Pri Zvezi tabornikov Slovenije so v avgustu zaključili dva projekta, in sicer taborniške politnice, kjer so otrokom, ki sicer nimajo "taborniškega ozadja", ponudili pester nabor taborniških aktivnosti v katere so se zares dobro vživeli, in inkluzijski tabor za otroke in mladostnike v stiski, ki so ga ponovno pripravili v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Moste-Polje, prek katere poteka humanitarni program Botrstvo.

Inkluzijski tabor: čudovit projekt, ki se razvija v še lepšo tradicijo

Tabor za otroke oz. mladostnike iz Botrstva je potekal čisto »klasično«. Zbujali so se ob nežnih zvokih kitare in pred začetkom programa pomigali na jutranji telovadbi, da so dan začeli polni energije. Udeleženci so čez dan delovali v majhnih skupinicah, ki jih imenujemo vodi in jih vodijo vodniki. Za dopoldanski čas je vsak vodnik pripravil svoj vodov program, ki je temeljil na spoznavanju in pridobivanju taborniških spretnosti. Mladostniki so se tako preizkusili v postavljanju šotora, vozlih in vezeh, lokostrelstvu, peki penic, hitrostnem kanujanju, itd. Preostali del dneva in večere so preživljali vsi taboreči skupaj. Tekmovali so v družabnih olimpijskih igrah, plesali po taboru, izdelovali zapestnice in nekatere dni poležavali ob jezeru. Mladostniki so se enkrat celo znašli sredi detektivske strateške igre.

Dodana vrednost taborjenja so bili tudi skavti iz Španije, ki so istočasno taborili v Taborniškem centru Bohinj. Taboreči so se lahko povezali z vrstniki iz tujine, zamenjali rutice in s tem pridobili mednarodno izkušnjo.

Bivakiranje kot vrhunec taborjenja

Vrhunec taborjenja je bil nedvomno izziv, ki so si ga zadali letos – bivakiranje. Na taboru so bili namreč samo otroci oz. mladostniki višjih razredov osnovne šole, zato so jim želeli pripraviti bolj avanturistično izkušnjo. Že pred taborjenjem so po taborniških društvih zbirali opremo za bivakiranje (podloge za spanje, primerna obutev,…), saj mnogi taboreči le-te nimajo doma. Vsak je dobil tudi svojo čutaro za vodo in nahrbtnik, ki ju je po taborjenju obdržal.

Ob prihodu na taborni prostor v Laškem Rovtu so si enakomerno razdelili obveznosti. Nekateri so pripravili prenočišča, drugi so poskrbeli, da so se zvečer lahko greli ob ognju. Veliko taborečih pa jih je na koncu spalo kar pod zvezdami.

Inkluzijski tabor je varen prostor in priložnost za rast

Prepevanje ob ognju, nasmehi do ušes, zaupni pogovori pozno v noč in objemi na vsakem koraku … Vse to so pokazatelji, da so z ekipo prostovoljcev ustvarili ljubeznivo in varno okolje za mladostnike. Za mnoge posameznike je bilo to tudi edino okolje, kjer so se počutili popolnoma sprejeto in vključeno.

Tradicija inkluzijskega tabora pa je letos dobila še en poseben pomen, saj so v ekipo prostovoljcev povabili dve udeleženki z lanskega tabora. Mnogo je namreč mladostnikov, ki na taboru pokažejo navdušenje nad njihovim delom, skrbijo za mlajše člane in samoiniciativno pomagajo vodstvu, ampak hitro presežejo starost udeleženca. Tem srednješolcem so omogočili, da se prihodnja leta ponovno vrnejo na naše taborjenje, le v drugačni vlogi.

V vsem tem se resnično prepozna čar tega projekta, tradicija tabora pa pridobiva vedno večji pomen.

Hvaležni so, da je podjetje UniCredit Bank z ekskluzivno donacijo podprlo izvedbo tabora in pripomoglo, da lahko skupaj z Botrstvom vračamo prihodnost otrokom in tako ustvarjamo boljši svet.

Taborniške počitnice v Bohinju: taborniška izkušnja za vse!

Taborniki so se potrudili, da otroci in mladostniki, ki sicer še nimajo taborniške izkušnje, doživijo pravo taborniško vzdušje, da začutijo pristno taborniško energijo in vrednote, ki jih živijo taborniki – in verjamejo, da jim je to tudi uspelo! Taborniške počitnice so čez poletje potekale v treh izmenah.

Delovali so v majhnih skupinicah – vodih

Taborniki čez leto in tudi na taborjenju običajno delujejo v manjših skupinicah podobno starih otrok, ki jih imenujemo vodi. Glede na to, da udeleženci taborniških počitnic niso imeli taborniškega predznanja, ki bi ga nadgrajevali, se jim klasična delitev po starosti ni zdela smiselna – odločili so se, da naredijo starostno mešane skupine. To se je izkazalo za zelo dobro idejo, saj so starejši otroci poskrbeli za mlajše člane v vodu. Prav tako so bili v pomoč vodnikom in prevzemali lažje zadolžitve.

Dvom, da ta način ne bo deloval, je bil čisto odveč. Člani voda so se kljub razlikam v letih res zelo lepo povezali in, kot je pri tabornikih navada, ustvarili svoje vodovo ime in pozdrav. Vsak vod si je uredil tudi svoj vodov kotiček, prostor, v katerem skupaj preživlja čas in se uči. So pa imeli veliko aktivnosti, kjer so se našli starejši taboreči in take aktivnosti, ki so bile primernejše za mlajše – bili smo zelo pomešani med seboj in delovali kot ena velika družinica.

Kako je izgledal dan na taboru?

Dan na taboru je bil zelo tipičen taborniški dan. Za tiste, ki so se prebudili pred 7.30, je bila organizirana telovadba, ostale pa so zbudili zvoki kitar in petje vodnikov. Sledilo je umivanje in zajtrk ob 8. uri. Dopoldanske aktivnosti so bile namenjene delu v vodovih kotičkih, delavnicam, pionirstvu, spoznavanju narave, učenju pesmi ...

Po kosilu ob 13. uri so imeli počitek, potem pa so sledile popoldanske aktivnosti: lokostrelstvo, ustvarjalne delavnice, vodne igre, kopanje in vožnja s kanuji. Po večernem zboru in večerji ob 19. uri je sledil večerni program: s Španskimi taborniki, ki so prav tako taborili v Bohinju, so izpeljali igro kraja zastavic. Štiri mešane skupine (Špancev in udeležencev počitnic) so strateško načrtovale napade in obrambo. Skupine so imele člane vseh starosti in različnih znanj komunikacije v angleškem jeziku. Ker so bili udeleženci izjemno navdušeni nad sodelovanjem s tujimi skavti in jim je bila ta strateška igra zelo razburljiva, so želeli več takih aktivnosti. S Španskimi taborniki smo tako preživeli še nekaj igrivih uric.

Ne glede na aktivnosti pa so vsak dan zaključili ob tabornem ognju, kjer so peli tako taborniške kot druge pesmi, ki so jim bile všeč. Ob tem so en večer pekli penice, drug večer tvist ali hrenovke, pa banane s čokolado; in opazovali nočno nebo, spoznavali ozvezdja in šteli utrinke.

Po 22. uri so vsi počasi odšli v šotore, imeli pa so tudi nočno stražo. Vsak dan se je do 7 taborečih javilo za to pomembno nalogo in stražilo tabor in zastavo, vodstvo tabora pa je medtem vrednotilo pretekli dan in naredilo plan za naslednjega.

Najbolj priljubljeno je bilo lokostrelstvo, v posebnem spominu bo ostalo bivakiranje

Udeleženci so bili najbolj navdušeni nad lokostrelstvom, ciljanjem s fračo ter streljanjem z zračno puško. Vožnja s kanuji jim je bila na drugem mestu. Uživali so tudi v strateških igrah in v sodelovanju s Španskimi taborniki.

V spominu jim bo vsekakor ostalo tudi bivakiranje v Laškem Rovtu, kjer so si sami postavili bivak iz šotork in spekli večerjo na ognju. Preizkusili so se tudi v netenju ognja s kresilom, v peki kobilic in kuhanju čaja z nabranih zelišč. Tudi netenjem ognja s kresilom, peka kobilic in kuhanje čaja z nabranih zelišč.

Na drugi izmeni je bila z njimi tudi terapevtska psička Lava

Na drugi taborni izmeni sta bila z njimi tudi dva psa, Lava in Mik. Taboreči so zelo uživali v aktivnostih s terapevtsko psičko Lavo. Oba šolana psa sta bila vsekor dodana vrednost taborjenja, otrokom sta nudila sprostitev ob kosmatem kožuščku, otroci so se z veseljem igrali z njima, jima brali pravljice, skrbeli za svežo vodo, sodelovali pri pasjih sprehodih …

In cel teden so zdržali brez telefonov ...

Pri vsem pa je najpomembneje to, da so se udeleženci skoraj ves čas družili in igrali. Takoj ob prihodu so namreč nagovorili tako taboreče kot njihove starše, da mobitelov ne bodo potrebovali in predlog so sprejeli. V celotnem taboru mobitelov niso ne potrebovali in ne pogrešali.

 Vir: Zveza tabornikov Sloveniji