Danes, 15.maja, obeležujemo mednarodni dan družine, ki ga je leta 1993 razglasila Generalna skupščina združenih narodov, s čimer je hotela povečati zavedanje družbe o družini in družinskih zadevah ter izboljšati zmožnost držav, da bi se družinski problemi reševali z ustreznimi domačimi politikami.

Letošnji mednarodni dan poteka pod geslom "Družine v razvoju: 25 let Københagenske in Pekinške deklaracije" v času v času najbolj zahtevnih svetovnih zdravstvenih in socialnih kriz. Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je opozoril na izjemen porast nasilja v družini v času pandemije in ob tem opozoril: "Za številne ženske največja grožnja preži tam, kjer bi se morale počutiti najbolj varne – v njihovih lastnih domovih." Pandemija koronavirusa je razkrila neenakosti v družbi, ki so obstajale že prej, vendar so se s to krizo stopnjevale. Zaradi strogih zajezitvenih ukrepov so ženske in otroci bolj izpostavljeni nasilju in zlorabam v družini. 

Bojana Kračan z Oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Generalne policijske uprave, ja za Val 202 povedala, da je imela policija v obdobju od 1. januarja 2020 do 31. marca 2020 skoraj 25-odstotni porast kaznivih dajanj s področja nasilja v družini. 

Podobno ugotavljajo raziskovalci Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljublajni. V nedavni študiji Kriminaliteta v dobi covid-19 so sicer podatki, ki so jih prikazali, upoštevaje slovenski prostor in številke, premajhni, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče delati statistične zaključke, vendar vseeno ugotavljajo, da lahko v skupino povečanega tveganja nasilja v času epidemije, umeščajo tudi nasilje v družini, za katerega so dejavniki tveganja povečani že zaradi izrazito povečanega časa, ki ga družina preživi skupaj, ter omejenih možnosti za umik žrtev ali storilca. Ugotavljajo, da delno razlog za povečano nasilje leži v samem dejstvu, da so družine prisiljene več časa preživljati skupaj. Vendar obdobje pandemije in ukrepov zoper njo ne pomeni povečanega tveganja le zaradi časovne dimenzije teh stikov, temveč tudi ali predvsem zaradi povečanega stresa ter razdražljivosti na strani storilcev kot tudi povečanega občutka nemoči in nezmožnosti iskanja izhoda na strani žrtev. Sicer pa so zaznali, da je med kaznivimi dejanji na področju družinskega nasilja, do najbolj izrazitega in kar skokovitega porasta prišlo pri prijavljanju kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, kar interpretirajo v luči omejevanja gibanja in precejšnje negotovosti, ki je v začetku obdobja vladala glede stikov otrok z razvezanima staršema. "Čeprav je bilo v nadaljevanju s strani Ministrstva za pravosodje in Varuha človekovih pravic ter Vrhovnega sodišča pojasnjeno, da samoosamitev oz. omejitev gibanja na izvajanje stikov z roditeljem ne vpliva in se torej izvršujejo nemoteno, je očitno pri precejšnjem številu staršev to povzročilo resna trenja. Ta so očitno pogosto tako narasla v takšni meri, da je prišlo do ovadbe na policijo, če starš ni dovolil stikov drugemu staršu oziroma je starš, pri katerem je bil otrok zaradi izvedbe stikov, otroka zadržal pri sebi s sklicevanjem na omejitvene ukrepe v času epidemije," ugotavljajo v študiji.

Na povečano tveganje v času pandemije in ukrepov zoper njo opozarjajo tudi številne nevladne organizacije, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja. Kot vsi drugi se tudi te organizacije spopadajo s spremenjenimi razmerami, a nekatere so prav v tem obdobju ponudile širši dostop in 24-urno pomoč. Pri Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja so v času epidemije sicer zaznali nekaj več klicev žrtev nasilja, jih pa skrbi, ker se število teh klicev kljub izrednim razmeram (še) ni povečalo, saj se nasilje ni čudežno nehalo in so nove okoliščine lahko dodaten dejavnik tveganja za nasilje v družinah, v katerih ga prej ni bilo. Pri tem je potrebno upoštevati naravo delovanja nasilnih partnerjev, ki svojo partnerko ali svojega partnerja postopoma ločujejo od okolice in stikov z najbližjimi, v izolaciji pa to pomeni, da žrtvi začnejo omejevati dostop do telefona, čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. 

Dr. Veronika Podgoršek, družinska in zakonska terapevtka, opaža, da epidemija vpliva na odnose (poleg strahu za zdravje in omejenih stikov) tudi iz razloga, da je pandemija s seboj prinesla predvsem tudi močno gospodarsko krizo, kar pomeni, da so resnično mnogi odrasli v zelo negotovi, negativno stresni situaciji. "Strah jih je ali bodo obdržali delo, bodo lahko preživeli, še posebej, ker je možnost vnovičnega zastoja dela ob ponovnem izbruhu virusa. Vemo pa, da stiske staršev zelo močno čutijo tudi otroci in tako se strah in negotovost širita znotraj družine in pozitivni odnosi so tako lahko močno okrnjeni. Vse premalokrat se govori o tem, da je prav velika materialna skrb ali revščina, ena od močnih oblik nasilja tudi nad otroki." Pri tem je potrebno upoštevati, da govorimo tudi o družinah, ki so bile pred nastopom pandemije dobre, zadovoljne, ljubeče, tiste, katerih odnosi so bili porušeni že pred epidemijo, pa je situacija poostrenih ukrepov ob epidemiji le še poslabšala, ker ni možnih umikov. Ko nastopi nasilje je pomembno, da reagiramo: "Potrebno se je zavedati, da je življenje večna pot in potrebno se je boriti in ne obupati. Življenje je narejeno tako, da kdor se trudi, se mu vedno odprejo nova vrata. Tako se morajo boriti starši, ki otroku pokažejo, da je pot naprej, kljub temu, da boli, da te je strah. To daje upanje odraslemu, kot otroku, ki vstopa v svet," zaključuje. 

Vir: uredništvo mlad.si

Foto: pixabay