Nedavno so se v Združenju DrogArt v Berlinu udeležili predavanja o uporabi psihedelikov v psihoterapevtskem procesu (From psychedelics to therapy). Razpravo so vodili štirje predavatelji iz različnih držav in iz različnih organizacij, vsem pa je bilo skupno dobro poznavanje psihedelikov.

Uporaba psihedelikov v psihoterapevtskem procesu pravzaprav ni novost, zanimanje zanjo je zaznavno že nekaj desetletij. Učinki naj bi bili pozitivni predvsem pri zdravljenje odvisnosti, anksioznosti in obravnavi depresije, pa tudi za lažje dostopanje do potlačenih vsebin. Tema pogovora je bila tudi jemanje psihedelikov izven terapije, recimo v domačem okolju ali v klubih.  V Združenju so takoj postali izjemno pozorni na povedano, saj so psihedeliki zelo specifični in je ob konzumiranju potrebna velika mera previdnosti, saj so učinki lahko zelo nepredvidljivi, intenzivni ali pa celo povzročijo (re)travmatizacijo. Drži, da se ljudje uporabe psihedelikov velikokrat poslužujejo ne samo zaradi lepih vizualij, ampak tudi, da bi odkrili svoje pozabljene dele ali našli neke ’’višje odgovore’’ in da se zavedajo neprijetnih občutij, ki lahko spremljajo njihov trip.  Res pomembno se je zavedati, da sta tu set in setting, eni izmed najbolj pomembnih smernic zmanjševanja tveganja, ki ju je za pozitivno psihedelično izkušnjo potrebno upoštevati. Ob tem sem so se spraševali če sta set in setting sploh lahko primerna v nekem klubu, kjer je nešteto dražljajev: utripanje laserjev, intenzivni vonji, zvoki in množica neznanih ljudi, ki nas obkrožajo v klubskih okoljih. Brez dvoma bi bil njihov odgovor NE.

Govorci so razpravljali o tem, da ljudi ne smemo vnaprej podcenjevati in naj jim raje rečemo nekaj v smislu ’’dokler ne probaš, ne veš.’’ Tak način razmišljanja, še najbolj pa izražanja tega na predavanju, se jim je zdel zelo problematičen. Seveda se strinjajo, da ljudi ne moremo podcenjevati, ampak še bolj kot to, pa ne smemo podcenjevati vpliva substanc na ljudi.

Med predavanjem so se abstraktno ukvarjali z reševanjem naslednjega problema. Kaj se zgodi z osebo v zakajenem prostoru, če se spomni določene travme, ki je pred tem (z razlogom, kot obrambni mehanizem) pospravljena na varno. Pojavi se lahko vdor nezavednih vsebin v zavedno, panika ali tesnoba, ki jih je potrebno po izkušnji ponovno integrirati- to lahko kakovostno dosežemo v dobrem psihoterapevtskem procesu ali v nekem varnem okolju. Skoraj naivno se zdi enačenje psihedeličnih izkušenj z izkušnjami z ostalimi drogami (pri katerih je stik z realnostjo vseeno bolj mogoč), zato je res pomembno, da se oseba, ki se odloči za psihedelike, zaveda pasti, ki jih lahko njihova uporaba povzroči.

Vir: DrogArt

Avtorica: Anja Trobec