Zgodbe uspešnih mladih posameznikov lahko pomembno pripomorejo sooblikovati pozitiven odnos do vrednot, kot so ustvarjalnost, znanje in inovativnost. Na portalu mlad.si vam tokrat predstavljamo zgodbo ene najuspešnejših mladih Slovenk na področju naravoslovja  Ane Mete Dolinar, ki s svojimi številnimi dosežki ruši stereotipe, da je področje naravoslovja  v domeni moških in si želi, da je  »lahko v tem pogledu morda celo zgled ostalim bodočim naravoslovkam.«

Si ena najuspešnejših mladih Slovenk na področju naravoslovja. Kaj ti v naravoslovju predstavlja največji izziv?

Pri naravoslovju mi je všeč, da je potrebnega zelo malo predznanja in so naloge (četudi popolnoma neznanega tipa) rešljive le z uporabo logičnega sklepanja ter iznajdljivega razmišljanja (to še posebej velja za matematiko in logiko). Težji problemi so tisti, ki zahtevajo združevanje konceptov iz različnih naravoslovnih področij.

Dodala bi še, da me motijo stereotipi glede žensk v naravoslovju. Mnogi so namreč zelo presenečeni nad mojimi uspehi ravno zato, ker sem punca. Škoda je, da si nekatera dekleta ne upajo udejstvovati na naravoslovnem področju, ker jih je strah, da bi bile v manjšini - to žal vodi v začarani krog, saj bo tako neenak delež spolov še dolgo prisoten. Jaz osebno menim, da bi se moralo več žensk odločiti za to, kar jih veseli, ne glede na pričakovanja okolice. Upam, da sem v tem pogledu morda lahko celo zgled ostalim bodočim naravoslovkam.

Leto 2017 si si gotovo zapomnila po številnih dosežkih.  Nam lahko zaupaš koliko medalj z olimpijad že krasi tvojo  sobo?

Medalj sem nabrala že res precej. Največ mi pomenijo bronasta medalja z Mednarodne lingvistične olimpijade (2017), dve bronasti medalji z Evropske dekliške matematične olimpijade (2017 in 2018), dve bronasti medalji s Srednjeevropske matematične olimpijade (prav tako 2017 in 2018) ter ekipne medalje: bronasta in 3. mesto na Mednarodni lingvistični olimpijadi (2017), srebrna za 2. mesto na Srednjeevropski matematični olimpijadi (2017) ter srebrna na Evropski naravoslovni olimpijadi (2018).

Na mednarodni lingvistični olimpijadi v Dublinu si lansko leto osvojila bronasto medaljo in ekipno bronasto. Po čem si si olimpijado najbolj zapomnila?

Kljub odličnemu uspehu, ki mi res ogromno pomeni, pa je moja prva asociacija na to olimpijado družba in čas, ki smo ga preživeli skupaj s preostalimi udeleženci. Tam so namreč ljudje s podobnimi interesi s celega sveta, s katerimi smo se izjemno dobro ujeli. Tako sem leto in pol kasneje še vedno v stiku ne le z ostalimi člani slovenske ekipe, temveč tudi z veliko prijatelji iz drugih držav. Vsekakor pa so mi v lepem spominu ostali tudi vsi izleti - poleg dveh tekmovalnih dni in družabnih aktivnosti je bila na programu še ekskurzija, na kateri smo videli vse največje irske znamenitosti.

Je laže tekmovati sam ali ti je bližje ekipno delo?

Težko reči, oboje ima svoje prednosti in slabosti. Super je, da se pri ekipnem delu lahko posvetuješ z ostalimi; vprašaš, ko se kje kaj zatakne ali sodeluješ v viharjenju možganov (brainstormingu); se skupaj veseliš, ko prideš do pomembne ugotovitve; ter se seveda, ko pade koncentracija, skupaj smejiš in zabavaš. S tega vidika je individualni del sicer bolj stresen in resen, vendar pa mi je morda še bolj všeč od ekipnega, saj lahko naloge vsak rešuje na svoj način (v vrstnem redu, ki mu ustreza, brez da bi moral svoje razmišljanje sproti razlagati ostalim) in je tako lažje ostati osredotočen. Poleg tega je pri ekipnem tekmovanju prisoten dodaten pritisk, saj nihče ne želi razočarati ekipe oz. narediti napake, ki bi vplivala na uspeh vseh.

Vseeno pa pri obeh pozitivni vidiki prevladajo, tako da sem v bistvu prav uživala med obema tekmovalnima deloma.

Priprave na tekmovanja vzamejo precej časa. Ti poleg šolskih obveznosti še ostane kaj prostega časa?

Oboje res zahteva kar nekaj vloženega časa in truda, ampak ostane mi čas tudi za ostale stvari. Veliko se ukvarjam s športom - hodim v gore (bila sem že na dveh 5000m visokih gorah), tečem (lani sem se kot članica slovenske reprezentance udeležila svetovnega prvenstva v gorskem teku) ter kolesarim. Poleg tega sem navdušena nad učenjem tujih jezikov, poleti, ko sem imela malo več časa, pa sem se udejstvovala še na področju prostovoljstva. Kljub vsem obveznostim si prihranim čas za druženje s prijatelji, kar je zame hkrati tudi najboljši način za sprostitev.

Kakšni so občutki na tovrstnih dogodkih, ko se na enem mestu zberete najuspešnejši mladi iz celega sveta?

To se mi zdi najboljša možnost za navezovanje stikov s podobno mislečimi in za spoznavanje tujih kultur. Ker se je treba v ekipo svoje države uvrstiti na podlagi uspehov, je prisoten poseben občutek, saj se vsak udeleženec zaveda, da je med samimi takimi, ki jim je to uspelo. Ravno ker je udeležba na mednarodnih tekmovanjih težko prislužena, je vsak prisoten lahko ponosen nase že zato, ker je tam.

Lahko uspehi pripomorejo k dodatnim pritiskom s strani okolice? Kako na tvoje uspehe gledajo sošolci in prijatelji?

To je žal slaba stran uspeha, mnogi namreč na to kmalu začnejo gledati kot na nekaj, kar ni nič posebnega, ampak pričakujejo od mene, da bom vsako leto vsaj tako uspešna kot prej. Vendar pa je okoli mene vseeno dovolj tistih, ki me spodbujajo in se z mano veselijo tudi vseh manjših dosežkov. Super občutek je, ko vidim, da mi prijatelji uspehov ne zavidajo, temveč mi jih privoščijo in me podpirajo.

Ti uspehi predstavljajo še večjo motivacijo za nadaljnji trud?

Vsekakor. Vsakič, ko vidim, kaj sem osvojila, s tem sama sebi dokažem, česa sem sposobna in tako vem, da si lahko postavim še višje cilje. Čeprav sem presegla že vse, kar sem si nekaj let upala pričakovati od sebe, si sproti postavljam nove izzive, za katere sem se nato pripravljena potruditi.

Kakšni so tvoji načrti v novem šolskem letu in kje se vidiš v prihodnosti?

Letos pomladi me čaka matura (na Gimnaziji Bežigrad obiskujem program mednarodne mature). Nato bom nadaljevala s študijem računalništva, najverjetneje v tujini.