Katja Gorečan je pesnica in likovnica, rojena leta 1989 v Celju. Prve pesmi je napisala pri desetih letih. Leta 2007 je izdala prvo pesniško zbirko Angeli istega porekla (Literarno društvo Šentjur) ter prejela nagrado za najboljše delo na natečaju Ljubezen do domovine, svojega kraja, družine, sosedov, drugačnih ljudi s pesmijo Moj Rom. V uredništvu mlad.si smo se v mesecu kulture z njo pogovarjali o kulturi v času epidemije in življenju mladega umetnika v Sloveniji. 


Kaj za vas pomeni kultura in kako jo doživljate v času epidemije?

Nekaj časa sem delala v enotah Vrtca pod gradom v Ljubljani in spomnim se, da sem dostikrat razmišljala, kako razložiti otrokom, kaj je kultura. Spomnim se ene pesmice iz Cicibana avtorja Srečka Niedorferja (najdete jo tudi v članku (Pogled iz penziona) S kulturo proti neoliberalizmu), ki gre takole: »V zadrego me je spravil naš Jura, ko me je vprašal, kaj je kultura. Kultura je sladoled in da nanj v vrsti počakaš, kultura je kahla in da v njo se pokakaš. Je limonada in da počasi jo piješ, in je igrača, dokler je ne razbiješ. Kultura je knjiga in da jo vzameš v roke, in je peskovnik, dokler se ne podre.« To se mi zdi res taka igriva in simpatična definicija kulture. Na drugi strani je eden najbolj pretresljivih dogodkov pred kratkim, in sicer izguba Avtonomne tovarne Rog. Umetniški ateljeji, prostori, ki so bili odprti za vse, prostori, v katerih je bila kreativnost, in še pomembneje, prostori, v katerih je bilo toliko življenja, pomeni veliko katastrofo ne le za umetniško sceno, ampak tudi za družbeno življenje, saj je bilo v Rogu tudi središče kritične misli. Tisti prostor sem doživljala, morda tudi kot mnogi drugi, kot prostor, ki je bil zares drugačen in je ponujal izjemno barvitost in raznolikost.

Kako se je zaradi epidemije spremenilo vaše življenje in ustvarjanje?

V času epidemije sem pravzaprav kar dosti delovala na področju ustvarjalnosti. V prvem valu epidemije sva z Mojco Kasjak pričeli ustvarjati predstavo Neke noči neke deklice nekje umirajo v produkciji MOJa KreacijA in doživeli premiero na festivalu Platforma sodobnega plesa 2020 v septembru v Lutkovnem gledališču Maribor. Med poletjem sem sodelovala pri pripravah festivala radikalnih teles Spider v organizaciji Društva Pekinpah, ki je v parku Tivoli. Ker pa sem zaposlena pri Društvu Peklinpah, imam priložnost, da sem v nenehnem stiku s performativnimi praksami, ki se dogajajo v Sloveniji in tujini. Decembra 2020 sem pomagala partnerju Gregorju Počivalšku pri organizaciji mednarodnega kantavtorskega festivala MaK v okviru Kulturnega društva Grobelno. Posneli so tri sijajne koncerte z Juretom Lesarjem, Jakobom Kobalom in Martinom Ramovešom. Vsakdanje življenje pa se mi je spremenilo toliko, da sem zaradi pred kratkim postavljene diagnoze izguba sluha, naglušnost, ki jo imamo v družini, in nošnje mask bila prisiljena poiskati pomoč. Slušni aparat mi omogoča, da sedaj slišim nekje 80 %, kar je veliko boljše kot prej.

Je v Sloveniji dovolj spodbudno okolje za mlade umetnike in umetnice? Je dovolj priložnosti? Kaj vi pogrešate, kaj bi še lahko naredili na tem področju?

Kar se tiče mladih umetnikov in umetnic, sem prek profesorice likovne umetnosti Ane Pečnik imela največ stika z dijaki in dijakinjami Gimnazije Celje – Center, s katerimi sem sodelovala pri več projektih. Z veseljem jih vključujem v projekte, ki jih delam. Tako smo na primer lani v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev pri programu Slovenski dnevi knjige naredili projekt Ilustracije sodobne slovenske poezije, kjer so si dijaki in dijakinje lahko izbrali svojo pesem sodobnega avtorja ali avtorice in naredili ilustracije. Z njihovo gledališko skupino Središče in režiserjem Aljažem Primožičem smo sodelovali tudi pri postavitvi predstave Trpljenje mlade Hane.

Če se spomnim za nazaj, ko sem sama začela recimo s pesništvom, nekje v srednji šoli, mi je veliko pomagala profesorica slovenščine Jana Kvas z Gimnazije Lava, kjer so podprli izdajo moje zbirke, ko sem bila stara 17 let. Zdi se mi, da je zelo pomembno, da kot mlad človek čutiš, da te nekdo podpira, zato tudi sama skušam dajati to naprej. Za vsa področja umetnosti bi težko povedala, ker se spoznam bolj na področje literature, na katerem delujem in kjer imam tudi največ izkušenj. Zelo mi je všeč rubrika Mlado pero, s katero je začela Pia Prezelj v časopisu Delo in v kateri se predstavljajo mlajši avtorji in avtorice ter recenzije njihovih del. Prav tako bi izpostavila, da Festival Izrekanja, ki ga Kristian Koželj organizira v Celju, vedno ponudi odprt prostor za mlade glasove. Kolikor sama lahko naredim na tem področju, je to, da čim več sodelujem z različnimi starostnimi skupinami, predajam svoje izkušnje in svoje mnenje.

Kaj bi svetovali mladim umetnikom in kulturnikom, ki si v Sloveniji šele utirajo pot?

Predvsem bi svetovala, da so neustrašni in pogumni, da si dovolijo izraziti se, da močno cenijo svoje lastne ideje.

Kako pa gledate na prihodnost kulture mladih v Sloveniji?

Želim si in upam, da bodo mladi, ki delujejo na področju kulture, tudi primerno plačani za to. Prepogosto se delo v kulturi jemlje kot delo iz ljubezni, nekaj, za kar je enostavno pričakovano, da bo narejeno zastonj. Od mladih oblikovalcev, ilustratorjev, fotografo, do pisatelje – njihovo delo mora biti tudi primerno ovrednoteno.

Kaj trenutno ustvarjate in pripravljate ter načrtujete za letošnje leto?

Že od začetka šolskega leta (sem namreč v drugem letniku magistrskega programa Pomoč z umetnostjo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani) s kolegicami Tino Zadravec, Saro Ferčič, Eriko Nagode, Natašo Pavlovič in kolegom Colinom Blackom pripravljamo medgeneracijski projekt Gozd spomina, kjer smo za izhodišče vzele moj istoimenski poetični dialog. Projekt sokoordiniramo in vodimo z zelo različnih polj, vsak od nas deluje s svojega področja in med sabo se prepletamo pri pripravah gradiva in delavnic. Naš temelj je, da s pomočjo poetičnega dialoga in slikanice Gozd spomina z otroki vzpostavimo stik in se pogovarjamo o izgubah spomina in predvsem da pri tem uporabljamo medije, kot so lutke, ilustriranj in pisanje zgodb, s katerimi si pomagamo, da ne vzpostavimo polja demence direktno, ampak skozi umetnost. Pri tem projektu sodelujemo z Gimnazijo Celje – Center in profesorico Andrejo Džakušič, gledališko skupino Središče in oddelkom za predšolsko vzgojo. Prav tako sva s kolegico, profesorico likovne umetnosti Saro Ferčič izvedli delavnico z Osnovno šolo Dramlje in profesorico Barbaro Krajnc pri predmetu Retorika, kjer smo s pomočjo senčnega gledališče z otroki napisali skupinsko nadaljevanje zgodbe po njihovih idejah. V sodelovanju s Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo Ljubljana pa se dijaki in dijakinje pod mentorstvom profesorja za grafično oblikovanje in likovno teorijo na oddelku za grafično oblikovanje Aleksandra Brezlana že celo leto pridno ukvarjajo z oblikovanjem slikanice, ki bo namenjena najmlajšim. S slikanico bo v kompletu izšel tudi priročnik o demenci, ki ga urejata kolegici Tina Zadravec in Erika Nagode. Ta projekt mi osebno veliko pomeni, saj sem tekst Gozd spomina napisala v obdobju, ko je dedek začel dobivati prve simptome izgube spomina, do takrat, ko je njegov spomin postajal senca in pravzaprav nisem vedela, kako to razumeti.

Vir: Uredništvo mlad.si

Foto: Ana Sajovic