Preizkušnje spopadanja s pandemijo COVID-19 so v minulih dveh letih skupaj z izzivi modernega življenjskega sloga prispevale h kar največji pojavnosti stresa do sedaj. Kljub resnosti posledic, ki jih ima lahko dolgotrajna izpostavljenost stresu na naše zdravje in počutje, stres pogosto zanemarimo kot neizogiben, samoumeven stranski produkt svojega vsakdanjika. Čeprav večina od nas ve, da stres za nas ni dober, pa v stresnih situacijah ne vemo nujno, kako postopati.

Pomembno se je naučiti prepoznavati način, na katerega se naše telo na stresne situacije odzove, identificirati sprožilce, ki v tako stanje pripeljejo, in osvojiti mehanizme, s katerimi lahko sebi ali bližnjim učinkovito pomagamo.

Na kratko o stresu

Beseda stres, ki jo dandanes najbolje poznamo v kontekstu psihologije in medicine, izvira iz latinščine. Dolgo časa je bila uporabljena predvsem v fiziki in v inženirstvu kot sinonim za obremenitev, napetost ali pritisk. Stres se je po zaslugi dunajskega zdravnika in raziskovalca Hansa Selyeja kot medicinski termin uveljavil šele sredi dvajsetega stoletja. Pomeni telesni, psihološki in vedenjski odgovor posameznika na (morebitno) škodljiv stresni dejavnik - stresor. Stresor pa je vsak dražljaj, ki lahko stresni odziv sproži.

Stres ni nujno vedno škodljiv. V primerih stresorjev, ki neposredno ogrožajo naše zdravje in življenje, kot so izpostavljenost hudemu mrazu ali vročini, okužba, zastrupitev, mišični napor ali poškodba, je stresni odziv smiseln in celo nujno potreben.

Takšen odziv je v prvi vrsti fizičen – kadar določen dogodek zaznamo kot ogrožajoč, naši možgani telesu sporočijo, naj se na nevarno situacijo pripravi. V telesu se tako pri vsakem odzivu na stres zaradi izločanja stresnih hormonov (adrenalina, noradrenalina in kortizola) sproži vrsta biokemičnih sprememb. Takšno reakcijo imenujemo tudi “boj ali beg”. Zanjo so med drugim značilni hitro bitje srca, pospešeno dihanje, izboljšanje slušne in vidne zaznave, napetost mišic, mrzle dlani in stopala ter vznemirjen želodec, vse skupaj pa spremlja občutek strahu ali ogroženosti. Tako na primer padec v ledeno mrzlo vodo ali hitro približujoče se vozilo v stres spravi vsakogar, odziv “boj ali beg”, ki je s tem spodbujen, pa nas ohrani pri življenju.

Stresorji, kot so na primer časovna stiska, smrt prijatelja, sprejemanje pomembnih odločitev, izguba službe, ločitev, nakup stanovanja, slabi medosebni odnosi ali neprijetne novice, pa našega zdravja in življenja neposredno ne ogrožajo. Nekaterim bližajoč se javni nastop povzroči tedne skrbi in obremenjevanja, spet drugi pa bi isto stvar lahko opravili popolnoma sproščeni ali celo z veseljem. Nagnjenost k stresnemu odzivu na takšne vrste stresorjev je torej za različne ljudi zelo različna. Določajo jo okoliščine, v katerih se stresorji pojavijo, posameznikova osebnost, pretekle izkušnje, vzgoja, življenjska naravnanost, kakovost medosebnih odnosov z ljudmi, ki ga obdajajo ter širše in ožje okolje, v katerem živi. 

Kronični stres kot dejavnik pri razvoju duševnih motenj

Opisan odziv telesa na stres nam je dobro služil predvsem v preteklosti, ko je moral človek na primer bežati pred divjimi živalmi ali iskati zavetje pred naravno katastrofo. Danes, ko se v vsakdanjem življenju soočamo s povsem drugačnimi težavami, pa se telo na stres kljub temu odzove bolj ali manj na enak način, čeprav nam izostren vid in hitro bitje srca pri težkem pogovoru s sorodnikom ali pisanju maturitetnega eseja posebej ne koristita. Zato je, če so takšne stresne situacije prepogoste ali pa smo nagnjeni k obremenjevanju glede malenkosti, razumljivo, da se bo to sčasoma poznalo na našem zdravju.

Kako pa vemo, kdaj je stresa preveč? Tudi dlje časa trajajoče stresno obdobje namreč lahko spremljajo telesne in vedenjske spremembe, podobne tistim, ki spremljajo običajen, kratkotrajen odziv na stres. Potrtost, motnje koncentracije, razdraženost, jeza in nezmožnost sprejemanja odločitev so sicer zaskrbljujoči, a lahko tudi hitro minejo. Če pa postane stres tako intenziven, da posameznika ovira pri vsakodnevnih dejavnostih, če vztraja, tudi ko nevarnosti ni več, če posameznik odziva na stres ne more več obvladovati oziroma če stres obvladuje njega, pa vemo, da gre za resnejši problem.

Dlje časa trajajoča, nenaslovljena izpostavljenost stresu redko ostane brez posledic. Z negativnimi učinki stresa naj bi bilo povezanih 70 do 80 odstotkov vseh težav, s katerimi se ljudje obračajo na osebnega zdravnika. Poleg sladkorne bolezni, visokega krvnega tlaka, želodčnih razjed in podobnih zdravstvenih problemov, ki so lahko posledica kroničnega stresa, je ta dokazano tudi pomemben dejavnik pri razvoju duševnih motenj. Prispeva lahko k nastanku depresije, tesnobe oz. anksioznih motenj, psihoz, bipolarne motnje, obsesivno kompulzivne motnje, odvisnosti in motenj hranjenja.

Razlogi, ki ob kroničnem stresu pripeljejo do razvoja duševnih motenj, še niso popolnoma raziskani. Nedavne ugotovitve so dokazale, da lahko dlje časa trajajoč stres preoblikuje strukturo možganov, predvsem možganske centre, odgovorne za učenje in spomin. K razvoju duševnih motenj naj bi prispeval tudi negativen vpliv dolgotrajnega stresa na naš imunski sistem.

S stresom je povezana tudi zloraba psihoaktivnih snovi. Pri ljudeh, ki so pod dolgotrajnim ali pod hudim kratkotrajnim stresom, opažamo povečano poseganje po cigaretah, kofeinu, alkoholu in drogah. Tako lahko, v kolikor to traja dlje časa, stres vodi tudi v zasvojenost.

Še en pomemben pojav, prav tako povezan s kroničnim stresom, je sindrom izgorelosti. Opisujemo ga kot stanje telesne, čustvene in duševne izčrpanosti, ki je posledica intenzivnega, dolgotrajnega stresa. Eden izmed vzrokov je vse bolj cenjena produktivnost – biti priden, delaven, storilnostno naravnan, uspešen delavec, ki za delo vloži/žrtvuje veliko časa in energije. Moderna tehnologija nam omogoča, da smo dosegljivi 24 ur na dan in da lahko, predvsem po uvedbi dela od doma v času pandemije, delamo kadarkoli in kjerkoli. Poleg velikih pričakovanj, ambicij in konkurence v šoli ali na delovnem mestu je težava v tem, da so meje med delom in prostim časom dandanes vse bolj zabrisane.

Poudariti je treba, da so nekateri čustveni in vedenjski simptomi stresa zelo podobni simptomom duševnih motenj, kot sta na primer anksioznost ali depresija. Posledično je razlikovanje med tem, ali je nekdo na primer depresiven ali pa le pod hudim stresom, oteženo. Težko je tako rekoč vedeti, kje se kronični stres konča in duševna motnja začne ter kaj je prišlo prej. Ne le, da so naštete duševne motnje zelo pogoste, ampak tudi pomembno vplivajo na kakovost posameznikovega življenja. Vsaka publikacija, usmerjena k izboljšanju obveščenosti o prepoznavanju duševnih motenj in možnostih pomoči pri njih, je zato zelo dobrodošla.

Spoprijemanje s stresom

Podnaslov ni naključen. Resnost kroničnega stresa in posledic, ki jih ima lahko ta za posameznika, zahteva ne le obvladovanja stresne situacije, pač pa spoprijetje z njo.

Priporočil in nasvetov, kako si v stresnih situacijah pomagati, je veliko. Mnogi, kot so redno gibanje, dovolj spanca, odklop iz socialnih omrežij, sprehod v naravi, pogovor s prijateljem in zdrav odnos do dela, so razmeroma nezapleteni in ljudem pogosto že poznani. Številne oblike čuječnosti, meditacija, pisanje dnevnika, dihalne vaje in podobni mehanizmi za spopadanje s stresom pa so malenkost bolj zapleteni, zahtevajo vajo in se jih je treba naučiti. Vse našteto je seveda pomembno. Če imamo s stresom pogosto težave, je našteto koristno poskusiti in se nato izuriti v tehnikah, ki nam bodo v stresnih situacijah najbolje v pomoč. Gre pa pri tem vseeno bolj za popravljanje škode kot pa za odpravljanje škodljivega dejavnika.

Zato se je predvsem pomembno vprašati, na kaj od tega, kar nas spravlja v stres, lahko vplivamo. Namesto izgubljanja časa in energije za tiste vzroke stresa, na katere ne moremo vplivati (npr. pojav bolezni, premestitev na drugo delovno mesto, smrt družinskega člana), je smiselno temeljito razmisliti, kaj glede stresne situacije zares lahko storimo in spremenimo. Tako bomo poleg poznavanja učinkovitih tehnik za obvladovanje stresa, ki se mu ni moč izogniti, zmanjšali tudi količino stresa, ki smo mu bili do sedaj izpostavljeni po nepotrebnem.

Odkrit pogovor in ozaveščanje o stresu sta ključna tako za posameznike, ki se s stresom spopadajo, kot tudi za njihove bližnje, ki jim bo natančnejše razumevanje situacije pomagalo biti v boljšo oporo in pomoč. Ne le aprila, vsak mesec je pomembno skozi razumevajoč in prijazen odnos do samega sebe opazovati lastno počutje, zaznati morebitne spremembe in takrat, ko smo v prekomernem stresu, temu stanju posvetiti pozornost, ki jo zasluži.

Vir: Projekt v odsevu