Za velik del mladinskih centrov kulturna dejavnost predstavlja enega glavnih načinov doseganja mladih in dela z njimi. Kulturna produkcija ni zgolj del njihovega programa oziroma mladi ne sodelujejo le kot uporabniki, temveč so vpeti v njegovo snovanje in izvajanje. Pri tem ne mislijo zgolj na kulturne prireditve, ampak tudi na druge ustvarjalne skupinske aktivnosti. Preko teh procesov dela se mladim ponudi možnost pridobitve znanj in izkušenj ter predvsem širi obzorja o raznolikosti in kreativnosti človeka, kar je aplikativno na vsa področja delovanja v družbi. Ta koncept neformalnega izobraževanja je že dolgo vpet v samo bistvo mladinskih centrov, ki dajo kulturi dovoljšnjo težo, poraja pa se vprašanje, če sektor in družba namenjata temu dovolj pozornosti in teže?

A kultura vztrajno izginja iz programov mnogih mladinskih centrov, kljub temu da vsaka raziskava znova ponudi odgovor mladih po želji in potrebi po več ne le glasbenih, tudi drugih kulturnih dogodkih. Še več, pojavljajo se celo pobude o izginjanju kulturnega dela programa iz financiranja mladinskih centrov. No, pojdimo oz začetka. Kultura je najprej izginila iz imena.

Mladinski kulturni centri so bili še pred desetletjem norma. Po navadi ustanovljeni zaradi entuziazma in zagona mladih, ki so si želeli, da bi se v njihovem kraju nekaj dogajalo, so postavili oder, priklopili opremo in povabili glasbenike. V procesu so se naučili organizacije, se izučili za tonskega mojstra, se zapletli v neskončen seznam obrazcev in dovoljenj za izpeljavo prireditev, vpletli v mrežo organizatorjev v lokalnem okolju, postali izvajalci večjih prireditev. Vse ob učenju ob delu in ob bolj izkušenih kolegih, ki so jih prosili za pomoč in ob prenašanju tega znanja naprej. Prav to se dogaja še sedaj. Delovanje mnogih mladinskih (kulturnih) centrov še vedno temelji na in v osrednjem prireditvenem prostoru v centru. Oder, ozvočenje, osvetljava, galerija, atelje so hkrati delovni in upravljavski prostor, učilnica, prostor srečevanja in prostor ustvarjanja.

Pobudnikom izločitve kulturnih dejavnosti iz okvirja delovanja mladinskih centrov pri doseganju cilja v tem trenutki pomaga tudi epidemija. Z njo povezana prepoved združevanja ljudi je prepovedala tudi velik del izvajanja kulturnih dejavnosti. Žive dogodke so slabo nadomestili spletni prenosi. Slabo zato, ker se virtualna izkušnja ne more primerjati z realno. Ne gre za romaniziranje analognega v nasprotju z digitalnim, temveč za osiromašeno izkušnjo na več ravneh. Prvič, na konzumetski ravni, ob ozvočenju in resoluciji, ki se ne more primerjati s tisto v živo, in ob odsotnosti druženja, ki je ena poglavitnih človeških potreb. Drugič, na produkcijsko izobraževalni ravni, saj gre za veliko omejevanje števila ekipe, ki ji je dovoljeno sodelovati v procesu priprave in izvedbe dogodka, kar pomeni, da je število priložnosti za učenje mladih v zadnjem letu postalo okrnjeno. In tretjič na motivacijski ravni, saj so živi kulturni dogodki ena glavnih vstopnih točk za mlade v ekipe, ki v mladinskih kulturnih centrih ustvarjajo kulturne dogodke.

Poleg ogroženosti mladinskih (kulturnih) centrov zaradi želje po izločanju iz financiranja njihovega temeljnega načina dela z mladimi – kulture ter izpada dohodka, sprememba navad obiskovalcev in ogrožanje njihovega statusa kot producentov na področju kulture  je njihova prihodnost ogrožena še na en način. Bojimo se, da reduciranje mladinskih centrov na izvajanje predavanj in delavnic, ki (napak) vedno bolj postajajo edini model neformalnega izobraževanja, pomeni, da bo za določevalce argument o nujnosti prireditvenega prostora za mladinske centre postal nepomemben, saj si bodo bolj želeli tihih, omejujočih, neustvarjalnih in zelo formaliziranih načinov dela z mladimi.

Četudi vedno znova radi poudarjamo, da smo eden narodov, ki je svojo identiteto utemeljilo na kulturi, ta postaja vedno manj spoštovana. Kreativnost je cenjena zgolj v okviru podjetništva. Subverzivni potencial kulture postaja moteč. A kreativnost in subverzivnost sta lahko, pravzaprav morata biti ključen del življenj, ne le mladih, vseh ljudi. Prav to namreč spodbuja aktivnost v lokalnem okolju in spreminjanje le-tega, torej aktivno državljanstvo, spodbujanje katerega naj bi bila prav tako naloga mladinskih centrov.

Vprašati se je tako treba, kako to, da je prav kultura pristala na tnalu presojanja njenega mesta v mladinskem polju. Kako to, da je predstavnik URSM na enem od posvetov izpostavil bojazen, da bi posegal na področje Ministrstva za kulturo s tem, da bi spodbujal kulturno udejstvovanje mladih. Kako to, da se ne boji tega, da bi prestopal mejo Ministrstva za gospodarstvo, ko gre za spodbujanje podjetništva, ali Ministrstva za okolje, ko ge za financiranje aktivnosti na področju podnebnih sprememb, ali Ministrstva za zdravje, ko gre za aktivnosti povezane?

Vir: Zavod O

Foto: Matija Zupan