Pred več kot 40 leti so ga vsi poznali po vlogi prikupnega dečka Matica s črnim psom, ko je v enem najbolj kultnih slovenskih filmov Sreča na vrvici osvojil srca številnih gledalk in gledalcev. Danes je Matjaž Gruden najvišje pozicioniran Slovenec v Svetu Evrope, ki je »edina mednarodna institucija, ki ne odloča za mlade, ampak odloča z mladimi.«

Pred nekaj meseci ste prevzeli novo funkcijo, to je vodenje direktorata za demokratično participacijo pri Svetu Evrope, h kateremu spada tudi področje mladine. Kako ste se vživeli v novo funkcijo?

Vživel sem se zelo hitro, ker sem se tega dela lotil z ogromno energije in imam srečo, da lahko delam na področju, v katerega tudi iskreno verjamem. Zaradi izkušenj in znanj, ki sem jih imel na svojih prejšnjih dolžnostih, sem prepričan, da je eden najpomembnejših odgovorov na izzive, ki jih imamo v naši družbi, dejansko potrebno iskati s povečanjem dela na področjih, ki jih pokrivam: izobraževanje, kultura in predvsem delo z mladimi.

Kako pomemben je sploh Svet Evrope danes?

Svet Evrope še nikoli ni bil pomembnejši in še nikoli ni bil v težji situaciji. Predstavlja osnovne vrednote, na katerih je evropska družba po 2. svetovni vojni gradila svojo stabilnost, mir in prosperiteto. Svet Evrope je tukaj pomemben, ker skozi Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic predstavlja »ideološko srce«  povojne Evrope, na žalost pa se vrednote, na katerih smo zgradili Evropo vse bolj postavljene pod vprašaj, kar ogroža to, kar Svet Evrope predstavlja. Hkrati pa to pomeni, da je ta ogroženost prisotna v vseh državah članicah.

Bi lahko na kratko opisali vašo pot do Sveta Evrope? V preteklosti ste se veliko ukvarjali s človekovimi pravicami, so te še vedno vaša prioriteta?

Vse kar počnem na kateremkoli področju delam v funkciji obrambe in krepitve človekovih pravic, demokratične vladavine prava in demokracije. Tudi v Svetu Evrope so ta področja namenjena predvsem temu. Mi smo tisti, ki ustvarjamo okolje, v katerem lahko institucije, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice normalno deluje. Mi smo tisti, ki zagotavljamo, še posebej preko mladinskega sodelovanja, da državljani v Evropi razumejo, spoštujejo in čutijo človekove pravice kot nekaj, kar je pomembno in koristno za njih.

Moja pot je bila s tem področjem označena že na začetku. Že v gimnaziji sem se aktiviral glede odprave smrtne kazni, čemur sem ostal zvest tudi v času študija na pravni fakulteti v Ljubljani. Podiplomski študij sem opravil v Belgiji in se nato v Ljubljani zaposlil na Ministrstvu za zunanje zadeve, potem pa tri leta na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri EU v Bruslju. Iz Bruslja me je leta 1995 pot vodila v Svet Evrope, kjer delam še danes.

Svet Evrope je vodil dve pomembni kampanji z namenom spodbujanja strpnosti: »Vsi drugačni - vsi enakopravni« in gibanje »Ne sovražnemu govoru«. Kako pomembne so tovrstne kampanje in ali jih načrtujete tudi v prihodnje?

S tovrstnim delom bomo seveda morali nadaljevati. Zanimivo je, da obe kampanji odražata duh časa. Kampanja »Vsi drugačni – vsi enakopravni« je odražala pozitivno mobilizacijo in upanje na boljšo prihodnost. Uspeh te kampanje je odražal prevladujoče razpoloženje med številnimi državljani Evrope. Kampanja »Ne sovražnemu govoru« pa odraža drugo realnost, s katero se soočamo danes in to, da se vse več posameznikov in tudi političnih strank ter vlad postopoma približuje diskurzu in idejam, ki so z direktnimi nasprotji s tem, kar Svet Evrope in deklaracija človekovih pravic predstavljata.

Kakšna je vaša osebna izkušnja kot predstavnika Slovenije v evropskih ustanovah? Kako tam pravzaprav gledajo na Slovenijo?

Mogoče smo premajhni, da bi ljudje o nas imeli stereotipe (smeh). Kar nekaj ljudi je, ki so si uspeli v teh okvirih ustvariti ugled in spoštovanje, nekateri pa malo manj, kar je povsem razumljivo. Rekel bi, da smo bili kot država zelo dolgo pod radarjem in nas niso spremljali. Nikomur se ni zdelo, da bi morale biti z nami kakšne posebne težave. Mogoče je bila izjema situacija z izbrisanimi, večje pozornosti pa je bila deležna v zadnjem času ob migrantski krizi, ko so nekateri ukrepi oziroma ravnanja povzročila nekoliko presenečenja.

Kako bi na področju mladine primerjali situacijo v Sloveniji in na evropski ravni, tudi v smislu razvitosti in participacije mladih?

Težko bi podal objektivno oceno, ker sem že toliko časa v tujini in ne poznam dovolj dobro mladinskega dela v Sloveniji. Vem pa in vidi se, da je doprinos večinoma zelo viden in spoštovan. Tukaj bi lahko odgovoril na prejšnje vprašanje o mnenju o Slovencih, ki je na tem področju zelo dobro.

Zakaj je področje za mladino v Svetu Evrope sploh pomembno in ali predstavlja kakšno dodano vrednost za družbo?

Ključno in še ne dovolj prepoznano s strani političnega dela organizacij je gotovo sodelovanje z mladimi. Največji potencial je v tistem, kar lahko mladi naredijo za Svet Evrope oziroma tisto, za kar je organizacija zadolžena. Glede na izzive, s katerimi se kot družba soočamo danes, imamo skozi sodelovanje z mladinskimi organizacijami na voljo dragoceno zavezništvo z ljudmi, ki sprejemajo te vrednote in so se za obrambo teh vrednot pripravljeni angažirati. Še najbolj pomembno pa je sodelovanje preko so-upravljanja, saj so mladi najbolj aktivni in progresivni ter so zaradi svoje mladosti še vedno na obrobju političnega vpliva. Svet Evrope je edina mednarodna institucija, ki ne odloča za mlade, ampak odloča z mladimi. In tudi prioritete, ki jih imajo na tem področju (participacija mladih, zaščita človekovih pravic) odražajo, da je mladim še kako jasno, kaj je narobe s to družbo. Izziv je, da jim damo čim več možnosti, da lahko dajo svoj doprinos k reševanju.

Je po vašem mnenju pomembno mlade pozivati, naj se udeležujejo volitev in na kakšen način?

Brez sodelovanja na volitvah ni demokracije in brez demokracije bo prihodnost mladih še bistveno težja. Pozivati, mobilizirati in opogumiti  mlade k volitvam je nujno. Po drugi strani pa je potrebno razmisliti o razlogih, zakaj se je tako veliko število ljudi (predvsem med mladimi) pasiviliziralo in izključilo iz delovanja v demokratičnih procesih. Na te razloge je potrebno najti odgovore. Obstaja veliko razlogov za razočaranje, dvom in nezaupanje do politike med državljani in še posebej med mladimi. Dokler ne bomo našli učinkovitih odgovorov, da premagamo to nezaupanje, da prebrodimo to vzel med institucijami in ljudmi, ljudje ne bodo odšli na volišča. Eno potrebuje drugo.

V vaših komentarjih v medijih je opaziti, da dobro spremljate razmere v Sloveniji, tudi na politični ravni. Kako bi se opredelili do izrazite polarizacije slovenske družbe, glede na številne težave zaradi tega, ki so bile opazne tudi ob nedavni migrantski krizi?

Glede na izkušnje in znanje, ki jih imam na področju demokracije, vladavine prava in človekovih pravic in kot nekdo, ki je državljan Slovenije, sem začutil potrebo, da se oglasim v svojem osebnem imenu. Polarizacija v Sloveniji in tudi drugje v Evropi pravzaprav ni politična, poteka na globlji in nevarnejši ravni. Tukaj ne gre za opredeljevanje med levico, sredino in desnico, ampak za polarizacijo med strankami in programi, ki ostajajo v okviru evropskega demokratičnega spektra, ki je zgradil Evropo na podlagi spoštovanja človekovih pravic, demokratičnih institucij in vladavine prava in tistih, ki se v tem demokratičnem spektru ne vidijo več. Zato mislim, da je polarizacija bolj kot politična civilizacijska in s tem še bolj nevarna.

Ali sodelujete tudi s kakšnimi drugimi slovenskimi ustanovami, na primer z Uradom RS za mladino?

Z Uradom RS za mladino sem imel že kar nekaj kontaktov. Pred kratkim smo se srečali v Strasbourgu in v Sloveniji na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kjer so bili prisotni tudi sodelavci iz Urada RS za mladino. Spoznal sem tudi nekaj drugih ljudi, ki delujejo na tem področju, tako v Sloveniji kot v evropskih organizacijah, ki so naši partnerji. In seveda sem izrazil pripravljenost, da sem v okviru vseh svojih profesionalnih obvez, ki vključujejo tudi to, da ne favoriziram nikogar, vseeno pripravljen na sodelovanje in stik z ljudmi, ki prihajajo iz Slovenije.

Torej lahko sklepamo, da se radi vračate domov v Slovenijo?

Vse bolj. Absolutno.  

Ali menite, da vas je vloga v filmu Sreča na vrvici pomembno zaznamovala oziroma kaj vam je pustila?

Mislim, da mi je pustila zelo lepo in zanimivo izkušnjo. Da bi me osebnostno oziroma profesionalno zaznamovala niti ne, za kar so se zelo potrudili moji starši, ki so me v vsej pozornosti, ki na mlade ljudi ne vpliva vedno najbolj pozitivno, uspeli ohraniti v okviru normalnosti in mi s tem omogočili tudi normalno življenje, za kar sem jim hvaležen. Še posebej pa sem hvaležen, da sem imel to izkušnjo v času, ko ni bilo tabloidov in družbenih omrežij, ker mislim, da bi lahko bila ta izkušnja zelo drugačna, če bi potekala v atmosferi industrijskega napihovanja lažne sfere.

Kakšni so vaši spomini na tisto obdobje, konec koncev ste odraščali v času komunizma in ne v demokraciji, kot vaši otroci?

Odraščal sem v obdobju, kateremu je z vidika stvari, ki jih zagovarjam, mogoče marsikaj očitati, predvsem v smislu omejene svobode. Nisem pristaš ne fetišiziranja, ne demoniziranja preteklosti. V primerjavi z menoj imajo moji otroci gotovo prednost, ker živijo v času, kjer je te svobode več. Je pa druga razlika, kjer sem bil jaz v prednosti pred njimi. Živel sem z neizmernim zaupanjem in optimizmom v prihodnost. Ni bilo vedno lahko, ampak sem vedno verjel, da bo v prihodnosti boljše. Žal generacija mojih otrok ne more z isto gotovostjo uživati enakega optimizma. Začetna pozicija danes res bistveno višja, žal pa gre trend v drugo smer.