V uredništvo je prispelo novo razmišljanje Lovra Habeta, ki tokrat razmišlja o tem, kaj je v času epidemije spoznal, dobre in slabe plati, ter kaj je vredno obdržati tudi v času po epidemiji. Vabljeni k branju! 

Nova, boljša realnost

Epidemija jo je uradno, vsaj za nekaj časa, popihala iz naših krajev.  Na cesta, morje in nebo se je vrnil promet, vedno več prometa imajo tudi delavci v turizmu, gospodarstvu in tudi v zdravstvu. Pod obdobje karante lahko uradno potegnemo črto. Kot pri vsaki stvari, je tudi po osamitvi prav, da pogledamo, kaj nas je naučila. Ne bom velikopotezno modroval, pač pa bom v mislih korakal do najbolj drobnih idej in pomislekov. Nenazadnje se v življenju z vsakim še tako majhnim korakom pride daleč.

Ne le mi mladi, tudi odrasli s karanteno niso imeli kakšnih posebnih izkušenj, zato je modrovanje o tem, kakšna bi morala biti karantena, koliko časa bi morala trajati in tako naprej, brezpredmetno. Če nimamo izkušenj, jih pač nimamo. Zdaj, ko je to mimo, imamo eno življensko izkušnjo več in nadaljne življenje lahko na take situacije prilagodimo. Kako? Na to vprašanje si mora vsak odgovoriti pri sebi.

7 dejstev iz zaobljub, ki sem jih spoznal med karanteno in se jih bom skušal držati po njej

Čeprav imam ob tem podnaslovu podobne misli, kot nekaj dni pred novim letom, ko se odločam, kaj bom v novem letu naredil bolje, a se po navadi ne spremeni kaj dosti, je morda zgolj zavedanje, da je treba nekaj spremeniti, prvi korak do uspeha. Pomlad je simbol novega življenja in morda bo sedaj lažje spremeniti svoje navade. Ah, dovolj besed, gremo h konkretnim navadam:

• Odlično je, da lahko v »normalnih časih« dobivamo banane in pomaranče iz drugih dežel brez težav. A moramo hkrati kupovati še več izdelkov iz Slovenije, saj si želimo, bodo imeli kmetje in pridelovalci tudi v prihodnosti sploh kaj za prodat in mi kaj za kupit. Gre za podpiranje samooskrbe in naš kolektivni dolgoročni plan.
• Če smo si za novo leto iskreno voščili »veliko zdravja,« je bila karantena edina logična rešitev, za izpolnitev te želje. Pika. Zame je bilo osebje v zdravstvu že prej časti vredno. Odslej bom nanje gledal še bolj s ponosom, imam jih namreč za heroje. Tudi številne druge službe so pošteno pridobile na ugledu.
• V svetu, ki ni potrošniška, nafta nima nobene vrednosti. Kratke razdalje bom tudi po pandemiji še pogosteje prekolesaril.
• »Žledolomčki« so otroci, ki so se rodili 9 mesecev po žledolomu pred leti. Čez 6 ali 7 mesecev lahko pričakujemo »koronaviruščke« ali »koronaviruske.« Ta izraz sem si izmislil. Odslej si bom več časa vzel za domišljijo ali ustvarjanja.
• Zanimivo je bilo opazovanje modrega neba brez sledi letal. Nenavadno je bilo že samo opazovanje neba, saj so vratne mišice skorajda navajene le enega giba, zaradi gledanja v tla ali v pametni telefon. Drugi gib je bil pravceno malo doživetje. Večkrat bom pogledal v nebo, ali gor!
• Ugotovil sem, da je zares težko biti doma in mnogo, mnogo manj delat. A sem hkrati zelo vesel za to spoznanje. Ljudje smo narejeni za obremenitve.
• Zaključujem z zanimivostjo s spleta: v času koronavirusa oz. karatnene smo ugotovili, kako se imajo živali v živalskem vrtu. Po eni strani lepo, ležerno, sproščeno, brez pritiska. Po drugi strani brez svobode in možnosti večjih novih izkušenj. Po koroni bom še naprej sprejemal nove izzive, kjerkoli se bodo že porajali.

Naj za konec že zapišem nekaj  konktetnih sprememb, ki so se v preteklih dneh že zgodile, saj se resno držim gornjih namigov. Želim pa si, da tudi vi ugotovite, da spremebe niso "bav-bav" in so pravzaprav prijetna osvežitev pomladnega življenja.

• Posadil sem solato, korenje, zelje, čebulo, pa tudi brokoli. Če ne bi bilo karantene, dvomim, da bi imel čas in voljo za to. Odslej bom za to vedno imel čas.
• Pogledal sem več dokumentarcev, omenim britanskega: Izumi, ki so spremenili svet: Pametni telefon. Tudi ogled le tega vam bo dal vedeti, da resnično živimo v udobnem svetu.
• Z novim fotoaparatom fotografiram vse, kar stoji, leze in gre.
• Hkrati berem dve knjigi, ki širita obzorja: Dihitalna demenca Manfreda Spitzerja in Ogenj, rit in kače niso za igrače, Milene Miklavčič. Priporočam! Na tleh pri postelji imam tudi lokalno knjigo Črni Vrh pod Avtro-Ogrsko. Koliko enih zanimivosti, ki odgovarjajo na vprašanje: zakaj je danes v Črnem Vrhu tako, kot je ...
• Pokosil sem travo, ki je bila sicer v domeni mojega brata. Ampak brat ima službo, jaz pa imam čas. Dela nisem naredil tako perfektno kot on, a je bil zadovoljen, da je delo opravljeno. Jaz tudi.
• Arhiviram svoje stare stvari. Mogoče mi kdaj pridejo prav. Mogoče pa ne. Kdo bi vedel.

Naj zaključim današnji razmislek s šalo s spleta. Gripa in korona se zjutraj na kavi pogovarjata. Pa vpraša gripa: »Stara, pa kako ti ratuje ta masovni bum?« Pa odgovori korona: »Marketing, stara, marketing.«

Izkoristite lepe dneve. Čim več sonca, čim več vetra, čim več svežega zraka in ravno prav obremenitve vam želim. 

Vir in foto: Lovrenc Habe, Zavod UMMI