Dr. Mirt Komel, filozof in pisatelj. Predavatelj filozofije in književnosti na Univerzi v Ljubljani, predstojnik Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede, raziskovalec na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete in pa na Mirovnem Inštitutu v Ljubljani. Avtor znanstvenih monografij Poskus nekega dotika recimo, ali razmišljanja "win Peaks in postmodernizem, pa tudi vsestranki avtor leposlovnih del, esejistike in dramatike. Za postmoderni detektiski roman Medsočje je bil lani nominiran za literarno nagrado Kresnik. Skozi pogovor z dr. Komelom želimo osvetliti realnost, ki je in nas še čaka v bodoče, predvsem v luči kolektivnega doživljanja pandemije in ukrepov za zajezitev epidemije. Vabljeni k branju.

Uvodoma, saj ste sami pisatelj, nas zanima, katero književno delo po vašem mnenju najbolj ujame občutenje ali dejansko stanje obdobja trajanja epidemije. Se je katera avtorica ali avtor lahko približal občutenju ali realnosti stanja, kot ga trenutno doživljamo? Kot posamezniki in družba. 

Veliko jih je, ampak mislim, da nam je verjetno najbližje roman Kuga (La  peste), ki ga je spisal Albert Camus, saj lepo povzema ne samo dejansko stopnjevanje nevarnosti, ki se začne z nekaj nedolžnimi mrtvimi podganami, eskalira pa v smrtonosno in neobvladljivo epidemijo, pač pa tudi človeški odnos do nepričakovanega izbruha kuge: od zanikanja, zagat z imenovanjem, prepoznavanja, panike, pa vse tja do absurdnih rokovanj in tistega, kar je nemara najbolj zanimivo; alegoričnih prikazov tega, kako človek rokuje z nečim realnim, nad čimer nima nobenega vpliva. 

Kje vidite vzrok za trenutno pogostejše pojavljanje ali komentiranje realnosti v medijih s strani filozofov, sociologov, književnikov? Iščemo odgovore pri vas, ker s strani »trdih« znanostih še ne moremo dobiti končnih odgovorov glede nastale situacije? Je morda sedaj še bolj stopilo v ospredje zavedanje, da humanistične in družboslovne znanosti predstavljajo podstat za krepitev imunskega sistema družbe? Ne nazadnje smo tudi vas prosili za intervju… 

Verjetno razlog tiči v tem, da nas vdor nečesa tako realnega v naš vsakdan prisili, da premislimo svoj lasten položaj v svetu, ki ga je prežel novi konornavirus, tega pa nismo več zmožni, ker smo se navadili, če že ne kar razvadili, da lahko shajamo tudi brez mišljenja, kar je posledica vsesplošnega antiintelektualizma, ki se je razpasel v zadnjih desetletjih v kombinaciji družbeno-ekonomske zahteve po neposredni uporabnosti znanosti. Vsekakor ne filozofija ne književnost ne moreta praktično razrešiti problema pandemije, lahko pa nam pomagata – in to vse več ljudi izkuša na lastni koži – prebroditi situacijo, ki je "izredna" v vseh smislih besede tako, da nam jo eksistencialno osmislita, kajti boj, ki ga bijemo, ni samo telesen, pač pa tudi miselni. 

Kako pa je na vas osebno vplival pojav pandemije in z njo povezani ukrepi in samoukrepi? 

Moram priznati, da zelo blagodejno. V karanteni sem končno lahko prebral vse tisto, kar je dolgo, že predolgo časa ležalo neprebrano na policah, pa tudi spisal sem lahko veliko stvari, ki sem jih imel v načrtu, a mi brzoviti delovni vsakdanjik poprej ni omogočal. Sicer pa smo imeli v Gorici to srečo, da gre za »mesto-park«, kjer si lahko vedno našel izhod v naravo – pa da je šlo za bližnje griče in hribe ali pa za gozdove in parke. Skratka, mislim, da je bilo, vsaj iz osebno-eksistencialnega vidika, zelo koristno, da se je "svet ustavil", kajti, kot pravi zgoraj omenjeni Camus v prav tako zgoraj omenjenem romanu: "edini način, da ne izgubljaš časa je ta, da ga izkusiš po vsej njegovi dolžini," to je: da se dolgočasiš. Šele, ko se dolgo-časiš, časa ne izgubljaš, pač pa ga zares okušaš in izkušaš.

Ste docent filozofije in predstojnik katedre za kulturologijo na FDV, epidemija se je vpletla tudi v pedagoške procese univerz. Ste se privadili na delo preko spleta? Se vam zdi smiselno, v vašem primeru, ohraniti določeno mero takega pristopa? Da? Zakaj? Ne? Zakaj ne?

Pedagoško delo je nekaj, kar se preprosto mora odvijati v živo, v živem stiku. Moderna definicija univerze pravi, da je to "skupnost učiteljev in učencev", poučevalcev in učečih se, in tako kot skupnost ne more delovati zgolj "online", tako tudi univerzitetna skupnost ne obstaja, če se pedagoški proces odvija zgolj v brezstičnem medmrežju. Nekaj podobnega, konec koncev, velja tudi za gledališče in sorodne umetniške dejavnosti, ki temeljijo na živem stiku: posnetek gledališke predstave pač ni isto kot gledališka predstava. In tako tudi posnetek predavanja ne more nikoli nadomestiti predavanja v predavalanici. 

Se lahko vrnemo nazaj, v čas analognega uživanja kulturnih vsebin ali smo se preveč "razvadili"? 

Mislim, da sploh ne gre za to, da bi šli "nazaj" - svet, kakršnega smo poznali, je šel nepovratno po zlu – pač pa za to, da gremo "naprej", v novi svet, ki bi lahko bil v marsikaterem oziru nemara še boljši od obstoječega. Na primer in a propos predavalnice: če kaj bi kot rešitev na pandemično zagato kazalo ne vpeljati študij na daljavo, pač pa odpraviti predavalnico kot táko, da se organizirajo predavanja zunaj, na odprtem, kakor so se odvijala ob samem rojstvu Akademije, ko so se Platon in njegovi učenci zbirali v sončnih dnevih v senci platan ali v deževnih dnevih pod zidanimi zastreški.

Opažamo veliko nezadovoljstva s strani večine akterjev kulturnih produkcij. Veliko organizacij in društev je nezadovoljnih s trenutnim (ne)stanjem in negotovo prihodnostjo. Kaj pričakujete se bo, v prihodnjem obdobju, spremenilo na področju kulture in kje je epidemija terjala največji davek? 

Vsekakor so najbolj nastradale tiste umetnosti, ki – tako kot pedagoški poklic – terjajo živ stik s publiko, kar pomeni vse gledališke in operne institucije, pa tudi vse tiste, ki se ukvarjajo s performativnimi umetnostmi, nenazadnje pa tudi založništvo, ki sicer lahko še vedno opravlja knjižno produkcijo, ne more pa delati promocije tako kot je treba, saj so ne samo knjigarne, pač pa tudi prireditve, na katerih se avtorji in avtorice srečajo s svojim bralstvom, ključne.

Jutri se nadaljujejo protesti nezadovoljnih s trenutno vlado. Kako gledate na tokratne proteste? V primerjavi s protesti v preteklosti je opaziti veliko mladih….kaj nam to sporoča?

Protivladni protesti so vsekakor naš the političen dogodek v času karantene, ko so ljudje – podobno kot že v preteklosti, v času vstajniškega gibanja, ko je bilo prav tako ogromno politično aktivnih mladih na prizorišču – pokazali, da ima v državi oblast ljudstvo in ne vlada.

Katero knjigo bi priporočili v branje najstnikom? 

Homerjevo Iliado, ko bodo starejši pa Odisejo. 

Česa se najbolj veselite, ko bo obdobja nujnih ukrepov za zajezitev epidemije konec?

Potovanja v Grčijo.

Vir: uredništvo mlad.si

Foto: Maria Elena Fantasia - Atelie Fantasia