ponavadi vedno najde kakšna družba vsaj za delček poti. Spoznavanje novih ljudi z istimi interesi pa je vedno super.

V tej jeseni in zimi se lahko pohvališ s številnimi vrhovi ...

Začetek jeseni sem bila v Dolomitih na tritisočaku Piz Boè, z zimskimi vzponi pa zaenkrat ostajam še pri nas doma. Kot so Viševnik, Mala Mojstrovka, Begunjščica, Skuta, Vrtača, tudi samo Kredarica, saj sem planirala vzpon na Triglav, a mi razmere niso dopuščale. Včasih je potrebno tudi tik pod vrhom obračati, saj te gora tam počaka.

Trend med "vplivneži" je, da gredo na vrh gore in tam prespijo. Kako gledaš na taka početja?

Prenočitev na vrh gora se mi zdi izredno zanimivo početje, sploh pa zimsko bivakiranje. Naslednje leto, ko bodo spet termini imam v planu obisk tudi takšnega tečaja in to na lastni koži tudi prizkusiti. Ne dvomim, da bom potem to tudi prakticirala.

Si samouk, ali si se kje učila varne hoje v gore?

Opravila sem tečaj varnega gibanja v gorah pozimi. Mislim, da bi moral to opraviti vsak, ki se poda v gore v zimskem času, saj te tam naučijo pravilne uporabe zimske opreme in seznanijo z vsemi nevarnostmi. Prav tako se preizkusiš s padci na snegu in prakticiraš ustavljanje s cepinom. Skratka pridobiš veliko koristnega znanja.

Kako primerjaš svoje življenje pred npr 5. leti in danes?

Življenje se je kar spremenilo. Sploh zadnje čase, ko res dajem prednost športanju. Trenutno delam tudi tečaj športnega plezanja, kar je res še ena moja velika strast. V bližnji prihodnosti pa si želim združiti plezanje in gore, zato se imam namen vpisati v alpinistično šolo. Ampak to pride s časom, do takrat bom še nabirala izkušnje.

Kam boš v prihodnjih mesecih in letih še šla - imaš kakšne konkretne želje?

V prihodnje želim obiskati čimveč slovenskih dvotisočakov. Začetni plan je bil, da osvojim prav vse in k temu tudi strmim. Letos poleti bom nadaljevala z naslednjimi tritisočaki v Dolomitih in nato poizkusila še Avstrijske vrhove. Dolgoročni cilji še niso jasno zastavljeni, saj se moram v veliko stvareh povezanimi z gorami še preizkusiti in pridobiti znanje. Vem pa to, da vedno višje.

Avtor: Lovrenc Habe