Mlad Mariborčan Matic Matjašič je do danes izpeljal več drznih družbenih akcij, preko katerih je opozoril na marsikatero problematiko mladih in z vztrajnostjo dokazal, da so mladi ključni nosilci in gonilna sila sprememb v družbi, ki lahko pozitivno vplivajo na svojo prihodnost. Več o mladem politiku, ki verjame, da se spremembe vedno začnejo na lokalni ravni in njegovem sporočilu novi prihajajoči vladi lahko izveste v intervjuju.

Tvoje aktivno delovanje in prizadevanja za izboljšanje položaja mladih v družbi segajo že v osnovno šolo. Kaj je tisto, kar te je v vseh teh letih aktivnega sodelovanja v javnih zadevah, v povezavi z mladimi najbolj motiviralo? Te je tudi to spodbudilo k aktivnemu delovanju na področju mladinskega sektorja?

Že kot otrok sem veljal za dobrega opazovalca, do stvari, ki sem jih opazil pa sem bil tudi kritičen in jih želel narediti po svoje. To me je vodilo do sodelovanja v različnih projektih, nenazadnje otroškem parlamentu in kasneje do sodelovanja v dijaški skupnosti in organizaciji. Svoje opazovanje in ideje, kako stvari narediti drugače in bolje sem želel spraviti v realnost, vedno pa so me motivirali  rezultati. Od tega, da smo v osnovni šoli z akcijo, ki sem jo začel, dosegli, da smo kljub nasprotovanju razredničarke odšli na končni izlet, do uresničitve ideje o glasbenih prireditev na srednji šoli, pa vse do rezultatov, ko danes omogočamo mladim lažji dostop do stanovanj, ali pa ko smo dosegli znižanje stroškov šolanja (prevoza) za vse srednješolce in študente v Sloveniji. Občutek, ko si nekomu pomagal (a s tem ne oškodoval drugega), pa četudi gre zgolj za enega posameznika je tisti, ki te zasvoji in vodi, da želiš sodelovali pri urejanju javnih zadev. To me je spontano pripeljalo tudi do vključitve v mladinski sektor, kjer sem aktiven danes.

Kako se spominjaš časa, ko si sodeloval v otroškem parlamentu? Meniš, da je ta način približevanja politike mladim oziroma otrokom smiseln?

Otroški parlament je zagotovo najbolj prepoznan projekt približevanja politike mladim, za kar gredo vse čestitke Zvezi prijateljev Mladine Slovenije! Tudi sam sem pred že skoraj desetimi leti sodeloval v otroškem parlamentu, za kar sem še danes hvaležen, saj sem se takrat namreč prvič srečal s tako veliko skupino ljudi z istim interesom pa vendar tako različnimi stališči in pogledi. Na takšnih dogodkih mladi razvijajo kompetence debatiranja, spoštovanja, različnih pogledov in sodelovanja. Zasedanj otroškega parlamenta se kot gost udeležujem tudi danes in  večkrat poudarim, da prav to sodelovanje in zmožnost kulturnega dialoga, ne glede na različna stališča, pogosto pogrešam v politiki. Vsi, ki pa smo bili in so del otroškega parlamenta, te zmožnosti razvijejo že v otroških letih in jih ohranijo, zato še enkrat hvala Zvezi prijateljev mladine za ta projekt in ponosen sem, da sem lahko bil del Otroškega parlamenta.

Kot srednješolec si deloval tudi v Dijaški organizaciji Slovenije (DOS). V času tvojega podpredsedovanja, vam je skupaj s Študentsko organizacijo Slovenije uspelo preprečiti namero nekdanje vlade, da bi ukinili subvencije za prevoze za mlade. Kako so potekala pogajanja s takratno vlado, glede na uspešen razplet?

Res je. V tem času so me najbolj impresionirali izjemni rezultati slovenskih dijakinj in dijakov na različnih področjih, a me je hkrati večkrat razočaralo, da vsi nimajo enakih možnostih, zato sem svoja leta v dijaški organizaciji posvetil predvsem socialnim projektom, kot je bil na primer Dijaški sklad, kjer smo s pomočjo donatorjev kar nekaj dijakom olajšali šolanje, ter borbi za ohranitev subvencije javnega prevoza. Spomnim se, da sem med poukom prejel sporočilo, da se ukinja subvencija javnih prevozov za šolarje (pretežno dijakov) in kar med šolsko uro odšel iz razreda ter poklical kolege iz dijaške organizacije, kaj bomo storili. Sledila je predstavitev problematike ministru, sodelovanje na sejah odbora Državnega zbora, pa do bolj izvirnih metod, ko smo predsednico vlade pričakali v Mariboru kar na stojnici, kjer je zbirala podpise za kandidaturo, ter ji problematiko neposredno predstavili. No po skoraj treh tednih (ravno v času mature) smo organizirali proteste pred Vlado, takrat pa nas je premierka Bratuškova tudi povabila v svoj kabinet, kjer sva ji s kolegom iz študentske organizacije ponovno predstavila, da s tem na tisoče dijakom vlada nalaga mesečni strošek tudi do višine 100€ in sprejeli dokončen dogovor, da se subvencije ne ukinejo. To, da nam je uspelo z nekaj truda preprečiti namero vlade in da ima prav zaradi te akcije še danes na tisoče dijakov in študentov nižje stroške prevoza v šolo, je zagotovo eden večjih motivacijskih faktorjev, ki me vzpodbujajo, da nadaljujem delo v mladinskem sektorju in politiki nasploh.

Po svojih pogumnih in neposrednih vprašanjih, si izstopal tudi na nekaterih javnih dogodkih dialoga med mladimi in odločevalci. Večina mladih je na tovrstnih dogodkih zadržana, nekateri pa si vendarle upate tvegati in deliti svoje mnenje, čeprav lahko to na strani odločevalcev povzroči nekoliko neprijetnosti? Kako gledaš na to?

Če sem iskren, sem bil tudi sam na tovrstnih dogodkih vedno bolj zadržan in raje poslušal kot se izpostavil, v nekem trenutku pa sem se zavedel, da imam edinstveno priložnost (morda neponovljivo), ko je pred mano sedel predsednik vlade, evropski komisar ali celo predsednik evropske komisije in si sam pri sebi rekel, »Zdaj ali nikoli«. Pri mojih vprašanjih nikoli nisem želel biti všečen, ampak izkoristiti priložnost, da odločevalce vprašam prav tisto, kar jih nihče ne vpraša, priložnost da slišijo mnenje mladih, ki ga sicer običajno pri svojem delu ne. Zagotovo mi bo za vedno ostal v spominu trenutek, ko sem z enim vprašanjem v zadrego spravil predsednika vlade Cerarja ter predsednika evropske komisije Junckerja hkrati, slednji mi je sicer obljubil odgovor na moje vprašanje po soočenju, a se je nato obdal z skupino varnostnikov. No, če sem s svojimi vprašanji koga od politikov vsaj malenkost prisilili k razmisleku in pogledu še iz druge strani političnega odra, sem svoje dosegel. Pa saj poznate tisti rek, »Neumnih vprašanj ni, so samo neumni odgovori«.

V političnem smislu si se izpostavil tudi z organiziranjem soočenj mladih z župani, podžupani in svetniki na lokalnem nivoju, letos ste v Mestnem Mladinskem Svetu Maribor pripravili predvolilno soočenje mladih iz različnih strank. Kako gledaš na tovrstne dogodke? Ali ti vplivajo na kasnejša prizadevanja oziroma ali sledite izrečenim obljubam?

V Mestnem Mladinskem svetu projekte večinoma usmerjamo v področje participacije mladih. Prav na tem področju smo mladinski svet zagotovo najbolj kompetentna organizacija, ki predstavlja mlade v lokalnih okoljih in lahko mlade najbolj objektivno in kvalitetno izobražuje in vključuje. Absolutno pa gre za dolgotrajen proces, v katerega morajo biti vključeni mladi v od začetka in na koncu dobiti tudi povratno informacijo. V MMSM zmeraj pripravljamo predvolilna soočenja, ne želimo pa, da so to tista klasična soočenja. Letos pred parlamentarnimi volitvami smo namreč povabili mlade kandidate ter jih soočili s ključnimi problematikami mladih. Na tem dogodku so mladi kandidati ne glede na izid volitev predlagali, da se povezujejo in sodelujejo tudi po volitvah v obliki kluba mladih poslancev. Pred kratkim je bilo med mladimi iz različnih strank v parlamentu podpisan tudi dogovor o sodelovanju, verjamemo, da smo k temu prispevali tudi z našim dogodkom.

V lanskem letu ste ob mednarodnem dnevu mladih mladi v Mariboru v središču mesta simbolično postavili šotore, da bi mestne oblasti opozorili na stanovanjsko problematiko mladih. Kakšni so rezultati številnih akcij in predlaganih rešitev na tem področju?

Stanovanjska problematika mladih je v Mariboru v ospredju že kar nekaj let. Mi smo preprosto povezali dejstvi, da mladi iz Maribora odhajajo (med glavnimi razlogi je ravno stanovanjska problematika), na drugi strani pa ima občina v lasti skoraj 200 praznih stanovanj, ki že več let prazna propadajo. Predlagali smo, da ta dva problema združimo v rešitev, a posluha lokalne skupnosti nismo dobili, zato smo začeli z različnimi akcijami, 12. avgusta lani pa kot rečeno, postavili tudi šotore. Rezultati akcije so izjemni. Stanovanjsko problematiko smo postavili v ospredje, o tem se govori ne samo na skoraj vsaki seji mestnega sveta in na splošno v lokalni skupnosti, tematiko nam je uspelo izpostaviti tudi na nacionalni ravni, s tem pa so prišli tudi konkretni rezultati. V Mariboru je stanovanjski sklad po naši pobudi prvič v zgodovini izdal poseben stanovanjski razpis za mlade, za naše akcije se je zanimal tudi Republiški stanovanjski sklad, ki v Mariboru v naslednjih letih gradi nova naselja stanovanj in bo tudi zaradi naših akcij del stanovanj namenil mladim, pri čemer bomo aktivno vključeni. Mestna občina Maribor zaenkrat še ni pristopila k rešitvam, a verjamem, da nas kmalu čaka tudi to in da lahko pričakujemo še več rešitev za mlade.

Ena zadnjih odmevnih zgodb v javnosti, kjer ste aktivno sodelovali, je bila vrnitev certifikata Mladim prijazna občina v roke prejemnikom. Ali tovrstna opozorila odločevalcem pripomorejo k izboljšanju dejanskega stanja?

Mestna občina Maribor je letos po več letih izgubila naziv in certifikat Mladim prijazne občine, ki ga podeljuje Inštitut za mladinske politike občinam, ki se posebej trudijo na področju reševanja mladinskih problematik. Glavni navedeni razlog je bilo prav pomanjkanje ukrepov pri stanovanjski problematiki mladih in splošno pomanjkanje posluha za participacijo mladih, kar smo jasno in glasno povedali in pokazali. Tovrstne javne akcije in opozorila so pogosto naporne in prinesejo različne odzive, a po mojih izkušnjah, kot tudi v tem primeru kljub nekaj začetne nejevolje, odločevalce spodbudijo in posledično pripomorejo k izboljšanju stanja. Potrebno je samo vztrajati.

V letošnjem letu je Mestni Mladinski Svet Maribor odprl nov kotiček za mlade – Hišo mladih, kjer poleg uporabe prostorov, računalnikov, družabnih iger, ponujate tudi psihološko svetovanje za mlade in nekatere druge aktivnosti.

Hiša mladih, kot smo poimenovali naše prostore v središču Maribora, je zaživela letos aprila. Čeprav naš mladinski svet že skoraj 10 let domuje v teh prostorih, smo prostore lani temeljito prenovili in letos na široko odprli vrata za vse mladinske organizacije in mlade. To nam je uspelo predvsem po zaslugi prostovoljcev, saj smo večino del pri prenovi opravili sami. Nikoli ne bom pozabil, kako smo z ekipo po cele dneve, včasih tudi pozno v noč pleskali prostore, pa prestavljali in razstavljali pohištvo, snovali ideje kako bi izgledali posamezni prostori in kaj naj bi se sploh dogajalo v Hiši mladih. Danes je Hiša mladih sodobno zbirališče odprto za vse mlade, mladinske organizacije, v njej potekajo praktično skoraj vsi večji dogodki mladinskih organizacij (članic MMSM in drugih), uredili smo podporni center za mladinske organizacije (administracija, izdelava promocijskega materiala ipd.) ključne pa so predvsem redne aktivnosti. Vsako sredo tako gostimo psihološka svetovanja za mlade (v organizaciji MC Indijanez), ob ponedeljkih se v Hiši mladih zbirajo mlada dekleta »kolegice« (v izvedbi Zavoda Nefiks), nudimo tudi učno pomoč za mlade, pa različne tečaje od tujih jezikov do multimedijskih delavnic. Ponosen sem, da nam je z ekipo uspelo prvotno idejo o Hiši mladih, kot odprtem prostoru za mlade z različnimi aktivnostmi, po skoraj dveh letih in nešteto prostovoljskih urah preliti v realnost.

Kako ocenjuješ udeležbo mladih na volitvah? Se ti zdi, da so mladi dovolj informirani za odločanje o tako pomembnih vprašanjih?

Pravzaprav ni kaj dosti za ocenjevati. Udeležba mladih je izjemno nizka, to je dejstvo. Že vrsto let se sprašujemo zakaj je tako, a prave volje v politiki za spremembe, da bi udeležbo mladih na volitvah dvignili, še ni bilo. Očitno to pač ni prioriteta. Informiranost je ključna, da bi se mladi bolj vključevali v družbene procese in nenazadnje odšli na volitve, a če so vse informacije, ki jih dobimo, zgolj politične afere iz medijev, je od mladih težko pričakovati navdušenost. Informiranost o politiki je potrebno resno vključiti v izobraževalni sistem, pa naj se sliši to še tako »iz nekega drugega sistema« ni to nobena posebnost. Smo eni redkih v Evropi, ki tovrstnega predmeta skozi celotno osnovno in srednjo šolo nimamo. Tudi če se spomnim svojih otroških let, je politika ena tistih tem »za odrasle« ko morajo otroci v svojo sobo.

Politika iz vidika volivca ni strašna znanost, ljudje moramo poznati svoje okolje in vedeti, kaj si želimo videti v svojem okolju, v nekih realnih okvirih. Morda je ravno zato najlažje začeti pri vzpodbujanju participacije mladih na volitvah ravno na lokalni ravni. Sam se zelo navdušujem tudi nad uvedbo dodatnih možnosti glasovanja, torej elektronskega glasovanja. Ne verjamem, da bi to rešilo celoten problem, zagotovo pa bi to pritegnilo pozornost in zanimanje med mladimi ter posledično povišalo udeležbo mladih na volitvah. Argumentom o nezmožnosti zagotavljanja varnosti v primeru digitalnih oblik glasovanja že dolgo več ne verjamem, nenazadnje skoraj vsi uporabljamo spletno banko ter digitalna potrdila in se dnevno preko spleta pretoči kar nekaj denarja, ki v mnogo primerih ljudem pomeni več kot volilna pravica. Kaj torej še čakamo z uvedbo elektronskega glasovanja?

Zakaj po tvojem mnenju ni več mladih, ki bi se želeli profesionalno ukvarjati s politiko oziroma imajo do nje odklonilen odnos? Kakšne so na tem področju tvoje ambicije za prihodnost, se vidiš v vlogi profesionalnega politika?

Omenil sem že, da politika pri nas velja za tabu temo, če pa že do nas pridejo informacije so to zgolj politične afere in negativna stališča do politike. Saj poznamo večinsko mnenje, politiki »kradejo in lažejo« tisti, ki pa se ukvarjamo s politiko veljamo za »pokvarjene«  in nas kot takšne lahko oceni vsak, brez da bi nas sploh poznal. Če povem drugače, sam sem se veliko ukvarjal s športom, glasbo, šolal sem se za računalničarja in tako naprej. Nato sem se, praktično na vrhuncu recesije v letu 2012, ko je bila politika najbolj osovražena, odločil, da se želim ukvarjati s politiko. Sam od začetka nisem imel podpore niti prijateljev niti družine. Pri športu dobiš podporo ekipe, podporo s tribun, v glasbi po vsaki odigrani pesmi aplavz, v politiki pa dobiš zgražanje in kritike ter zlivanje vsega gneva zgolj zato, ker se ukvarjaš s politiko. Zakaj bi se po vsem tem mlad človek sploh odločil za politiko? Zunanje motivacije preprosto ni. Osebno me motivira izključno želja pomagati ljudem in sodelovati pri spremembah v skupnosti. Občutek, ko si s svojim delom omogočil mladim, da zaživijo v svojem stanovanju, ali pa ko si na tisoče mladim omogočil cenejše šolanje (pri obeh primerih sem aktivno sodeloval) je pač neopisljiv in te tako rekoč zasvoji. Sam se zagotovo vidim celotno življenje v politiki, zaradi občutka pomagati ljudem, ki sem ga že omenil. Če bo to profesionalno bomo videli, vem pa, da bom ves čas sledil moji viziji »new way« politike dokazati, da je politika lahko plemenit in pošten poklic.

Kje pa vidiš svojo vlogo v prihodnje znotraj mladinskega sektorja v prihodnje in v katero smer bi po tvojem mnenju mladinski sektor moral iti?

Do jeseni 2019 imam mandat predsednika MMSM, tako da vsaj do takrat vidim svojo vlogo predvsem na lokalni ravni. Tudi nadalje se vidim vpet v lokalno mladinsko politiko, tako v Svetu Vlade RS za mladino, kot morda v vlogi mentorja drugim mladinskim svetom lokalnih skupnosti. Na tem mesu vidim tudi največjo pomanjkljivost mladinskega sektorja v Sloveniji. Preveč je centralizacije, fokusiranja zgolj na nacionalne organizacije, medtem ko je ravno lokalna raven, tam kjer je največ neposrednega stika z mladimi nekako umaknjena na stran. Celo več, tisti, ki se ukvarjamo z mladinsko politiko na lokalni ravni veljamo za »manjvredne«, cilj vseh aktivnih posameznikov pa tako postaja, kako čimprej doseči vlogo ali funkcijo na nacionalni ravni. S tem se slabi lokalna raven in se, če povem še bolj neposredno, »ubija« mladinski sektor. Mladinski sektor se mora vrniti k temeljem na lokalni ravni, bolj se mora podpirati in spoštovati lokalne mladinske organizacije in tako celotnemu sektorju vrniti stik z mladimi.

V najvišjem organu za mlade Svetu Vlade RS za mladino predstavljaš Mladinske svete lokalnih skupnosti. Kje vidiš ključno vlogo Mladinskih svetov lokalnih skupnosti in razvoj njihov aktivnosti v Sloveniji? Ali ti dosegajo pričakovanja v zvezi z povečanjem aktivne participacije mladih?

To mesto zame pomeni priznanje za večletno delo na tem področju, a hkrati veliko odgovornost in številne izzive. Moje prepričanje, ki ga vztrajno zagovarjam je, da se vse zadeve gradijo od lokalne ravni do nacionalne in da ljudje v svojem domačem lokalnem okolju najlažje sodelujejo saj so na vsakem koraku povezani s tem okoljem, a žal Vlade zadnjih let vse bolj pozabljajo na temeljno – lokalno raven. Pozabljajo, da smo občani različnih občin hkrati tudi državljani in uporabljajo pojem lokalne samouprave kot krinko za izmik odgovornosti države podpore lokalni ravni, zelo podobno pa se dogaja tudi v mladinskem sektorju. Moja glavna naloga v tem mandatu je zato dati glas lokalnemu okolju, dati glas mladinskim svetom lokalnih skupnosti (MSLS).

Mladinski sveti lokalnih skupnosti smo kot krovna in reprezentativna organizacija mladih na lokalni ravni tisti, ki lahko najbolj kompetentno predstavljamo glas mladih, glas mladih prenesemo do odločevalcev in ga nenazadnje prenesemo v oblikovanje tako lokalnih kot nacionalnih politik. Žal, kot že omenjeno, pa se večino politik pripravlja na nacionalni ravni, brez dovoljšnje vključitve lokalne ravni. Lokalni mladinski sveti na primer sploh nismo vabljeni na zbore Mladinskega sveta Slovenija (MSS), kaj šele, da bi v zboru imeli možnost glasovanja, kot nacionalne mladinske organizacije. Veliko je tako aktivnosti participacije na lokalni ravni, ki pa žal ne dosežejo pravega učinka, zato pada tudi motivacija in bodimo iskreni, tudi zato pada število lokalnih mladinskih svetov v Sloveniji. Sam zagovarjam idejo: mladinski svet v vsako občino, smo pa še zelo daleč od tega, predvsem pa bomo do tega težko prišli brez podpore nacionalne ravni.

Mestni Mladinski svet se je še posebej obdržal v Mariboru. Prakse kažejo, da drugi mladinski sveti lokalnih skupnosti v Sloveniji niso uspeli obdržati takšne vloge. Kaj je po tvojem mnenju razlog in kaj je bilo v Mariboru drugače?

Če se pošalim, smo v Mariboru vedno bili malenkost bolj uporniški. Iskreno menim, da je v tovrstnih organizacijah veliko odvisno od posameznikov, od mladih prostovoljcev, ki so pripravljeni svoj čas in energijo vložiti v tovrstne aktivnosti. Mi smo imeli leta 2015 srečo, da smo z najmlajšo ekipo v zgodovini našega mladinskega sveta, praktično celotni mladinski svet postavili na novo in mu dali »novi veter« ter do danes ugled in prepoznavnost, kot enega najbolj aktivnih mladinskih svetov ne samo v Sloveniji, ampak v tem delu Evrope. Za upadanje vloge mladinskih svetov v Sloveniji generalno, pa je po mojem mnenju ključno pomanjkanje podpore. Spomnimo se, pred leti se je ukinil razpis Urada RS za mladino, ki je mladinskim svetom omogočal vsaj osnovna finančna sredstva, občine pa teh niso dolžne zagotavljati, tako, da smo mladinski sveti velikokrat prepuščeni sami sebi.

Koga pa ti predstavljaš v Mestnem Mladinskem Svetu? Se politično opredeljuješ?

Za predsednika MMSM me je kandidiralo Društvo študentov Evrope – AEGEE Maribor, kot izvoljen pa predstavljam voljo vseh organizacij članic mladinskega sveta ter posredno z vlogo predsednika mladinskega sveta predstavljam vse mlade Mariborčane.

V Sloveniji imamo najraje, če lahko nekomu nalepimo politično etiketo (levi, desni, sredinski, rdeči, črni, zeleni…) in menimo, da ga po tej etiketi prepoznamo, poznamo njegovo razmišljanje  ter stališča. Sam se ravno zaradi tega generalno politično ne opredeljujem. Če že moram, se veliko raje opredeljujem pri posameznih področjih (zdravstvo, šolstvo, gospodarstvo), kjer sem ponekod bližje levim, sredinskim, ponekod pa desnim stališčem. Še veliko raje imam »velike koalicije« oziroma projektno sodelovanje glede na vsebino ideje in ne glede na že prej omenjeno politično anketo. Nisem član nobene politične stranke in se v bližnji prihodnosti tudi ne vidim v nobeni od obstoječih strank, so mi pa blizu gibanja, ki povezujejo ljudi glede na že omenjeno vsebino in ideje in ne glede na morda različna osebna ideološka prepričanja.

Aktiven pa nisi le doma, temveč tudi na mednarodnem mladinskem področju. V lanskem letu si opravljal funkcijo mladinskega delegata pri Svetu Evrope. Kako ocenjuješ izkušnjo v evropski mladinski politiki? Je znotraj Evrope več posluha za mladinske teme?

Mednarodno področje me je privlačilo že v času, ko sem bil aktiven v mednarodni dijaški organizaciji, kasneje sem se udeleževal različnih konferenc in sodeloval v delovnih skupinah ter nazadnje pristal v Svetu Evrope, kjer sem aktiven še danes. Pri mednarodni politiki me je zmeraj navduševala raznolikost, ljudje ki prihajajo iz popolnoma različnih okolij, a hkrati neverjetna zmožnost povezovanja predvsem na podlagi vsebine in idej ter veliko manj  na podlagi »političnih barv« kar me najbolj moti pri politiki v Sloveniji. Zame mednarodna politika včasih predstavlja pravi pobeg v nek drugi svet, res je tudi veliko več posluha za mladinske teme, a hkrati se vedno znova konča pri priporočilih in sprejetih dokumentih, ki naj bi jih nato v svojih državah izvedle nacionalne vlade, kar se pogosto ne zgodi.

Veliko smo govorili o tvojem aktivnem delovanju na področju mladinske politike. Pa morda za konec. Kaj poleg aktivnega delovanja na tem področju še zapolnjuje tvoj dan?

Moram priznati, da se včasih kar težko »izklopim« in da je mladinska politika v moji glavi skoraj ves čas, nenazadnje politike nikoli nisem jemal kot službe za 8 ur, ampak kot poslanstvo, kot način življenja in v tem uživam. Proste ure zapolnim z glasbo – igranjem kitare in petjem, športom – najraje plavanjem ali kolesarjenjem kjer popolnoma izklopim misli, pa tudi z vrtnarjenjem in urejanjem okolice okrog vikenda na podeželju. Ob večerih se podružim s prijatelji, kdaj pa kdaj tudi ob kakšnem pivu (kot zanimiv hobi, tudi sam varim pivo) vikendi pa so običajno rezervirani za družino. Skratka, dolgčasa skoraj ne poznam.