Ne morem verjeti, da je minilo osem mesecev, odkar sem prišla v Slovenijo. Čas beži, tokrat malce prehitro. Hočem reči; po nekaj tednih tukaj sem želela samo oditi. Počutila sem se neprijetno, iz sebe ter samo. Pogosto sem se počutila nerazumljeno, zato sem se spraševala, če morda ni težava v mojem izražanju v tujem jeziku. A obkrožala me je dobra ekipa in odlični mentorji, ki so to avanturo naredili zabavno in lažjo. Zdaj se ta izkušnja bliža koncu in nekako se že poraja nostalgija. Vsakič, ko grem na delo, si ne morem pomagati, da ne bi preprosto občudovala svoje okolice, kot da jo vidim zadnjič. Čuden je ta občutek, ki ga trenutno doživljam.

V osmih mesecih sem se soočila z vrtiljakom čustev, vzponov in padcev ... Jokala sem in se smejala, spodnašalo mi je tla izpod nog, učila sem se in rasla. Bilo je vredno, ker sem postala boljša različica sebe. Odraščanje naj ne bi bilo lahko ... za to sta potrebna pogum in moč. Čaka me še dolga pot, bomo videli, kam me bo pripeljalo leto 2022.

Pa začnimo z osnovami. Sem prostovoljka programa ESE na Zavoda Bob v Ljubljani (Slovenija) in v Bobovih mladinskih centrih M C Bob in ULCA. Kaj pomeni ESE? Okrajšava za Europsko Solidarnostno Enoto. Gre za iniciativo, ki mladim, starim od 18 do 30 let, omogoča, da so del različnih projektov, ki koristijo njihovi skupnosti ali drugi državi v Evropi. Med študijem za magisterij sem izvedela za to priložnost. Delavnice o priložnostih za mlade v Evropi so me navdihnile, saj nisem imela pojma o prihodnosti. Končala sem študij, ko se je v Franciji začelo zapiranje družbe, in začela sem razmišljati, da lahko prihodnost počaka. Ampak vseeno sem morala nekaj narediti. Delala sem kot prostovoljka v isti organizaciji, kjer sem opravljala pripravništvo, in ko je leto 2021 začelo kazati zobe, sem vedela, da moram stvari vzeti v svoje roke. Moje iskanje možnosti se je začelo brez velikega upanja, recimo, da je zaradi nenehnega medijskega bombardiranja pandemije prihodnost postala negotova.

Potem sem se spomnila možnosti, ki jih imamo mladi v Evropi, in takrat se je začela moja pot. Stopila sem v stik z organizacijo pošiljateljico v Brestu in kmalu zatem sem se začela prijavljati na različne projekte prek portala ESE.

Slovenija. Moj prvi intervju z Zavodom Bob je potekal aprila. Bila sem presenečena, kako kul je bilo. Iskreno povedano, nisem pričakovala, da bo tako sproščeno. Bila sem zelo živčna, mislila sem, da sem zamudila svojo priložnost. Hkrati sem se še naprej prijavljala drugam, vendar sem prejmala zavrnitev za zavrnitvijo. Z Zavoda Bob so me nepričakovano kontaktirali in mi povedali, da je moja prijava sprejeta in naj nemudoma rezerviram let v Slovenijo. Maja sem začela z delom. Moje navdušenje se je kmalu poleglo. Zaradi napake letalske družbe je moja prtljaga ostala v Parizu. Ne samo da sem se počutila popolnoma izgubljeno (drugačen jezik in država), poleg tega nisem imela s seboj popolnoma ničesar. Dokaj hitro sem doživela kulturni šok. Namesto da bi sprejela spremembe, sem se borila proti njim. Kot da bi zaprla vrata novim izkušnjam.

Ko sem se prej preselila v Francijo, je trajalo eno leto, da sem se navadila na vse. Po 3 mesecih v Aberdeenu sem odšla, ker se nisem nikoli prilagodila kraju (tudi drugi dejavniki so igrali vlogo). Kljub temu, da sem si obljubila, da bo s Slovenijo drugače, sem ubirala iste poti kot prej. Zato sem bila tiho in sem preveč poslušala. Bila sem tudi potrpežljiva, čeprav ne sama s seboj. Čustveno sem oslabela. Kot udeležencu v projektu ESE ti je dodeljen mentor, ki te vodi in usmerja. Imela sem izredno srečo, da sem imela dve mentorici, ki sta bili potrpežljivi in sta mi bili ves čas na voljo. Z njuno podporo sem postopoma sprejela spremembe in začela sem cveteti.

Redna prostovoljka:

Kljub nekaterim začetnim izzivom je moje bivanje v Sloveniji postalo bolj prijetno, ko sem lahko vzpostavila svoj tempo. Delal sem za LivadaLAB, projekt Zavoda Bob. Moje delo je obsegalo zalivanje in košnjo rastlin, pletje in premikanje stvari. Pomagala sem tudi pri pripravi prostora in sodelovala na delavnicah, ki so tam potekale. Poleg fotografiranja in urejanja sem ustvarjala vsebine (objave in storyje) za družbena omrežja (Facebook in Instagram). Svoje znanje grafičnega oblikovanja sem uporabila za pomoč pri oblikovanju dveh priročnikov, Čarobna palica in Standardi za mladinsko ulično delo. Oblikovala sem plakate in letake. Izdala sem tudi dva fotografska zina (tukaj in tukaj 2. del) in nameravam izdati še dva.

Potovanje:

Sprva sem bila le gledalka. Živela sem v Ljubljani. Zdelo se mi je, da je toliko za odkriti, da je bila skušnjava, da bi odšla, minimalna. Nato sem šla na svoje usposabljanje »ob prihodu«, uvod v življenje v novi državi, ko srečaš druge prostovoljce, ki doživljajo isto stvar kot ti. To je bilo v Zrečah. Priti tja je bila sama po sebi pustolovščina. Na vlakih in avtobusih ne povejo natančno, kje se ustavljajo. Če torej vaš cilj ni končna postaja, boste morali imeti v telefonu nameščen Google zemljevid, pripravljen za uporabo. Tam smo raziskovali okolico in bližnja mesta, kot je Črešnova. Kasneje sem obiskala Bohinj, Koper, Koseški bajer, Šmarno goro. Ob semestru sem šla v Strunjan, kjer sem obiskala Izolo in Piran.

Dolgo časa nisem mogla potovati v sosednje države, ker nisem mogla dobiti dokumenta o cepljenju. Ko pa sem ga dobila, sem šla na Hrvaško, kjer moja sestra opravlja svoj projekt ESE.

Na splošno je bila to čudovita izkušnja. Polna sem navdušenja, vzhičena sem. Ni bilo vse sonce in vrtnice. Toda kot bi rekel moj najljubši lik: "Slabe stvari ne pokvarijo vedno dobrih stvari ali jih naredijo nepomembne" (Doctor Who). Ta izkušnja mi je omogočila rast in pridobivanje znanja o sebi (o tem, kdo sem in kaj želim). Rast je mogoče doseči le, če ste se pripravljeni učiti in sprejeti spremembe.

Kaj se bo zgodilo naprej? Nimam pojma. Poglejmo, kaj se bo zgodilo v letu 2022. Srečno novo leto vsem!

Vir: Zavod BOB

Avtorica: Carina