Mladinski center Velenje preko programa Evropska solidarnostna enota, ki spodbuja mednarodno mobilnost mladih, že več kot desetletje vsako leto sprejme dva prostovoljca ali prostovoljki iz najrazličnejših držav. To leto sta v Velenju preživeli Leli Aronia iz Gruzije in Ornela Alia iz Albanije. 

Načrtovane aktivnosti so obsegale delo z otroki v popoldanskem centru za otroke in mladosti - SMO, ki je del programa MC Velenje in v Centru za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje - CVIU, sodelovanje v drugih programskih enotah Mladinskega centra, pomoč pri izvedbi dogodkov in projektov v Klubu eMCe plac, na Festivalu mladih kultur Kunigunda in podobno. 

V času bivanja tukaj sta obe pripravili razstavo del v Galeriji eMCe plac, Leli fotografsko, Ornela pa slikarsko, spoznavali mesto skozi objektiv in obiskovali druge prostovoljce po Sloveniji, sicer pa je bila njuna izkušnja tukaj še posebej posebna, saj sta se komaj dobro vključili v sistem in družabno življenje, ko je nastopil prvi val korona krize, z njo povezani ukrepi in državni "lockdown." 

Takrat sta se vključili v solidarnostni projekt "Naše ulice so prazne, naša srca ne" in skupaj s prostovoljci MC Udarnik Velenje opravljali nakupe v trgovini za vse starostnike ter gibalno ovirane osebe. 

Leli, enaindvajsetletna Gruzijka, se je za to enoletno (pre)izkušnjo odločila po tem, ko ji je o Velenju in življenju tukaj pripovedoval Aleks, pred leti evropski prostovoljec v MC Velenje. Ornela, petindvajsetletnica iz Albanije pa je že študirala v tujini, nazadnje v Londonu in si je zaželela še malo dogodivščin, saj, kot pravi sama, dvomi, da se bo kje dokončno ustalila.

Obe mladim sporočata, da odhod v tujino vsekakor priporočata, saj je to izkušnja, ki spremeni poglede na življenje, pusti močne vtise in izoblikuje osebnost.

 »Slovo je res vedno težje od snidenja. Ko sedim tu na istem mestu kot katerikoli drug dan in gledam skozi okno svoje sobe v okna sosednjih stanovanj, se počutim doma. Prešine me, da moram zapustiti dom! Z Velenjem imava nekaj skupnega – jaz si lahko ustvarim dom, kamorkoli grem, Velenje pa je lahko dom vsakomur, ki si tega želi. Moje bivanje tu je bilo čustveni vrtiljak, a ne bi spremenila ničesar, saj dobre plati vedno odtehtajo slabe. Začelo se je z dvema normalnima mesecema, nadaljevalo pa s kaotičnimi razmerami. Imela sem srečo, da sem svetovno epidemijo preživela v Sloveniji, sploh v primerjavi z razmerami drugod, tudi v Albaniji. S čimer se soočamo, sem sprejela kot priložnost za upočasnitev življenjskega ritma in refleksijo, razmislek o vsem in hkrati ničemer. Več mesecev sem preživela v želji, da bi lahko bila z bližnjimi. Nato mi je bilo poletje bolj naklonjeno in sem lahko zgradila prijateljstva, obiskala različne kraje, spoznavala umetnost, ljudi in njihove zgodbe, za kar sem hvaležna. Iz Velenja se bom vedno spominjala čudovite narave, ki ga obdaja, zanimive arhitekture, predvsem pa občutka sprejetosti in ljubljenosti, ki sem ju tu doživela. Zagotovo se nekoč, ko se bo svet umiril in bo življenje zopet normalno, vrnem,« je ob odhodu zapisala Ornela Alia.

Slovo je vedno težko, v enem letu se med prostovoljci, mladinskimi delavci in mladimi velenjčani spletejo močne vezi, vedno pa ostane hvaležnost za vse lepe spomine, ki se ustvarijo.

Razstavo del Ornele Alia si lahko ogledate tukaj.

Razstavo del Leli Aronia si lahko ogledate tukaj. 

Vir: Mladinski center Velenje