Na uredništvo portala mlad.si je prispela Robova zgodba, ki v zadnjih mesecih opravlja prostovoljsko delo pri Društvu Parada ponosa v okviru programa Evropska solidarnostna enota. Z vami jo delimo v nadaljevanju…

»Težko verjamem, da že skoraj tri mesece živim v Ljubljani. Spomnim se, da sem bil_a povsem prepričan_a, da ne bom izbran_a za  to delovno mesto, in sem razmišljal_a, da je to le dober način, da vadim pisanje življenjepisa in motivacijskega pisma. Na moje popolno presenečenje je bil odziv na mojo prijavo pozitiven in kar naenkrat je moj alarm zazvonil ob šestih zjutraj na mrzlo januarsko jutro: čas je, da vstanem, grem na letališče in se preselim v mesto, polno tujcev!

Kot dokaj introvertirani osebi mi je ideja o začetku nove delovne vloge vzbujala kar nekaj strahu. Toda življenje v novem mestu, v državi, o kateri sem zelo malo vedel_a, je bilo še bolj zaštrašujoče. Na srečo sem se kmalu po srečanju z novimi sodelavkami_ci začel_a počutiti bolj sproščeno, saj je bila (in je) ekipa Društva Parada ponosa neverjetno topla in prijazna. Vstopa v delovno okolje, v katerem sem bil_a novinka_ec, me je bilo strah in iskreno me je včasih še vedno, a s sodelavkami_ci se počutim popolnoma sproščeno. Kultura v pisarni je takšna, kot je še nisem doživel_a – okolje je profesionalno, vendar je hkrati izjemno jasno, da gre za skupnost. Osebam je resnično pomembno ne le njihovo delo, temveč tudi ljudje okrog njih.

Prav zahvaljujoč temu okolju, še posebej mojim mentoricam_jem, sem lahko začel_a razvijati nove veščine, tako profesionalne kakor tudi osebne. Poleg mojih glavnih zadolžitev, ki so upravljanje socialnih omrežij in digitalna podpora, je ena izmed mojih najljubših stvari pri prostovoljstvu v Društvu Parada ponosa paleta raznovrstnih nalog, ki se jih lahko lotim, saj obstaja milijon različnih načinov, kako lahko pomagam. En dan snemam »lip sync« nastope na Lezbičnem baru, naslednji dan lektoriram dokument o krepitvi inkluzivnosti organizacij. Sodelovanje z različnimi članicami_i ekipe, ki podpirajo različne projekte, mi pomaga, da spoznavam širok obseg dela, ki ga Društvo Parada ponosa opravlja. Čeprav se morda zdi majhna organizacija, različnim aktivnostim ni konca, kar pomaga ohranjati delo zanimivo.

Čeprav brez dvoma pridejo dnevi, ko pogrešam dom ali se počutim osamljeno, je moje bivanje tu izjemna učna izkušnja. Ljubljana je prijetno mesto, ki ga šele začenjam zares ceniti, od čudovitega razgleda na gore do skupnosti, ki sprejme novinke_ce z odprtimi rokami. Vem, da jo bom pogrešal_a, ko se decembra vrnem nazaj v Manchester.

Za zaključek pa še to – trenutno sem šele na četrtini poti, na seznamu pa imam še toliko stvari, ki jih želim odkljukati. Čez manj kot tri mesece bo vrhunec Festivala Parada ponosa 2020 in komaj čakam, da vidim čudovite sadove dela ekipe Društva Parada ponosa. Trenutno vzdušje je resda bolj stresno, še posebej zaradi pandemije COVID-19, vendar vem, da me čaka neverjetna izkušnja.«

Vir in foto: Društvo Parada ponosa