»Kje se počutiš doma? Je to tujina ali Slovenija?«

"To vprašanje so mi številni zastavili že večkrat. Priznati moram, da se domače počutim v več delih sveta in kamor koli zaidem, se hitro znajdem. Po enem letu življenja v Indoneziji se mi na obraz vedno pričara nasmeh, ko pomislim na svoj najljubši Juice Bar – Jimi Juices, kjer sem si vsako jutro privoščila svež mangov smoothie, ali pa ko pomislim na prijatelja Madeta, ki me je vsako jutro pred predavanji s surfom čakal, da se podava na najljubšo plažo Jimbarana. Tudi islandska hiša v Hellnarju, ki mi je predstavljala večmesečni dom, se mi je prijetno zapisala v srce. Ko sem se vsako jutro sprehajala po klifih ob severnem Atlantiku in poskušala opaziti kakšnega kita ali pa pomahati lokalnemu tjulnu, ki ga domačini kličejo_mo Snorri, ali ko sem nabirala timijan za čaj in pekla Skyrkake (islandske torte) – vse to je del mojega doma. Pa še bi lahko naštevala in se spraševala, če je dom morda Campo de Ourique, četrt Lizbone, v kateri sem bivala? Kot otrok staršev, ki so odrasli v Bosni in Hercegovini, smo doma vedno govorili dvojezično, zato je včasih res težko presoditi, kje je moj dom.

A če zadevo postavim na tehtnico, bo Idrija vedno za malenkost pretehtala na svojo stran, da je niti slavni Uluru v Avstraliji ali ledenik Snæfellsjökull iz zgodbe Jules Verna ne bosta prehitela. Od vrtca »za gradam« do mature na Gimnaziji Jurija Vege sem neprestano bivala v njej in čeprav sem se kasneje iz nje izselila, sem se vedno vračala z občutkom, da se vračam domov in ne zgolj »na obisk k staršem«. Zame je Idrija vedno predstavljala svobodo, saj se v njej počutim varno. Všeč mi je občutek, da lahko vrata kdaj pa kdaj pustiš odklenjena, da lahko svoje mestno kolo naslonim kamor koli, ne da bi ga bilo treba prikleniti in me bo tam tudi počakalo dokler ne zaključim zadanih opravkov, da čeprav greš poleti na kavo »na štenge« z enim prijateljem, ti ne uide, da bi tam srečal še vsaj tri druge. Predvsem ljubo pa mi je, da je narava za vsakim vogalom. Kot večletni karateistki mi šport pomeni veliko, s kolesom se rada odpeljem na kopanje v Idrijsko Belo, v športnih čevljih pa tečem po različnih gozdnih poteh, ki jih ponuja naš kraj.

Všeč mi je tudi to, da je kljub svoji majhnosti na dosegu prav vse za kakovostno življenje. Celo več, ravno tisto, kar nam Idrija ponuja, ustvarja naše življenje še kakovostnejše. Večina se nas dobro zaveda, kako hvaležni smo lahko za svež zrak, dobro vodo (da, to je še posebej potrebno pohvaliti, ko se vrneš iz Azije, no, ali pa že iz Italije), za vse štiri čudovite letne čase, to da avtomobila v Idriji skoraj ne potrebuješ in še bi lahko naštevala. Trenutno sicer pogrešam kakšno bolj udobno kavarnico, kamor bi se zjutraj lahko odpravil na kavo in ob zvokih umirjene glasbe klepetal s prijateljem ali pa bral knjigo. Pa tudi kakšno trgovino manj in raje kakšen mestni park z drevesi več bi si želela (menim, da takšno majhno mesto ne potrebuje tolikšnih nakupovalnih gigantov, kot jih imamo trenutno).

Prijetno pa sem presenečena tudi nad dogajanjem v tem malem mestu: od raznolikih festivalov, do razstav, pogovorov in športnih prireditev, menim, da se v tej kotlini res veliko dogaja, le slediti je potrebno, kdaj in kje.

V času epidemije je življenje tudi mene prineslo nazaj v Idrijo, kjer se je zasnovala tudi idejo za organizacijo okoljevarstvenega filmskega festival Gaia Film Festival, ki je v treh dneh nudil projekcije filmov okoljske tematike, predstavitev knjig in okoljskih organizacij. Odvijal pa se bo tudi prihodnjo jesen.

Določeno znanje, pridobljeno v tujini, želim uporabiti v lokalnem okolju, zato upam, da bom v prihodnje še bolj soustvarjala dogodke, za katerimi stojijo moje vrednote.

In čeprav se zaenkrat še nisem odločila, kje bi se želela ustaliti, je Idrija z okolico zagotovo ena izmed izbir, ki jim dopuščam možnost, saj mi nudi priložnost za trajnostno bivanje, h kateremu strmim."

Vir: Mladinski center Idrija