Ko smo zdaj že leta 2019 med božično-novoletno vznesenostjo poslušali o izbruhu epidemije v daljnem Wuhanu, nismo računali na to, da bo novi virus v naslednjih letih postal najbolj zaznamujoč dejavnik družbene realnosti. Nihče se ni zavedal, da so bili ti prazniki ena izmed zadnjih priložnosti za neobremenjeno druženje s svojimi bližnjimi in čeprav smo lani še nekoliko optimistično pospravljali božične okraske, saj smo verjeli, da višje temperature prinašajo odrešitev, letošnje praznike pričakujemo z naveličanostjo in utrujenostjo.

S pomočjo številnih raziskav o učinkih epidemije covida-19 na vsakdanje življenje se postopoma kristalizira slika življenja v novi normalnosti. V obliki ukrepov za zamejevanje okužb so se pojavili dejavniki, ki posegajo v zdravstvene, socialne, ekonomske in osebne vidike življenja posameznikov. Tako kot vsaka družbena kriza do sedaj, je tudi ta še dodatno poglobila neenakosti med posamezniki in kljub temu zavedanju, najhujše posledice epidemije ponovno nosijo najranljivejše družbene skupine, med katere spadajo tudi mladi.

Povečalo se je tveganje mladih za socialno izključenost, saj je bila stopnja tveganja revščine za mlade med 15. in 29. letom starosti v letu 2020 po podatkih Statističnega urada Slovenije 9,9 odstotna, povečuje se tudi stopnja brezposelnosti - leta 2018 je ta v drugem kvartalu znašala 8,5 odstotka, v drugem kvartalu leta 2021 pa 10,4 odstotka. Podobno situacijo pokažejo tudi podatki o stopnji delovne aktivnosti, ki je v drugem kvartalu 2018 znašala 52,2 odstotka, v drugem kvartalu 2021 pa je padla na 44 odstotkov.

Kot ugotavljajo avtorji raziskave Mladina 2020, je stopnja brezposelnosti med mladimi v zadnjih letih sicer nekoliko upadla, vendar to pripisujejo predvsem povečanju deleža nestandardnih oziroma atipičnih oblik zaposlitve, ki nudijo manj socialne varnosti. Delež mladih z začasno zaposlitvijo je kar 62 odstoten in to v teh negotovih pandemskih časih povzroča dodatne finančne težave. Posledično več kot petina respondentov, sodelujočih v raziskavi, poroča, da za njih stanovanjski problem zelo velja (Lavrič, M. in dr., 2020, str. 117 – 120, 168).

KAKO (NE)PRIZANESLJIVA JE EPIDEMIJA DO MLADIH?

Epidemija COVID-19 in omejevalni ukrepi so ranljivim skupinam močno poslabšali finančno situacijo, kar dokazujejo podatki več valov raziskave SI-PANDA. Kar 43,1 odstotkov respondentov med 18. in 29. letom, vključenih v 8. val raziskave (12. – 15. marec 20021), je poročalo, da je bila njihova finančna situacija v zadnjih treh mesecih slabša kot prej. Situacija se je sicer v naslednjih mesecih nekoliko umirila, vendar je bil delež s slabšo finančno situacijo med mladimi v času 12. vala raziskave

(7. – 9. 5. 2021) še vedno 24,3 odstoten (NIJZ, 2021a, str. 32, NIJZ, 2021b, str. 22). Ti podatki so verjetno posledica različnih ukrepov, ki so omejevali delovanje gospodarskih panog, kjer prevladujejo manj sigurne oblike zaposlitve.

Zaprtje družbe je mladim otežilo vsakdanje bivanje. Po podatkih raziskave Mladi v času epidemije COVID-19, ki jo je lani objavil Mladinski svet Slovenije, skoraj petina mladih ni imela svojega prostora in miru v stanovanju, kar je najbrž povezano s podobnim deležem posameznikov, ki so se morali, predvsem zaradi zaprtja študentskih in dijaških domov, preseliti iz kraja, kjer so prej bivali večino časa. Preglavice sta mladim povzročala tudi odsotnost javnega prometa ter izobraževanje na daljavo, ki ga je kot občutno manj učinkovitega ocenilo 30 odstotkov respondentov, kot malo manj učinkovitega pa 42 odstotkov. Največ jih je navedlo, da jim je manjkal stik s sošolci, da snovi niso tako dobro osvojili, da niso imeli dovolj ustreznih in jasnih informacij in da je bila komunikacija z učitelji oziroma predavatelji otežena (Baumkirher, T., str. 3-5).

Med mladimi se kažejo tudi številne negativne posledice na telesno zdravje. Tako v medijsko odmevnih poročilih o zmanjšanih motoričnih sposobnosti otrok, kot tudi podatki raziskave SI-PANDA in še številnih drugih (tudi mednarodnih) raziskav, se kaže poslabšanje splošne telesne kondicije in razvoj nezdravih navad. Po podatkih, pridobljenih v 16. valu raziskave (21. – 23. 9. 2021), je med mladimi polovica takih, ki več časa presedijo pred televizijo, računalnikom ali drugimi elektronskimi napravami, slaba polovica takih, ki so manj fizično aktivni, dobra tretjina takih, ki se izogiba obiska zdravnika zaradi težave, ki ni povezana z novim koronavirusom, skoraj petina takih, ki več kadi in dobra desetina takih, ki pije več alkohola kot pred pandemijo (NIJZ, 2021c, str. 26).

Epidemija je le razgalila in poudarila težave, s katerimi se mladi soočajo že dalj časa, občine pa lahko z različnimi ukrepi pripomorejo, da so pri tem bolj uspešni in tako tudi zmanjšajo njihovo dovzetnost za socialno ogroženost. Finančno in stanovanjsko problematiko mladih je možno izboljšati tudi z manjšimi koraki, ki ne predstavljajo prevelikega finančnega in organizacijskega bremena za občino. Dober primer so (delna) subvencioniranja prvih rednih zaposlitev za mlade, programov za zaposlovanja dolgotrajno brezposelnih mladih in sistemi štipendiranja, ki ciljajo na zmanjšanje prekarizacije trga dela.

Stanovanjsko problematiko mladih je možno enostavno in brez velikih finančnih vložkov zmanjšati že s sistemi subvencioniranja komunalnih dajatev, kar mladim predstavlja veliko olajšanje. Tiste občine, ki imajo možnosti, pa lahko vlagajo v subvencioniranje tržnih najemnih stanovanj, povečanje števila neprofitnih stanovanj ter ponudbo ugodnih najemnih stanovanj za, na primer, družbeno nadpovprečno aktivne mlade, s čimer se še dodatno spodbudi močno zaželeno participacijo mladih v lokalnem okolju.

EPIDEMIJA DUŠEVNIH STISK

Vsi dejavniki, ki sestavljajo življenje med pandemijo, se odražajo tudi na duševnem zdravju celotne populacije in spet se negativne posledice najbolj izrazito kažejo med mladimi. Sodelujoči v vseh valih raziskave poročajo o večji izpostavljenosti stresu, osamljenosti, zaskrbljenosti zaradi neresničnih informacij glede virusa SARS-CoV-2, duševnih motnjah in depresivni motnji. Takih, ki so pri sebi opazili duševne motnje, je bilo med mladimi v obdobju izvedbe 11. vala raziskave (23. – 26. 4. 2021) 35,1 odstotka, oseb, ki so razvile depresivno motnjo pa 15,1 odstotka (NIJZ, 2021d, str. 25-26). Da bo duševnemu zdravju (mlade) populacije potrebno nameniti več pozornosti, opozarjajo tudi na NIJZ-ju, saj naj bi bil sistem na tem področju kadrovsko in programsko pomanjkljiv.

Ker javni zdravstveni sistem trenutno ni zmožen nuditi odgovorov na kritično situacijo med mladimi, je nujen interventen angažma lokalnih uprav za zagotovitev primarne psihiatrične oskrbe v javnih zavodih, ki so v lastništvu občin. Smiselno bi bilo razmisliti o štipendiranju za študente psihiatrije in psihologije ter zagotavljanju zaposlitve za te kadre. Hkrati pa lahko lokalne uprave veliko naredijo že s financiranjem različnih organizacij in društev, ki naslavljajo duševno zdravje ter so zmožne pripraviti kontinuirane programe in delavnice, prilagojene specifičnemu položaju mladih.

Raziskave so do sedaj razkrile samo vrh ledene gore posledic epidemije in težko je predvideti katere bodo dolgoročne narave. Čeprav mladi oporo pogosto najdejo v zavetju svojih staršev ali drugih bližnjih, se ne moremo zanašati na posameznike za reševanje kompleksnosti trenutne situacije. Gre za sistemske pomanjkljivosti, ki smo jih zmožni obvladati le s ciljnim delovanjem na področju mladinske politike in strategij. Za pomoč mladim pri plezanju iz vrtinca posledic epidemije je ključno povečanje njihove participacije v lokalni upravi. Tako kot skupnost hitro prepoznavamo in predvidevamo njihove potrebe ter se s strateškim pristopom pravočasno odzovemo na izzive, ki jih nosi nepredvidljiva prihodnost.

VIR:Inštitut za mladinsko politiko Ajdovščina