14. novembra obeležujemo Svetovni dan sladkorne bolezni (SB). SB ali diabetes mellitus je skupina presnovnih motenj, ki skupno vodijo v hiperglikemijo (povišan krvni sladkor). Hiperglikemijo definiramo kot koncentracijo glukoze v krvi na tešče višjo kot 6,1 mmol/L ali kadarkoli v dnevu višjo od 11 mmol/L. Pri razvoju bolezni so ključni trije dejavniki: nezadostno izločanje inzulina iz trebušne slinavke, povečan nastanek glukoze ter premajhna imobilizacija glukoze v periferna tkiva. Glede na vzroke nastanka ločimo: SB tipa I, SB tipa II ter SB, ki se razvije v času nosečnosti.

SB tipa I je avtoimunsko bolezensko stanje, pri katerem pride do poškodbe pankreatičnih celic beta, ki so odgovorne za sproščanje inzulina. Bolezen se najpogosteje razvije pri otrocih, med puberteto in mladih do 30. leta starosti. Tip I ni ozdravljiv in zahteva doživljenjsko zdravljenje z inzulinom, s katerim se bolezen da dobro nadzorovati. Pri razvoju igra majhno vlogo genetika (čeprav ne tako veliko kot pri tipu II) in okoliški faktorji. Njegova incidence v zadnjem času močno narašča, vendar je še vedno precej manj pogost kot tip II – prizadane približno 10 % diabetikov.

Za razliko od tipa I je SB tipa II prevladujoča oblika diabetesa, za katero zboli skoraj vseh preostalih 90 % diabetikov. Zanjo je značino, da do hiperglikemije ne pride zaradi pomanjkanja inzulina direktno, temveč zaradi odpornosti tkiv na njegovo delovanje in s tem do kopičenja glukoze v krvi, namesto, da bi se njen presežek shranil v tkivih. Pravtako ima tip II drugačen potek: navadno se začne s počasi naraščajočo odpornostjo tkiva na inzulin, zato zdravljenje z inzulinskimi injekcijami ni primerno – ključna je prilagoditev prehrane in povečanje fizične aktivnosti pri bolniku, v kombinaciji z antidiabetičnimi tabletami. Pozitivno deluje tudi izguba telesne teže, nadzorovanje stresa, opustitev kajenja in zmanjšanje vnosa alkohola. Pri bolnikih, ki življenjskega sloga ne prilagodijo nadzoru nad boleznijo, lahko hiperglikemija z leti doseže take razsežnosti, da je potrebno uvesti zdravljenje z inzulinom. Kronično nenadzorovana SB lahko vodi do odpovedi ledvic, poškodb vida, nevropatije in kardiovaskularnih obolenj, kot sta srčni infarkt in ateroskleroza.

Omenimo še prehodno hiperglikemijo v nosečnosti, ki je ubistvu SB tipa II, ki se razvije zaradi hormonskih sprememb v materinem telesu. V večini primerov s porodom izgine, pogosto pa se ponovi kasneje v življenju.

Kaj lahko naredimo, da se sami izognemo SB tipa II?

Kadar govorimo o diabetični dieti, govorimo o prehranskih priporočilih, ki bodo pozitivno vplivala tudi na ljudi, ki SB nimajo. Zato v prehrano poskušajmo uvesti čimveč hrane, bogate z vlakninami, jejmo vsaj trikrat, najbolje pa petkrat na dan, izogibajmo se mastni in sladki, predelani hrani ter sladkim pijačam. Uživanje mesa in izdelkov iz bele moke omejimo. Ne pozabimo tudi na zadostno količino gibanja in poskusimo najti načine za obvladovanje stresa (npr. meditacije, fizična aktivnost, druženje s prijatelji).

Vir: DŠMS (Društvo Študentov medicine Slovenije)