Vsako leto so ponosne_i, letos pa še posebej. Organizirati Parado ponosa v letu 2020 je bilo še bolj nepredvidljivo in zahtevno kot običajno. Kljub vsem omejitvam in spremembam jim je uspelo. V septembru so dvajsetič korakale_i za pravice, ponos in vidnost.

Še več, letos je festivalsko dogajanje je potekalo kar 2 meseca!

Junija so otvorile_i razstavo s fotografijami in videi iz vseh preteklih Parad Ponosa v Ljubljani, protestno pile_i mineralno vodo pred Mestno galerijo v spomin na prvo Parado Ponosa v Sloveniji, na strokovnem posvetu o LGBTIQ+ pravicah v Ljubljani pa so vzpostavile_i dialog z mestno občino Ljubljana, ter pogledale_i  dosežke v zadnjih 20 letih.

V septembru so dialog z odločevalkami_ci nadaljevale_i na simpoziju o LGBTIQ+ pravicah v političnem prostoru, s kolegi_cami iz Poljske pa so naslovile_i njihov položaj znotraj Višegrajske politične perspektive, ki vztrajno in sistematično deluje proti enakopravnosti  LGBTIQ+ oseb.

 »Pri organizaciji festivala Parada Ponosa prostovoljno pomagam že več let. Ravno zato sem letos zelo jasno občutila vse spremembe in dodatne izzive, ki so nam prišli nasproti.

V lanskem letu sem se ukvarjala s tem, kako priti v stik s čim več osebami, kako poskrbeti, da pride čim večje število LGBTIQ+ oseb in naših podpornic_kov na Parado Ponosa. Letos pa je bila naša glavna skrb, kako omejiti število oseb na povorki in poskrbeti za odgovorno ravnanje 500 oseb.

Organizacija Festivala sredi pandemije je bilo podobno hoji po minskem polju. Vsak dan se je nekaj spremenilo, vsak dan smo preizpraševale_i naše korake in odločitve ter se vsak dan znova ukvarjale_i z zdravstvenim stanjem naše ekipe ter vseh, ki so obiskale_i naše dogodke. Prostovoljke_ci se med sabo nismo toliko družile_i, kot bi se običajno. Težje je bilo stkati tista prijateljstva, ki se vedno zgodijo tekom Festivala. Vsa ta prisiljena distanca je vplivala na nas in mislim, da je bilo marsikomu zaradi tega težko.

Ko se ozrem nazaj pa ne razmišljam več o stvareh, ki jih nismo uspele_i izvesti ali doživeti. Razmišljam o tem, da smo sredi pandemije na varen način organizirale_i veliko dogodkov za LGBTIQ+ osebe, ki v teh časih osame še bolj potrebujejo skupnost. Razmišljam tudi o tem, da sem se naučila veliko o prilagajanju spremembam, sledenju navodilom, kreativnemu reševanju problemov, iskanju in nudenju podpore med stresnimi trenutki. In nazadnje razmišljam o tem, kako izjemno hvaležno in ponosno sem se skupaj z drugimi prostovoljkami_ci počutila, ko smo zakorakale_i po Ljubljani in opazovale_i rezultate svojega truda. Mislim da sem po letošnjem letu pripravljena na (skoraj) vse.« je o letošnji Paradi ponosa povedala ESE prostovoljka Katja Štefanec. 

Foto: Urša Čuk

Vir: Društvo Parada ponosa