Mlad.si z bralci portala deli misli mladih v času #ostani doma. Kot prvi zapis delimo razmišljanje mlade Špele Konda, ki svoj prosti čas namenja predvsem prostovoljstvu, dobrodelnosti, športu, potovanjem in osebni rasti. Na svojem blogu je zapisala, da želi v prihodnosti postati profesorica specialne pedagogike ter ustanoviti socialno podjetje, ki bi zaposlovalo ljudi s posebnimi potrebami. Med večjimi cilji sta tu še aplikacija za širjenje prostovoljstva in ustanovitev humanitarnega društva. Vabljeni k branju njenih misli in občutij v času epidemije, ki ga je poimenovala "Koronavirus, HVALA!"

Sem prva, ki je hvaležna za trenutno stanje po svetu? Mislim, da ne. Seveda moj vesel odziv na epidemijo, še ne pomeni, da rada gledam, kako ljudje umirajo in izgubljajo službe. Nihče (z zdravim razumom) ne bi smel sočloveku privoščiti trenutnega boja za preživetje. Kritično stanje je odlična odskočna deska, da uvidimo napake v svojem delovanju in delovanju državnih institucij.

Med najbolj plačanimi posamezniki na svetu, so zagotovo športniki, ki v tem času grejejo domačo klop. Mnogi na svoj bančni račun dobijo v eni uri toliko, kot v celem mesecu zdravniki, trgovci, gasilci, medicinske sestre … Vendar, kdo nam v teh časih rešuje življenja? Nogometaši zagotovo ne. 

Z izobraževanjem na daljavo, se je luknja v zastarelem šolskem sistemu še povečala ter učitelje in učence postavila pred težak izziv. Izziv, ki je s seboj prinesel dodatno merico izgorelosti, napora, obveznosti in prilagajanja, predvsem učiteljev. Najbrž se zdaj tisti, ki so prej pljuvali po učiteljih, hudo grizejo v jezik, saj sedaj nosijo na svoji ramenih del njihove vsakodnevne odgovornosti. Kar hitro je možno tudi opaziti mnoge pomanjkljivosti v zdravstvu, šolstvu, politiki, financiranju brezposelnih in študentov, skrbi za ostarele in socialno ogrožene. Vendar kritično stanje vedno znova dokazuje, da je velika večina ljudi sočutna, da smo pripravljeni pomagati in stopiti skupaj, ko je to treba. Seveda je ogromno stvari, ki so katastrofalne, in za mnoge mi ni jasno, zakaj jih ne izboljšamo. Vsekakor bomo morali izboljšati svoj odnos z naravo. Če se nismo ustavili sami, je to vzela v roke mati narava, ki je poskrbela, da se je naše življenje za trenutek umirilo. To ne pomeni, da moramo sedaj brezglavo nergati ter iskati slabe točke pri vsem. Ja, karantena je dolga, a nujno potrebna.

Tudi sama sem kot močno ekstrovertirano in socialno bitje na začetku imela mnogo težav pri osmišljanju domače karantene. Če človek trenutno situacijo pogleda iz pravega zornega kota, lahko ta »prosti čas« izkoristi za osebnostno rast in izgradnjo. Ne moremo vplivati kaj se nam v življenju zgodi, lahko pa vplivamo na naš odziv.

Ker ob šoli delujem predvsem v izobraževalnih ustanovah, imam v tem času obilico prostega časa, ki ga izkoriščam za temeljito pisanje bloga in člankov, dodatna usposabljanja in izobraževanja. Hkrati pa neizmerno pogrešam vse otroke - njihov smeh, izpade, trmo, preprostost. Vem, da bom po koncu karantene skozi vrata OŠ Glazija prihajala še z večjo hvaležnostjo in veseljem, kot sem to počela do sedaj. Neizmerno sem hvaležna, da sem skozi to obdobje »brezdelja« lahko utrdila družinske vezi, za katere je med natrpanim urnikom marsikdaj zmanjkalo časa. Lahko smo veseli, da živimo v času hitrega razvoja tehnologije s pomočjo katere lahko vsakodnevno brezskrbno komuniciramo z nam ljubimi osebami.

Karantena nam je v tem času pokazala, kdo je izven naše vsakodnevne rutine, naš pravi prijatelj, zaupnik, saj če se nekdo trenutno ne želi oziroma »nima časa« pogovarjati z vami, se tudi kasneje ne bo. V teh dneh karantena krepi že obstoječe prijateljske vezi in nas opozarja, da bomo naslednjič pri druženju v živo, telefon raje pustili v žepu. Ves denar in premožne materialne stvari trenutno nikomur ne prinašajo veselja in ugleda. Boš sam sebi pred ogledalom kazal najnovejšo uro ali telefon? Se boš s svojim najnovejšim audijem bahal le v mejah občine? Trenutno stanje nas še enkrat opozarja, da denar in ugled ne prinašata srečnega življenja. Za srečno življenje sta potrebna zdravje in ljubezen.

Za mnenje o treh lekcijah, ki jih je naučila karantena, sem povprašala tudi svoje prijatelje. Ti so omenili podobne stvari: več časa imaš zase in za razvijanje svojih kuharskih sposobnosti, izveš, kdo so tvoji pravi prijatelji, da materialne stvari ne pomenijo veliko, začneš ceniti stvari in ljudi v svojem življenju ter da je treba skozi vzpone in padce v življenju vztrajati. Sedaj imamo priložnost za nov začetek. Ponovno se vprašajmo, ali trenutno živimo v skladu z našimi željami in vrednotami. Če je odgovor »NE«, je čas, da na novo zasadimo semena našega življenja. Pomislimo, kaj nam v življenju največ pomeni in to začnemo implementirati v naš vsakdan. Hkrati pa iz njega odstranimo vse osebe in stvari, ki nam ne prinašajo več sreče in notranjega zadovoljstva.

Na novo organizirajmo svojo vsakodnevno rutino, v kateri naj prevladujejo stvari, ki jih v življenju radi počnemo. Nikoli kasneje ne bomo dobili toliko časa s samim s seboj. Zakaj ga ne bi izkoristili in se poglobili v naš duh in misli ter pritisnili tipko »reset«? Ustrezno preživljanje prisilnega »hausaresta«, lahko naše življenje obrne na bolje. Greh bo, če se iz tega položaja ne bomo vrnili spremenjeni, boljši in bolj izpopolnjeni. To je »once in a lifetime« priložnost za grajenje na sebi in na svojih potencialih. Naj zaključim s citiranjem svojega dobrega prijatelja: "Potrebno je verjeti v to, da bo nekoč bolje. Ne glede na to kaj ti pade oz. ti mečejo pod kolena."

Srečno!

Več Špelinih zapisev najdete na njenem blogu.

Uredništvo se zahvaljuje vsem, ki ste pomagali deliti poziv mladim za njihove zgodbe. Verjamemo, da predstavljajo dokument nekega obdobja in situacije, ki sta edinstvena in upamo, neponovljiva.

Vir in foto: Špela Konda