Različne oblike nasilja, vse od nadlegovanja preko družabnih omrežij do nasilnih obračunov, so vsak dan vse bolj prisotne med slovenskimi dijakinjami in dijaki. Na razraščujočo nevarnost nas opozarjajo šokantne objave v medijih, ko pride do najhujših primerov in dijaki zaradi nasilja lastnih vrstnikov izgubljajo življenja ali pa jih težke izkušnje boleče zaznamujejo. V večini primerov pa se dijakinje in dijaki, šole in šolsko osebje ter pristojni organi zavijejo v molk in s tem hote ali nehote spodbujajo stigmatizacijo tovrstnih dogodkov.

Ravno šola kot vzgojno-izobraževalna ustanova bi morala biti prostor, kjer se mladostnik počuti varnega pred vsemi oblikami nasilja, a na žalost slovenske šole postajajo ravno nasprotno - prostor, kjer se o medvrstniškem nasilju le redko pogovarja in se ga iz neznanih vzrokov ne kaznuje, temveč celo tolerira, kljub temu da že več let pristojni organi pozivajo k ničelni toleranci do nasilja. Šola vsekakor ne bi smela biti kraj, kamor prihajajo oboroženi nasilneži, katerih edini namen je nadlegovanje, ustrahovanje in izsiljevanje dijakinj ter dijakov, katerim to onemogoča normalno sodelovanje v izobraževalnem procesu.

V preteklih mesecih pa na Dijaški organizaciji Slovenije ne zaznavajo povišane ravni medvrstniškega nasilja le na srednjih šolah, ampak tudi v dijaških domovih po državi, kjer se dijakinje in dijaki soočajo s krajami njihove osebne lastnine, prepričevanjem v preizkušanje prepovedanih drog in podobno. Prizadeti dijaki iz strahu pred preveliko izpostavljenostjo in posledičnim maščevanjem ter izločevanjem iz strani vrstnikov prepogosto molčijo ter s tem napadalcem vlivajo moči za nadaljnje delovanje.

Čeprav imajo dijakinje in dijaki na voljo več oblik pomoči, kot so anonimna prijava varuhu dijakovih pravic, policiji ali inšpektoratu, se le redko odločijo za vpletanje uradnih organov, svoje probleme pa zamolčijo tudi staršem. Če hočemo problematiko medvrstniškega nasilja dokončno konstruktivno razrešiti, se moramo lotiti njenih temeljev. Posameznikom, ki so nagnjeni k agresivnemu vedenju moramo preko mreže šolskih svetovalnih služb zagotoviti potrebno pomoč in jih od nasilja odvrniti, še preden bi ga lahko začeli izvajati. Ko pa nasilje med dijaki nepričakovano izbruhne, je šolsko osebje tisto, ki ga je dolžno prekiniti, deležnike pa sankcionirati in jim nuditi ustrezno svetovanje. Na Dijaški organizaciji Slovenije ostro obsojajo vse oblike nasilja, tako v šolskih prostorih, kot izven le teh. Nesprejemljivo je, da nekateri fizično nasilje ter psihično nadlegovanje pojmujejo kot nekaj naravnega in sprejemljivega, kar naj bi bilo del odraščanja. Na tej točki pozivajo vse pristojne institucije, da v okviru svojih pooblastil, usklajeno, hitro in ostro ukrepajo, saj bomo lahko le tako nasilju med mladimi naredili konec!

Avtorja prispevka: Lucija Karnelutti, predsednica DOS in Kristijan Briški, podpredsednik DOS

Vir: Dijaška organizacija Slovenije