Še vedno ne morem verjeti, da zaključujem svoj projekt. Tako hitro je minilo, verjetno zato ker sem res uživala. Ko sem začela, je bilo zame mladinsko delo nekaj novega, prvič sem se srečala z njim. Zdaj, ko vem več, pa si želim, da bi se že prej vključevala v mladinsko delo.

Slovenija je majhna in zelena država. Na ulici lahko srečaš isto osebo dvakrat v istem dnevu. Lahko se voziš samo eno uro in si čisto v drugem mestu, lahko greš v naravo pred ali po službi, ker je res blizu, lahko kolesariš in se počutiš svobodno. Skoraj vsi govorijo zelo dobro angleško, vendar mislim, da jim je všeč, ko poskušaš povedati nekaj v njihovem jeziku! Zelo težak, zelo specifičen jezik, vendar se ga je vsekakor vredno naučiti.

Pri svojem projektu sem večinoma pomagala pri delavnicah in objavljala objave na družbenih omrežjih. Pravzaprav lahko kot prostovoljka ali prostovoljec pomagaš pri vsem, le pravočasno moraš najti svoj interes. Na začetku so mi vsi dali čas in prostor, potem pa sem opravljala naloge, ki sem jih sama ‘ustvarila’. Verjamem, da sem izboljšala svoje komunikacijske in empatične sposobnosti, postala sem bolj potrpežljiva oseba, naučila sem se več poslušati kot govoriti. Postala sem nekdo, ki zaupa in verjame vase še bolj kot prej, ker sem videla, da lahko dejansko obvladam več težav, kot sem mislila, da jih. No, prostovoljsko leto ni vsak dan pravljica, prostovoljci imamo najrazličnejše težave. Ko pa vidiš, da jih zmoreš rešiti, in greš naprej, se počutiš res močnega.

Za zdaj ostajam v tej državi, ne vem še, kako dolgo. Slovenije ni mogoče enostavno zapustiti, vam rečem …

Projekt je sofinanciran s strani Evropske solidarnostne enote.

Vir: Zavod Bob