Nadaljujemo s serijo prispevkov mladih, ki delijo svoje misli in izkušnje v času epidemije. Vabljeni k branju zapisa Lovrenca Habeta, študenta Pedagoške fakultete in urednika lokalne spletne strani crnivrh.eu ter študentske oddaje na Radiu Kranj, sodeluje pa tudi z zavodom UMMI. 

Korona je tudi nas, mlade, streznila

Moj abolvetski staž izkoriščam s polno paro. Ampak pozor! Ne potujem po oddaljenih krajih, ne lenarim cele dneve, tudi resne vsakodnevne službe še ne iščem. Vsak mesec spoznavam nove priložnosti v Slovenskem prostoru in se ne omejujem z ničemer, ker se mi enostavno ni treba omejevat.

S svojim starim Hyundajem, s prihranki od poletnega študentskega dela in občasnega dela na dveh lokalnih radiih ter zdravim duhom in telesom sem kjer želim in delam, kar želim. Z obštudijskimi dejavnostmi se dotikam vogalov moje Pedagoške fakultete, dijaškega doma in poštarskega motorja ter diham svež zrak vrhov hribov in gora. Medtem pa v žepu zabrni telefon. Oglasim se, oseba na drugi strani aparata reče: "Pozdravljen, sem Marija Mahne. Na Fakulteti so mi dali vaš kontakt. Ste za nekajmesečno delo z nadarjenimi otroki..." Še sva se pogovarjala, seveda, pozneje tudi na kavi. S planom dela v rokah sem že sanjal spomladanske dneve ob morju na Debelem rtiču: "Hudo, prelepo pomlad z nadarjenimi učenci in s prihidom vonja morskega zraku bom imel," sem zadovoljno pomislil na svoje nadaljne življenje. Potem pa spoznam novo realnost. Korono. 

Tako kot mnogi, sem tudi jaz dojel, da z delom ne bo nič, da moram najti nekaj drugega. Takrat mi je spregovoril zelo aktiven škrat etike in morale, ki prebiva v mojih možganih. Dejal je, da  moram nekaj narediti, da moram pomagati tistim, ki me rabijo. S to mislijo se podam na socialna omrežja med prijatelje, ki pa me z zaskrbljenim pogledom na novo bolezen presenetijo. "Ne poznamo bolezni, ne vemo na koga in kako vpliva. Veliko preko kulturnega društva in študentskega sveta fakultete delamo prostovoljno, ampak tokrat moramo ostati doma," so me prepričali. 

Še isti dan sem pospravil svojo sobo in ugotovil, da imam precej zaprešenih knjig. Pa koliko ene krame, fuj. Vprašajte me, če sem kaj vrgel stran. Seveda, nisem. Zakaj? Ne vem. Najbrž zato, ker sem bumbar. 

Naslednje dneve sem v oceanu medijskih zgodb in raznih, predvsem črnih napovedih zmeden ugasnil računalnik. Spomnim se na planino nad Bohinjem, kjer sem silvestroval lani. Če bi bil pastr, sem pomislil, ne bi... Dovolj sanjarjenja, Lovrenc! Občinske meje bodo zaprli. "Pozabi na Bohinj, preglej, kje so meje domače občine," pa mi je dejal nekaj dni star škrat Epidemius. Nisem vedel, da ga imam. 

Od sanj pa k realnosti. Z družinskimi člani pomislimo, da bi lahko ustvarili spletno tržnico, kjer bi lokalnim prebivalcem ponujali sadje in zelenjavo, saj ljudje ne smejo ali ne morejo v trgovino. Zavihali smo rokave in čez 3 dni smo že peljali prve ceKRe do prvih strank. Srečni in ponosni smo, da smo ustvarili nekaj novega. Zadovoljen in veder sem bil tudi, ko sem v udobju domače karantene pripravil radijsko oddajo, ki je tehnično primerljiva s snemanjem v studiu. Ali pa, ko sem končal s pisanjem scenarija dokumentarca o fantovskem pevskem zboru Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Ali pa, ko sem prvič nabiral regradove cvetove in smrekove vršičke, saj sem izvedel, da je to prava zdravilna bomba, če oboje zmešamo s sladkorjem in pravilno pripravimo. Bistveno sem se približal tudi zadnji piki na i pri magistrskem delu in prebral par poglavij iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Priporočam. 

Skratka, delam stvari, za katere prej nisem imel časa ali volje. Čakanje na delo torej ne pomeni, da na kavču ali pod cvetočo češnjo nejevolno čakaš na delo, pač pa je to izjemnja priložnost za nove misli in dejanja. "Hja, prav imaš," pa mi je dejal brat, ko sem mu rekel, da bi morali imeti korono vsako leto, saj nas kot družbo, strezne in upočasni. Včasih je težko pogledati vase in v svoje življenje, sploh če z njim nismo zadovoljni. A korona je izjemnega pomena, če si le to drznimo narediti. Nekaj novosti bo čas po koroni zagotovo prinesel, vsak pa naj pri sebi poskrbi, da to izkoristi sebi v prid, pa čeprav bomo doma z grenkim priokusom gledali v nov regal z maskami in razkužilom.

Spremimo novo realnost, pa je. Naučimo se živeti znova, ker to je v redu. Res me veseli, da bo tudi objem ali pristno rokovanje kar naenkrat dobilo drugačen, še bolši pomen. Kar pa je najboljše je dejstvo, da nas veliko lepih stvari čaka tudi po tem, ko bo epidemija mimo – recimo delo z nadarjenimi učenci ali poslušanje morskih in gorskih vetrov.

Vir: Lovro Habe, zavod UMMI