K tokratnem intervjuju smo povabili govorca, s katerim smo se dotaknili teme aktivnega evropskega državljanstva, participacije mladih in mednarodne mobilnosti mladih. Magister politologije, soustanovitelj in svetovalec na Inštitutu za politični menedžment (IPM) in odgovorni urednik digitalnega medija Homopolitikus, ki  je mnenja, da se  v političnih institucijah in na položajih moči potrebuje več mladih. Vabljeni k branju intervjuja s Klemnom Balančem.

Ste magister politologije, ki se ukvarja s politično filozofijo, vodenjem projektov in poučevanjem. Kaj bi še našim bralcem želeli povedati o sebi? Kaj so vaše sanje, upi? Morda utopija pravične ureditve sistema?

Pravična politična ureditev v praksi ne obstaja, idealu pravičnega se lahko približa le posameznik. Tako je vsaj verjel Aristotel, s čimer je postavil enega izmed filozofskih temeljev za nastanek liberalne demokracije – najboljše politične ureditve, ki jo zaenkrat poznamo. Tehnološki razvoj sicer ponovno odpira nekatera starodavna vprašanja in resnice politične filozofije, ampak ga moramo obravnavati previdno, saj ima prav toliko distopičnega potenciala, kot ima utopičnega. S takšnimi in podobnimi vprašanji si skoraj vsakodnevno belim glavo, mnoga razmišljanja pa objavljam tudi na portalih Homopolitikus in 24ur.com.

Drugače pa v vsakdanjem življenju skrbim, da se vsak dan naučim kaj novega in da ne trpim za pomanjkanjem kakšne osnovne dobrine, moja velika želja pa je, da bi ljudje brali več knjig, bili bolj empatični in živeli kot manj pohlepne in bolj pametne opice.

Imate večletne izkušnje z delom v državnih organih in na vodstvenih položajih v nevladnem sektorju. Leta 2016 ste postali predsednik Študentske organizacije Slovenije (ŠOS). Kako vam je vstop v mladinski sektor pomagal pri razvijanju vaše kariere?

Svojo pot v mladinskem sektorju sem začel v Klubu dijakov Dravinjske doline, za kar sem leta 2009 prejel tudi nagrado Naj prostovoljec leta, ki jo podeljujeta Mladinski svet Slovenije in Urad Predsednika Republike Slovenije. Nato sem se vpisal na študij politologije na Fakulteta za družbene vede (FDV) in bil leta 2010 izvoljen za poslanca FDV na Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Od tam me je pot vodila na mesto predsednika ŠOS, vmes pa sem 2 leti skrbel za popoldanski in večerni program Škisove Tržnice, sodeloval v organizacijski ekipi protestov in referendumske kampanje proti Zakonu o malem delu, leta 2014 sem obudil vsakoletno organizacijo tradicionalnega shoda Marihuana marš in kot predstavnik nevladnega sektorja uspešno kandidiral za člana Komisije Vlade RS za droge, sodeloval sem pri pisanju in lobiranju za več kot 10 zakonov s področja sociale in visokega šolstva. V vsem tem času sem izvedel več kot 100 projektov in sodeloval še pri 100 dodatnih, v praksi dodobra spoznal področje političnega menedžmenta in zakonodaje, pri tem pa nabral neprecenljive izkušnje in znanja, s katerimi se danes preživljam.

Najbolj posrečena kombinacija za moj karierni razvoj se mi zdi ta, da je bilo moje delo ob študiju hkrati najboljša možna študijska praksa. Lahko sem živel to, o čemer sem se kot študent politologije učil. Največje bogastvo, ki sem ga pridobil iz aktivnega udejstvovanja v mladinskem sektorju, pa so ljudje, s katerimi smo v tistem okolju in času spoznali ter skupaj delali. Z mnogimi smo ostali dobri prijatelji, z nekaterimi smo skupaj ustvarili tudi uspešno poslovno zgodbo.

Ste svetovalec in projektni vodja na Inštitutu za politični menedžment, kjer trenutno izvajate kar nekaj projektov. Tudi v letošnjem šolskem letu izvajate Program šola ambasadorka Evropskega parlamenta (EPAS), ki je namenjen srednjim šolam in temelji na pridobivanju znanja ter ozaveščanju o delovanju EU in Evropskega parlamenta. Kakšne so potrebe mladih in družbe, iz katerih izhaja ideja programa, nam lahko poveste kaj več o programu EPAS?

S kolegico Tjašo Božič in ostalimi člani ekipe smo od leta 2015 zasnovali sedem različnih modulov delavnic – od kratkih 90 minutnih do tridnevnih simulacij parlamentarnih postopkov – za ozaveščanje in izobraževanje mladih o demokraciji in možnostih za aktivno politično udejstvovanje. V tem času smo v te delavnice vključili več kot 4.000 dijakinj in dijakov.

Naš cilj je vedno bil, da se mladi zavedajo pomena aktivnega političnega udejstvovanja in s tem vpliva, ki ga imajo pri sooblikovanju družbenopolitičnih rešitev in prihodnosti demokratične družbe, predvsem pa, da so opremljeni z znanji in veščinami, da kompetentno prevzamejo v vlogo aktivnega državljana.

Raziskave zadnjih let so pokazale, da mladi slabo poznajo delovanje Evropske unije in pomen aktivne participacije v družbenopolitičnih procesih, na kar nakazuje tudi nizka udeležba na evropskih volitvah. Zato želimo s pomočjo programa EPAS mladim in njihovim mentorjem na zabaven način približati znanje o delovanju Evropske unije in Evropskega parlamenta ter jim tako vliti samozavest, da postanejo aktivni evropski državljani. Po uspešnem zaključku programa vsi dijaki prejmejo naziv Dijak ambasador Evropskega parlamenta, najboljši pa se udeležijo tudi simulacije Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Program bo v šolskem letu 2020/2021 potekal že petič, lani pa je v njem sodelovalo več kot 670 dijakov.

Sodelujete tudi z mladinskimi centri in Mrežo MaMa pri projektu EUYOU, ki je namenjen ozaveščanju o pravicah mladih EU mobilnih državljanov. Kje vidite pomen tovrstnih projektov in kako bo pandemija po vašem mnenju vplivala oziroma že vpliva na mobilnost mladih?

Projekt EUYOU je bil zasnovan kot pilotni projekt podpore mobilnim EU državljanom pri integraciji v lokalne demokratične skupnosti. Mladinski centri pod okriljem Mreže MaMa izvajajo dogodke na terenu, na spletu pa smo postavili informacijsko-svetovalno središče, kjer se lahko mobilni EU državljani pozanimajo denimo o njihovih pravicah, ki jim pripadajo, ko bivajo v drugi državi EU. Ko smo aprila 2019 pisali in prijavljali projekt na Evropsko komisijo seveda nismo računali na globalno koronavirusno pandemijo, vseeno pa smo se hitro odzvali z digitalno transformacijo projekta, tako da smo trening trenerjev skoraj v celoti izpeljali preko spleta, pa tudi na vseh dogodkih bo mogoča prisotnost preko Zooma. S projektom naslavljamo tudi tuje študente, ki so v Sloveniji v sklopu programa Erasmus+, in EU prostovoljce, ki pa jih sedaj ni oziroma jih je manj. Upam, da EU programi mobilnosti za mlade preživijo to krizo, ker so za moje pojme eni izmed najbolj uspešnih programov za ustvarjanje skupne evropske prihodnosti.

Ste pa tudi odgovorni urednik digitalnega medija Homopolitikus, katerega temeljni cilj je, kot ste zapisali, odpiranje debate v javnem prostoru o ključnih političnih in širših družbenih vprašanjih. Kaj po vašem mnenju lahko Homopolitikus pomeni mladim in kaj pridobijo z njegovim branjem?

Ustvarjalci portala Homopolitikus so mladi izobraženci, pretežno mladi doktorji znanosti in doktorski študenti družboslovnih ved. Trudimo se predvsem za dvig politične kulture, več racionalnosti v javnem diskurzu in predstavitev svežih, z znanostjo podprtih pogledov na aktualne politične probleme. Naša vsebina je zanimiva za vse, ki želijo vedeti več o politiki in politični filozofiji ter znanosti, vedno pa smo odprti tudi za sprejemanje novih piscev. Meseca novembra bomo pod pokroviteljstvom Veleposlaništva Združenih držav Amerike (ZDA) v Sloveniji pričeli s projektom “Ameriška politična misel”, ciklom treh simpozijev in dveh okroglih miz, kjer bodo udeleženci obravnavali nekatere najpomembnejše politične mislece iz ZDA in imeli možnost mentorstva pri pisanju filozofskih prispevkov na obravnavane teme. Najboljše prispevke bomo tudi objavili na spletni strani Homopolitikus.  Za več informacij nam lahko bralci portala mlad.si sledijo na družbenem omrežju Facebook.

Zasledili smo, da vas od aktualnih političnih tem zanima predvsem populizem, okoljevarstvo, tehnološki razvoj ter odnos med klasičnimi in modernimi političnimi misleci. Kakšne so vaše izkušnje z miselnostjo splošne populacije mladine – jih zanimajo tovrstne teme? Se vam zdi, da so dovolj angažirani na področju aktivnega državljanstva?

Menim, da je velik problem v negativni konotaciji in napačnem razumevanju besede politika. V širši javnosti je zato postal popularen izraz aktivno državljanstvo, v strokovnem žargonu bi rekli politična participacija, v bistvu pa gre za človeško dejavnost prakticiranja politike. Politika je tu mišljena kot demokratično upravljanje konfliktov interesov in vrednot znotraj politične skupnosti, ki nastajajo med različnimi skupinami ljudi. Z namenom civiliziranega sobivanja smo razvili politične institucije - državne organe in pravni sistem – ki skrbijo, da se družbeni konflikti rešujejo čim bolj pravično, torej po vnaprej znanih in dogovorjenih pravilih. Rekel bi, da je pri trenutnih srednješolcih prisoten podoben vzorec kot pri generacijah 10, 15 let nazaj. Tretjino politika zanima, tretjine sploh ne, pri preostali tretjini pa je odvisno od učitelja, ali zna pri njih spodbuditi zanimanje za tematiko ali ne.

Ker je naš politični sistem demokratičen se spremembe dogajajo postopoma, kar je pogoj za družbeno stabilnost in mir. Današnji hiter (potrošniški) tempo izziva to demokratično preudarnost, zato si mnogo mladih, ki vstopijo v politično areno, želi hitrih in velikih sprememb. Z idealizmom kot takim ni nič narobe, dokler se ne zgodi preobrat – idealisti zaradi nezmožnosti doseganja hitrih in velikih sprememb postanejo ciniki, obupajo nad političnim udejstvovanjem in se razočarani, z občutkom nemoči, umaknejo v sfero zasebnega življenja.

Na tem mestu se je potrebno zavedati, da je aktivno državljanstvo za državljane v demokraciji vseživljenjsko poslanstvo, boj za majhne spremembe pa je lahko zelo dolgotrajen proces. Zato je pomembno, da ne obupamo, kadar se nam zdi, da ne moremo ničesar doseči. Če ne drugega z lastnim političnim udejstvovanjem spodbujamo tudi ostale, da postanejo bolj aktivni državljani, kar je pogoj za zdravje in sam obstoj demokracije in zaenkrat najboljši način, da si kot družba zagotovimo pogoje za najboljše življenje.

Kje vidite možnost napredka za spodbujanje večje participacije mladih pri odločanju o prihodnosti, tako na nacionalni kot na evropski ravni? 

Ključna se mi zdita dva ukrepa. Prvi je uvedba predmeta (demokratične) državljanske vzgoje v srednjih šolah, kar bi zagotovo pripomoglo k zvišanju politične kulture. Vsebine državljanske vzgoje se danes izvajajo v okviru obveznih izbirnih vsebin (OIV), pedagoški delavci pa opozarjajo, da pri izvajanju teh vsebin nimajo veliko sistemske podpore, razen programov EPAS, Evrošola in podobnih programov, ki jih skupaj z evropskimi institucijami izvajamo IPM Inštitut in nekatere druge civilnodružbene organizacije.

Drugi ključen ukrep se mi zdi uvrščanje mladih na kandidatne liste za politične položaje in na  uradniške položaje. Državni sistem nujno potrebuje malo svežine, vizionarstva in idealizma. To, da mladi zgolj sporočajo »starcem« svoje želje o prihodnosti, ti »starci« pa nato pokroviteljsko zamahnejo z roko in se vrnejo k svojim ustaljenim poslom, ni učinkovito. Potrebujemo več mladih v političnih institucijah in na položajih moči. 

Vir: uredništvo mlad.si