Kaj se dogaja?
Objave uredništva portala mlad.si
Noč brez seksizma
Kasper Bošnik, prostovoljec na DrogArt-u, se je konec leta 2021 v Berlinu udeležil konference Stadt nach Nacht. Svoje vtise s konference je strnil v spodnjem zapisu.
Na konferenci, ki pod lupo nastavlja nočno življenje, Stadt nach Nacht in se je odvila konec leta 2021 v Berlinu, prestolnici klubske scene, sem z zanimanjem prisluhnil predavanju Sexism free night (Noč brez seksizma). Naslov me je pritegnil in nasmejal. Zdelo se mi je, da je tovrsten koncept malček protisloven, glede na to, da ne poznamo niti dneva brez seksizma, kaj šele klubskih večerov, ko se ljudje povsem sprostijo in je pogosteje izrečeno kaj neprimernega oziroma nekaj, kar posega v meje druge osebe.
Začetek je bil zelo obetaven, vse predavateljice so bile ženske, na katere je, kot smo izvedeli v prvih 15 minutah predavanja, seksizem najpogosteje usmerjen. To je bilo prvo dejstvo, ki smo ga poslušalci izvedeli. Seksizem je spolno pogojen. Koncept je bil sprva tudi zame težak za ‘požret’, saj sem ga dojemal kot opravičevanje za dejanja represije moških nad ženskami, po drugi strani pa vse preveč posplošenega, ki vse meče v isti koš in je popolnoma binaren. Bil sem vznemirjen in sem opazil, da je ta oznaka zmotila še nekaj glav, a že je sledila razlaga. To, da ženske večkrat izkusijo seksizem oziroma kakršnokoli obliko spolnega nasilja je dejstvo. Danes je čas, če niste tega storili že včeraj, da to ozavestimo. Osebam, ki so izkusile ali izkušajo nasilje, moramo dovoliti, da o njemu spregovorijo, na nas pa je, da jim znamo prisluhniti. Nenazadnje nam lahko pomagajo zgraditi smernice, da se bomo v prostorih nočne zabave (in drugje) počutili vsi varno in sprejeto.
Sledila je predstavitev rezultatov raziskave o seksizmu. Ženske so večkrat žrtve različnih oblik spolnega nasilja ter se pogosteje počutijo ogrožene na ulici in v klubskih prostorih. Zato so razvile več obrambnih mehanizmov in tehnik za zmanjševanje ogroženosti (npr. gredo v parih v taksi ali na žur, imajo že vnaprej pripravljene ‘izgovore’, če jih nekdo med plesom začne ogovarjat, se dotikat…). Podana je bila tudi refleksija do nasilja do LGBTIQ+ populacije, ter seksizma v šalah.
Prav seksizem, zamaskiran v šalo, vložen v vic, je vse prevečkrat spregledan, kot seksizem. Tiste osebe, ki na to opozarjajo, pa so hitro označene, kot preveč občutljive oziroma brez smisla za humor.
V sklepnem delu predavanja smo izvedeli več o projektu Good night out, katerega cilj je predvsem izobraziti osebje kluba (natakarje, varnostnike, menedžerje…) kako postopati, če se nekdo v klubu obrne na njih v primeru zaznanega spolnega nasilja oz. nevarnosti. Na temu mestu sem sam pogrešal specifične primere usposabljanja: npr. primer delavnice, ki jih izvajajo, kako se začnejo o tematiki sploh pogovarjati in še kaj. Všeč mi je bil poudarek, da so to teme, ki so lahko za marsikatero osebo travmatične. Zato je treba pogovore odpirat počasi in sproti preverjati počutje osebe.
Na koncu so se predstavile še tri govorke, ki so se strinjale, da ključno vlogo odigra tudi *aktivni opazovalec in da se od žrtev nasilja ne bi smelo zahtevati, da se branijo same, saj so s strani osebe, ki izvaja nasilje, že tako postavljene v podrejen položaj.
Bistven se mi je zdel poudarek na sami definiciji nasilja, nam, poslušalcem, pa so ponudile enostaven kriterij določitve. Če se v situaciji, dogodku počutiš razvrednoteno in/ali so bile tvoje meje prekoračene, že lahko govorimo o neki obliki nasilja.
Za konec so nam postregle še z nekaj praktični predlogi za bolj varne klube. Nekaj sem jih strnil: spolno nevtralni wc-ji, izobraženo osebje, ki ve, kako odreagirati v primeru spolnega nasilja, vzpodbujati vse prisotne v klubih, da se naučijo aktivno opazovati.
